Dogaja se revolucija. Ne, v resnici se ne dogaja, saj je ne vidimo; Marx torej ni zmagoslaven. Nekateri ljudje se lahko potolažijo. Mislim pa, da se Harari ne moti, ko večkrat poudari nekaj, kar ni le občutek, ki ga imamo skoraj vsi v času, v katerem živimo, temveč je tudi objektivno dejstvo. O katerem občutku govorim in zakaj je pomemben?
Mislim na občutek, ki ga spremlja spoznanje, da nima več smisla pisati blogov ali knjig, ker jih hitreje, včasih tudi kvalitetnejše in bolje ter z večjim vpogledom v podatkovne baze napiše umetna inteligenca. To pa je le en sam znak, da se dogaja nekaj revolucionarnega.
Harari skuša dokazati, da ljudje v tej revoluciji izgubljamo avtoriteto. Pridobivajo jo algoritmi, pridobiva jo umetna inteligenca, entitete ali agensi, opremljeni z njo. Ali to pomeni, da se nekaj dogaja tudi s humanizmom, s humanistično miselnostjo ter s humanističnim razumevanjem sveta in človekovega položaja v njem?
Osnovna humanistična ideja je, da je človeško bitje subjekt logosa, razuma ali uma. V njem odkriva s pomočjo metodološkega dvoma in kritičnega razmišljanja odgovore na zahtevna vprašanja, s katerimi se vedno znova sooča. Rešuje probleme in se spopada z izzivi, napreduje in se razvija.
Nad umom ali razumom ni nobene višje avtoritete. Če obstaja bog, je tudi sam poslušen umu oziroma razumu. Kaj pa v resnici vlada svetu, v katerem živimo? Mu vlada razum?
Mu vladajo ljudje, ki se pri odločitvah zanašajo na občutke, kreposti, vrline, razum in najvišja moralna načela, ki jih je mogoče odkriti v umu?
V liberalnem odprtem svetu ne obstaja avtoriteta, ki bi lahko določila, kako naj ljudje živijo. Tudi če bi obstajala in bi bila neskončno modra, inteligentna, razumna in etična, bi bilo še vedno vprašanje, ali bi jo ljudje poslušali, spoštovali in ali bi sprejemali njene odločitve, kako naj živijo. Nekateri morda bi, nekateri zagotovo ne bi. Zakaj?
Tudi v tako odprtem svetu se dogaja nekaj, kar bi nas moralo skrbeti, pravi Harari. Kaj bi nas moralo skrbeti in zakaj?
Kaj zaskrbljujočega se dogaja v odprtem, liberalnem svetu, v katerem živimo, prav zdaj?
Dogaja se širjenje znanstvenih spoznanj, odgovarja Harari, da ne obstaja svobodna volja. Da torej ljudje ves čas, odkar verjamejo vanjo, živijo v iluziji, v strašni zmoti. Občutek, da vendarle imamo svobodno voljo, da se lahko svobodno odločamo, je po eni strani iluzija, za katero skrbi zavest, po drugi strani pa je biokemični algoritem, o katerem taista zavest kajpak nima pojma, ker zanj preprosto ne ve.
Sedaj končno ve, ker so ji znanstveniki povedali, kaj je res glede svobodne volje in kaj ni. Povedali pa so ji še nekaj drugega.
Povedali so ji in pripovedujejo ji vsak dan, da sodobni matematični algoritmi veliko zadev, neposredno vezanih na ljudi, zavest in vse drugo, kot so morala, etika in svobodno odločanje, obvladujejo in razumejo neprimerno bolje kot sama, kar pomeni, da se tudi odločajo bolje kakor ljudje, čeprav niso svobodni.
Človekova zavest o človeku in sami zavesti o njem je torej v velikih težavah, če imajo znanstveniki prav. Sebe ne pozna dovolj dobro in zdi se, da se bo morala vse bolj zanašati na zunanjo avtoriteto v obliki nesvobodnih matematičnih postopkov ali algoritmov.
Avtoriteta se tako prenaša z ljudi na razum, ki ga utelešajo matematični algoritmi, sklene Harari. In ima absolutno prav. Res se prenaša, vendar le zaradi nekaterih pogojev, ki so včasih izpolnjeni.
V orisani perspektivi je vse bolj računati na kalkuliranje, preračunavanje, ki vodi k optimalnim, da ne rečem popolnim rešitvam problemov, s katerimi se srečujejo ljudje. Tu pa trčimo na težavo, kot rečeno, kajti avtoriteta, tudi algoritemska, deluje le, če ljudje verjamejo vanjo.
Evolucija je ljudi skozi milijone let opremila z izjemnim računalnikom, ki mu pravimo telo. Z njim upravljajo možgani, ki zbirajo informacije o tem, kar se dogaja v njem in okoli njega. In ti možgani proizvajajo množico stvari, med njimi občutke, ideje, čustva in – odločitve.
Ali so algoritmi pri odločanju res boljši od možganov?
Na tej točki se na hitro obrnem k Descartesu, Spinozi in Nietzscheju, potem pa še k Deleuzu. Zanima me namreč njihov odnos do boga kot najvišje avtoritete in pomen vere, kar pa morda nima nobene zveze z algoritmi.
Descartes gleda na Boga kot na neskončno in najpopolnejšo entiteto, ki si jo je mogoče zamisliti, katere obstoj je po definiciji nujen. Kaj naj stori človek, ko se tega zave?
Nietzsche se poglobi v zapisano vprašanje in najprej ugotovi, da ljudje spontano slišimo samo tisto, za kar imamo ušesa. Smo torej nesvobodni in ujeti in bomo vselej slišali samo tisto, za kar bomo imeli ušesa, vsega drugega, kar bi še lahko slišali in bi bilo dobro za nas, da slišimo, pa ne?
Ali lahko presežemo lastna in vselej končna, omejena obzorja razumevanja? Morda, a zakaj bi to želeli? Kakšni so odnosi med željo, na primer nezavedno, ki jo je raziskoval Freud, in razumom?
Hipoma mi prideta na misel Spinozova kritika žalostnih strasti ali pasivnih afektov in pomen veselja pri pridobivanju moči, ko se jih človek otrese. A kako je mogoče, da se jih otrese? Se jih sploh želi otresti?
Če želi, se jih otrese tako, da skuša meditirati o paradoksnem obstoju nečesa »nepredstavljivega« v življenju, ki je morda tudi »nepredstavljivo« samega vesolja, zaradi česar razmišljamo in smo siljeni v razmišljanje o samem razmišljanju.
Zdi se torej dobro, da se človek otrese žalostnih strasti. Poglejmo, zakaj.
Žalostne strasti so čustva ali afekti, ki zmanjšujejo našo moč delovanja (lat. potentia agendi) in našo sposobnost, da svet pozitivno vpliva na nas. Ta čustva imenuje Spinoza »strasti«, ker smo v odnosu do njih pasivni – dogajajo se nam, namesto da bi jih sami aktivno proizvajali; današnja nevroznanost sicer dokazuje, da jih proizvajajo naši možgani, toda poanta je še vedno dobra. Žalostne strasti vključujejo čustva, kot so sovraštvo, strah, tesnoba, zavist, ponižnost, usmiljenje in obžalovanje. Zmanjšujejo našo vitalnost, sposobnost jasnega razmišljanja in našo sposobnost učinkovitih odnosov s svetom. Žalostne strasti namreč izvirajo iz neustreznih ali zmedenih predstav o sebi in svetu. Odražajo delno ali izkrivljeno razumevanje realnosti.
Spinoza upravičeno prepozna žalostne strasti kot obliko duhovnega in simbolnega suženjstva, ki omejuje našo svobodo in samoodločanje. Žalostnim strastem nasprotujejo radostni afekti, ki povečujejo našo moč delovanja in mišljenja.
Spinoza je verjel, da lahko verske in politične oblasti manipulirajo z žalostnimi strastmi, da bi nadzorovale ljudi. Dejansko to tudi delajo, zato je tako pomembno etično življenje, etično odločanje, ki vključuje zmanjševanje vpliva žalostnih strasti na nas in povečevanje naše sposobnosti za aktivne, radostne afekte.
Predstavniki sodobne industrije sreče so na tej točki sicer vzhičeni in radostni, toda ne smemo prehitevati. Zadeva je namreč bolj zapletena, kot se zdi.
Nietzsche tako prepozna neuspeh modernih projektov racionalnosti, ki je zlasti neuspeh pri natančnem artikuliranju vira življenja, zato se na žalost ne more strinjati s Spinozo in z njegovim sicer razsvetljenskim prepričanjem, da lahko ljudje z razumevanjem sebe in sveta oziroma z razumom dosežejo svobodo in srečo.
Ljudje sicer lahko postopoma povečujemo svojo moč in avtonomijo, kot je verjel Spinoza, in sicer tako, da preidemo iz stanja suženjstva v stanje aktivnega samoodločanja, a ne s pomočjo algoritmov, dodajam v luči te razprave.
In sedaj napoči prava revolucija.
Revolucijo, ki sproži Deleuzov filozofski projekt, ko se obrne k Spinozi, potem pa še k Nietzscheju, razumem najprej kot spoznanje, da ljudje ne moremo neposredno razumeti lastnega načina obstoja, življenja in eksistence, temveč le posredno. To pa že pomeni, da si z algoritmi pri tem ne moremo pomagati kaj dosti.
O svojem življenju se lahko najbolje poučimo predvsem skozi njegovo praktično in empirično preizkušanje, ki pa ne temelji na algoritmih, temveč na tem, kar predlaga Deleuze, ko reče, da konstituira filozofijo preučevanje »nepredstavljivega« znotraj misli z ustvarjanjem novih konceptov za opisovanje naših temeljnih načinov obstoja.
Prav revolucionarni obrat k razumevanju življenja, svobodne volje in življenjske radosti tako lahko izrazimo z naslednjo Deleuzovo formulo: »Življenje se ne bo več prikazovalo pred kategorijami mišljenja; misel bo vržena v kategorije življenja.«
Revolucionarni obrat k razumevanju življenja, svobodne volje in življenjske radosti tako zajema sprejemanje negotovosti in dvoumnosti, spodbujanje občutka čudenja in strahospoštovanja nad kompleksnostjo in lepoto sveta okoli nas, razvijanje bolj celostnega razumevanja sveta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar