Množična psihologija fašizma

Ljudje, ki so živeli v Evropi pred natanko stoletjem, v glavnem niso imeli nobene ideje o vzponu skrajnih, uničujočih političnih in družbenih sil, ki so počasi in skoraj nevidno tlakovale pot k drugi, nepredstavljivo brutalni svetovni moriji. Še deset let pozneje večini ni bilo jasno, kaj pomeni Hitlerjev vzpon na oblast. Celo nekateri vodilni svetovni politiki so Hitlerja tik pred izbruhom vojne imenovali zmerni voditelj.

A nekateri ljudje so vendarle precej natančno slutili ali celo vedeli, kaj so bo najverjetneje zgodilo v naslednjih letih. In se je.

Morda je težko priznati, da je tudi danes na delu nekaj, kar je ves čas navzoče. To nekaj je raziskoval  Wilhelm Reich, ki je leta 1933 napisal odmevno knjigo z naslovom Množična psihologija fašizma. Kaj je to nekaj in zakaj je pomembno, da vemo, kaj je?

Reich v analizah izpostavi zlasti psihološke pogoje, zaradi katerih so ljudje bolj dovzetni za avtoritarne ideologije in fašistična gibanja. Niso dovzetni kar vsi ljudje, zato je dobro poznati pogoje, ki omogočajo skoraj neopazno širjenje uničujočih družbenih sil.

Reich je raziskoval, kako se lahko individualna psihologija razširi na množična gibanja, pri čemer je preiskoval zlasti čustvene in iracionalne vidike skupinskega vedenja. Še posebej ga je zanimalo razumevanje, zakaj ljudje včasih ravnajo proti lastnim najboljšim interesom in podpirajo fašistične režime.

Prizanesel ni nikomur, upravičeno je kritiziral tako desničarska kot levičarska gibanja, pri čemer je trdil, da pogosto niso uspela obravnavati temeljnih psiholoških vprašanj v družbi in se ustrezno soočiti z njimi. Reich je verjel, da prave družbene spremembe zahtevajo tudi resno obravnavanje in razumevanje psiholoških korenin človeške avtoritarnosti.

Sto let pozneje je empirična realnost kajpak bistveno drugačna, kar pomeni, da je za večino ljudi bogatejša, bolj izobražena in razsvetljena, demokratična in pravno urejena. Množična psihologija pa vendarle ni čez noč izginila. To je koncept, ki pojasnjuje vedenje množic in njihovo psihologijo, ki se ne spreminja niti iz generacije v generacijo.

Njeno osnovno spoznanje je skoraj trivialno: ljudje ne postanejo ekstremisti, ker jih nekdo nagovori, naj se tako obnašajo, ali pozove k ekstremnemu vedenju. Ravno tako niso žrtve napačne zavesti, medijskega ideološkega manipuliranja, korporativnih zarot ali celo vpliva kozmičnih sil.

Reich pokaže, naslanjajoč se na Freuda, da včasih narašča v nekaterih ljudeh občutek, da v njihovih življenjih nekaj ne poteka tako, kot bi radi, da nečesa primanjkuje, da je nenadoma nekaj drugače, kot verjamejo, da je bilo nekoč, ko je bilo vse v redu. Zlasti pa imajo občutek, da jim nekdo nekaj jemlje, onemogoča ali celo krade. In nikakor ni nujno, da tako čutijo in razmišljajo revni in obubožani ljudje brez vsega. Številni najvišji nacistični uradniki so imeli visoko izobrazbo, vključno z doktorati znanosti. To je vključevalo tudi dobro plačane ljudi na različnih vladnih, strankarskih in vojaških položajih.

Prej ali slej bodo zato imenovali ljudi, posameznike ali skupine, ki so domnevno krivi ne za njihovo mizerijo oziroma za njihove občutke o realnosti, temveč za širše, družbene probleme. Po navadi so zanje krivi tujci ali kdorkoli, ki mu je mogoče prilepiti tako nalepko.

Nečesa torej primanjkuje in nekateri ljudje so čudni, na njih je nekaj tujega in nerazumljivega, nekaj nam hočejo, zato se jih je najbolje znebiti, in bodo problemi čez noč izginili. Obstajajo sicer realne koordinate življenja, ki pojasnjujejo resnico družbenega življenja, toda množična psihologija ljudem predlaga lažjo in kognitivno manj zahtevno pot do domnevnega vpogleda v realnost.

In psihološki dejavniki delujejo, ne da bi se jih celo zelo dobro izobraženi ljudje sploh zavedali. Evolucijska psihologija ni od včeraj, zato ji je dobro prisluhniti, ko pojasnjuje temeljne, osnovne psihološke mehanizme, ki so globoko vraščeni v eksistence ljudi.

Freud jih je prepoznal. In ponudil nekaj dobrih idej, zakaj lahko ljudje sprejmejo avtoritarne voditelje, namesto da razmišljajo neodvisno in kritično.

Tako dobro je pripadati skupini enako mislečih, tako varno je v množici. Strah in negotovost mahoma izgineta, iskanje močnega voditelja jasno izriše koordinate jasne in privlačne prihodnosti, želja po preprostih rešitvah kompleksnih problemov je izpolnjena, zato o njih ni treba več misliti, nagnjenost k prilagajanju skupinskim mnenjem in družbenemu pritisku dobi potrditev, zmanjšano zaupanje v obstoječe institucije ponudi prepričljivo alternativo, čustveni apeli namesto logike obljubljajo vznemirljive pustolovščine in smiselno vsakdanje življenje, iskanje, nato pa še odstranjevanje grešnih kozlov postane zabava.

Dodajmo paradoksno pomanjkanje veščin kritičnega mišljenja v obdobju, ko se ljudi poziva h kritičnemu razmišljanju na vsakem vogalu, slabo izobraženost na področju logike, sklepanja in medijske pismenosti, potrditveno pristranskost, ki vodi ljudi k sprejemanju idej, ki ustrezajo obstoječim prepričanjem o družbeni nepravičnosti in izgubljanju življenjskega smisla, kulturne vrednote, ki poudarjajo poslušnost, pridnost in hierarhijo.