Zelo preprosto spoznanje o našem odnosu do sebe, drugih živih bitij in do samega sveta je to: brezbrižnost ali ignoriranje ni nevtralno dejanje. Enako ni nevtralno, če rečemo, da nekaj ni naša stvar, da nas ne zanima, ker nas ne sme zanimati, da se raje ukvarjamo s svojimi zadevami in druge pustimo pri miru.
Nekaj drugega je iskanje načinov, kako vzpostaviti dobre, kakovostne in na sočutju temelječe odnose z drugimi ljudmi, z živimi bitji, kako se kognitivno in moralno angažirati, namesto da stojimo kot heglovska lepa duša domnevno nevtralno ob strani in smo zadovoljni s kultom individualizma, ki nas sicer počasi uničuje.
Lepa duša namreč stremi k absolutni moralni popolnosti in čistosti, kot je pokazal Hegel v Fenomenologiji duha. To pomeni, da se intenzivno osredotoča na lastno notranje življenje in subjektivne moralne norme, za katere verjame, da so čiste. Vzdrži se vsakega konkretnega delovanja v svetu, ki bi utegnilo postaviti pod vprašaj njeno domnevno moralno čistost. Ostro presoja druge ljudi, jim sodi in ugotavlja, kako nemoralni so, hkrati pa ohranja občutek lastne moralne večvrednosti. Ta sicer ne obstaja, a lepa duša vanjo močno verjame.
Pri tem ne ve, da je čisto subjektivna moralna drža, ločena od konkretnega delovanja v svetu, na koncu dneva samouničujoča, kajti resnično etično življenje zahteva vpetost v družbeni svet, ne pa umika v domnevno notranjo čistost. Abstraktna moralna načela sama po sebi namreč niso dovolj za pristno etično življenje in občutek izpolnjenosti, da o sreči niti ne govorim. Ljudje, ki imajo taka načela, jih pogosto res zgolj imajo, a jih ne živijo, jih ne udejanjajo, zato so nesrečni.
Lepa duša ima torej problem. Ostro sodi druge ljudi in njihova dejanja, vendar ne prenese, da bi kdo enako obsojal ali kritiziral njo in njeno navidezno nevtralno, čisto držo do sveta. Išče čistost, vendar se s tem odreže od samega sveta, v katerem bi morala biti morala uresničena, ne pa zgolj zatrjevana. Lepa duša zahteva moralno večvrednost, vendar s konkretnimi dejanji dejansko ne doseže ničesar dobrega na svetu. V resnici nima vesti, še manj ima absolutno znanje, kot ga je razumel Hegel.
Ali ne živimo v svetu, v katerem je pogosto videti lepe duše v obliki avtoritarnih in nazadnjaških osebnosti, ki bodisi kot politični voditelji bodisi kot veljaki in vplivneži zastopajo v javnosti zgolj partikularno čisto subjektivnost namesto angažiranega etičnega življenja, obenem pa presojajo druge ljudi in obsojajo vse, ki mislijo in živijo drugače kakor oni? Resnično moralno delovanje in resnično samouresničevanje je namreč mogoče doseči le z aktivnim sodelovanjem v družbenem svetu, ne pa z umikom v notranje kraljestvo domnevne moralne čistosti ter od tam govoriti ljudem, kaj je čisto in kaj je zgolj pokvarjeno, neumno, nemoralno ali neetično.
Taka drža, pa čeprav pripisana junakom, ljudem, ki so »uspeli«, ali političnim voditeljem in pripadnikom družbene elite, ne more ustvariti solidarne sočutne skupnosti, ne more delovati kot sprožilec spoznanja, kako malo vemo o tem, kar presega našo ozko individualnost.
Vse bolj me zato zanima to, kar imenujemo »več-kot-človeški svet« (angl. more-than-human world).
Brezbrižnost ni nevtralna in življenje lepe duše nima nobene resnične zveze z lepim ali dobrim; to je izbira, ki ima posledice v obliki zmanjševanja razumevanja našega mesta v svetu in otopelosti našega čutnega ukvarjanja z naravnim svetom, kar vodi v nekakšno ekološko slepoto, katere hrbtna stran je zamisel, da si vselej lahko preprosto zgolj »mislimo svoje« in ohranjamo občutek moralne čistosti.
V tem obdobju je zapisano tako aktualno, da je zelo boleče odkrivati, koliko ljudi zgolj sanja lastne subjektivne sanje in hoče uspeti v svetu, v katerem podnebne katastrofe iz dneva v dan bolj ogrožajo in uničujejo domove, polja, gozdove, travnike, reke, oceane, ozračje in živa bitja, medtem ko sami slepo verjamejo, da bodo njihove sanje čudežno preživele in da bodo že jutri »uspešni« in bodo Nekdo, pri tem pa morajo močno zanikati svet, kakršen v resnici je.
Veseli me, ker zamisel o ustvarjanju sočutnih skupnosti odmeva z delom budistične učenjakinje in okoljske aktivistke Joanne Macy, ki predvideva premik od družbe industrijske rasti k civilizaciji, ki ohranja življenje, s poudarkom na naši medsebojni povezanosti z vsemi oblikami življenja.
Razmišljanje o sočutnih skupnostih ima tako veliko etičnih implikacij za odločanje o načinu življenja. Delo Petra Singerja o razširitvi kroga moralnega razmišljanja na živali in v zadnjem času na celotne ekosisteme zagotavlja dober filozofski okvir za vpogled, da je »gledanje lastnih stvari« resnično nezadostno zlasti v globoko povezanem svetu.
Skratka, premik k ukvarjanju s svetom, ki je mnogo več-kot-človeški, zahteva temeljito prevrednotenje našega mesta v širšem ekosistemu. Poziva k negovanju tega, kar je ekolog Aldo Leopold poimenoval »zemeljska etika« – razširitev etike na tla, vode, rastline in živali. Ta perspektiva ne samo bogati naše razumevanje sveta; vse bolj je ključnega pomena za reševanje kompleksnih svetovnih izzivov, kot so podnebne spremembe in izguba biotske raznovrstnosti.
Šele s spoznanjem, da brezbrižnost ni nevtralna, z dejavnim iskanjem sodelovanja s svetom, ki je več kot človeški, in zavračanjem tega, kar zastopa lepa duša, se odpremo bolj celovitemu, sočutnemu in trajnostnemu načinu bivanja. Ta premik v perspektivi lahko spremeni ne le naša individualna življenja, temveč tudi naš kolektivni pristop do skrbništva nad okoljem in globalnega sožitja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar