Z golo resnico je težko živeti. Z iluzijami in zablodami je vsaj za nekaj časa laže živeti, vselej pa je za tako življenje treba plačati ceno. Zelo preprosto je to.
Vsi vemo, da se iz davnine že dolgo na nas naslavlja, kar sem zapisal v naslovu. Nekateri jemljemo zahtevo zares, nekateri zanjo ne marajo dosti. Skušamo se spoznavati po najboljših močeh in verjamemo, da je tako spoznavanje dobro, koristno in smiselno. In vemo, kako zahtevno je.
Veliko je ljudi, ki naivno verjamejo, da lahko na hiter način, z nekaj enostavnimi posegi, sledeč gurujem in njihovim nasvetom, odkrijejo svojega notranjega otroka, svoj pristni, naravni, avtentični jaz, mimogrede obenem še raziščejo podzavest in se otresejo vseh toksičnih vsebin, ki so se nabrale v njih skozi leta, da se povsem osvobodijo.
Osnovna, začetna, prva psihoanalitična izkušnja pa je, da se človek, ki resnično hoče spoznati in razumeti sebe, najprej sooči s strahovi in s tesnobami, zlasti pa z vsem tistim, prepričanja, verjetja, mnenja, stališča, vrednote, česar ni pričakoval in česar ne želi srečati, s čimer se ne želi soočiti in česar se za nobeno ceno ne bi znebil, čeprav mu škodi, le da tega ne ve. In Freud je zato upravičeno spregovoril o odporih. Ali kot je dodal Lacan: pacienti bi se radi znebili simptomov, fantazme pa bi obdržali. Ego namreč v resnici ne ve, kaj bi sploh rad, zato sledi tudi modnim muham.
Ljudje se v pogosto ne zavedajo, kako težko se je odreči nezavednemu uživanju v simptomih celo takrat, ko je povezan z bolečino in trpljenjem. Da bi to pojasnil, je Lacan razvil koncept jouissance, ki ga lahko grobo prevedemo kot užitek, vendar nosi konotacije presežnega užitka, ki meji na bolečino. Simptomi so povezani z jouissance, zato v njih ni le določene mere trpljenja, temveč je tudi presežni užitek. In pacient bi se znebil trpljenja, ne pa tudi uživanja. Simptomi namreč niso samo problem, temveč so tudi rešitev (čeprav problematična) nezavednih problemov ali konfliktov. Torej služijo psihičnemu namenu in imajo funkcijo, zato vztrajajo, saj zagotavljajo obliko simbolne zadovoljitve želja, ki jih v resnici ni mogoče neposredno izpolniti.
V prihodnosti pa bo za nas vse pomembnejše spoznavno in globoko eksistencialno vprašanje tole: Kaj želimo, da nam algoritmi, ki vedo o nas več, kot vemo sami, povedo? Katere resnice o sebi smo sposobni in voljni prenesti in katerih ne?
Algoritem sem tako povprašal, kdo je Dušan Rutar. Odgovor me ni presenetil, mi je pa dal (vnovič) misliti. Tudi o tem, kaj početi v prihodnosti in s čim se ukvarjati. Zanimivo in nekoliko vznemirljivo.
Paradoks je, da nam algoritmi že danes omogočajo izjemno natančne in veljavne napovedi, kaj narediti v družbenem in naravnem okolju in ju ohranjati, kako skrbeti zanju, kako pridelovati zdravo hrano, kako skrbeti zase, za svoje duševno in telesno zdravje in za blagostanje vseh živih bitij na planetu. O tem ni nobenega dvoma.
Prav tako ni dvoma, da smo ljudje v 21. stoletju vedno bolj izpostavljeni umetni inteligenci in izjemno zmogljivim računalnikom, ki zbirajo neverjetne količine podatkov o nas. Ne mislim, da je to nujno slabo, ker ni. Pogosto je zelo dobro in koristno, saj smemo domnevati, da želimo živeti razumno, pametno in trajnostno.
Še nikoli v zgodovini človeštva niso imeli ljudje na voljo tako dobrih zamisli, kako živeti in kako skrbeti za pogoje lastnega preživetja, kot jih imajo danes. Vse bolj razumemo sebe, lastna telesa, možgane, druga živa bitja, družbe, kulture, okolje, naravo, planet in celotno vesolje. Na voljo imamo podatke in dejstva in spoznanja in vednost in znanje o tem, kar je res, dobro, koristno in smiselno. Znamo ločiti resnico od neresnice. Hitri, zmogljivi algoritmi so nam pri tem v veliko pomoč.
Ustvarjamo algoritme, ki imajo o nas samih več podatkov, kot jih imamo sami. Noben posameznik ne ve o sebi toliko in tako dolgo, kot vedo algoritmi, ki zbirajo podatke o tem, kaj delamo in celo o tem, kaj čutimo, kaj mislimo, o čem razmišljamo, kako se vedemo, kaj doživljamo in kako čustvujemo, vse te podatke pa shranijo in si jih zapomnijo za vselej, medtem ko ljudje sproti pozabljamo večino tega, kar vemo, celo veliko tega, kar vemo o sebi.
S pomočjo tehnologij in algoritmov torej vemo več o sebi, drug o drugem in o svetu, kot so vedeli ljudje kadarkoli, in to znanje lahko s pridom uporabljamo.
Človek je zato lahko presenečen in celo šokiran, ko odkrije, kako malo ve o sebi in kako veliko vedo o njem algoritmi.
Zapisana spoznanja segajo globoko v naša sodobna, tehnološko usmerjena življenja. Poudarjajo naraščajoče razlike med človeškimi kognitivnimi sposobnostmi in ogromno močjo algoritmov za obdelavo podatkov, zlasti v zvezi z osebnimi podatki.
Osrednja trditev, da imajo algoritmi več informacij o posameznikih kot posamezniki sami, bi nas moralo zato živo zanimati. Za razliko od človeškega spomina, ki je zmotljiv in podvržen pozabljanju, imajo namreč digitalni sistemi zmogljivost za popoln priklic in neskončno shranjevanje. Nastaja paradoksno stanje, ko imajo lahko zunanji sistemi celovitejšo in natančnejšo sliko posameznikovih vzorcev in nagnjenj kot pa posameznikovo lastno samozavedanje. Možnost presenečenja ali šoka, ko se soočimo s to resničnostjo, govori o vrzeli med našim zaznanim samospoznanjem in globino informacij, ki jih ti sistemi lahko kopičijo in shranjujejo.
Vendar pa velja obenem opozoriti tudi na potencialne koristi takega zbiranja podatkov. Obsežno znanje, zbrano z algoritmi, je mogoče uporabiti za osebno in družbeno korist. To lahko vključuje prilagojena zdravstvena priporočila, učinkovitejše storitve ali vpogled v vedenjske vzorce, ki lahko vodijo do osebne in duhovne rasti.
Če vse to želimo, kajpak. A kaj, če ne želimo ali nam je zgolj vseeno?
Paradoks, o katerem razmišljam, se ne dotika le kritičnega vidika našega odnosa s tehnologijo – hkratnega opolnomočenja in ranljivosti, ki ju ustvarja –, temveč tudi našega odnosa do sebe. Kaj in koliko zares hočemo vedeti o sebi, kako dobro se želimo (s)poznati?
Čeprav pridobimo z algoritmi dostop do neverjetnih količin informacij in možnosti za samorazumevanje, tem sistemom prepuščamo tudi določeno stopnjo zasebnosti in avtonomije. Taka situacija odpira pomembna vprašanja o lastništvu podatkov, pravicah do zasebnosti in etični uporabi osebnih podatkov. Prav tako nas izziva, da ponovno razmislimo o našem razumevanju pomena samospoznavanja in identitete v dobi, ko nas zunanji sistemi morda poznajo bolje, kot poznamo sami sebe.
Smiselno je torej priznavati potencialno vznemirljive vidike umetne inteligence kot tudi njene potencialne koristi. Nova paradigma naših življenj je morda zaskrbljujoča, vendar ponuja tudi priložnosti za izboljšano samorazumevanje in izboljšano kakovost življenja, če k njej pristopimo premišljeno in etično.
Tu je na mestu novo vprašanje. Ali želimo pristopati premišljeno in etično? Oglejmo si aktualni primer.
Znanstveniki so ugotovili, da etanol, narejen iz koruze, ki je sicer oglaševan kot čisto, obnovljivo gorivo za vozila, ni tako nedolžen, kot se je zdelo doslej.
V prispevku z naslovom Why corn ethanol is worse for the climate than petrol (Jeremy Plester, The Guardian, 26. september 2024) berem: Težava je v tem, da je etanol dejansko slabši za podnebje kot bencin. Pridelovanje koruze in proizvodnja etanola iz njenega škroba povzroči več emisij toplogrednih plinov kot bencin – obdelovanje zemlje za koruzo sprošča ogljik v tleh, gnojila proizvajajo lastne emisije in emisije se sproščajo, ko etanol zgoreva v motorjih. Če to ni dovolj slabo, mešanice z večjo vsebnostjo etanola povzročajo tudi znatne ravni onesnaženosti zraka, zmanjšujejo učinkovitost goriva in lahko poškodujejo motorje.
Je bilo mogoče te najnovejše znanstvene izsledke napovedati s pomočjo zmogljivih algoritmov, še preden so se sploh lotili proizvajanja etanola na tak način? Ne vem, vem pa, da s sedanjimi algoritmi zlahka napovedo kaj takega ali podobnega.
Bomo algoritemsko znanje v prihodnosti s pridom uporabljali v korist vseh ali pa se bomo raje obračali stran in si mislili, naj kar bo tako, kot že je, tako, kot pravi propaganda, ki oglašuje etanol kot čisto gorivo, in kot pravijo nekateri strokovnjaki, ki nas strašijo pred vzponom umetne inteligence?
Ni komentarjev:
Objavite komentar