Narava vere in svobode

Kierkegaard torej jasno izpodbija idejo, da so bistvo vere gotovost, izpolnjevanje želja z božjo pomočjo, tolažba ali celo odrešitev in sreča, da ljudje z globoko vero vselej natančno vedo, kaj je prav, da so ves čas notranje stabilni, zadovoljni in srečni ter da se znajo vsakič ustrezno, zlasti moralno ali etično odločiti. V resnici prinaša vera zelo težke izkušnje, ki vzbujajo tesnobo in včasih neusmiljeno preizkušajo človeka. Kierkegaard uporablja to spoznanje za poudarjanje čustvenega in duhovnega nemira, ki je vpleten v pravo vero, ne za poudarjanje vednosti, spokojnosti, samozavesti in gotovosti.

Abraham zato verjetno dvomi in se ves čas sprašuje, ali je res na pravi poti, ko se odpravlja na goro Morija. Dvomi in se sprašuje, vendar tudi hodi in se vzpenja na goro, kar je zelo pomembno; ne odneha, ne miruje, čeprav se najbrž včasih ustavi za trenutek, temveč vztraja. To je odločilno, ko govorimo o veri. Obhaja ga eksistencialna tesnoba, ima vrtoglavico svobode in odgovornosti ob temeljnih življenjskih negotovostih, toda nadaljuje po izbrani poti.

Vidimo torej, da vera nikakor ne pomeni odpravljanja dvoma, ki ostaja večni človekov spremljevalec, kot je pokazal Descartes. Ne gre torej za odpravljanje dvoma, temveč za nekaj drugega, kar dvom, paradoksno, omogoča in podpira.

Vera pomeni, da človek kljub dvomu prevzame nase breme obveznosti in odločitve. Ne želi se ga znebiti, temveč je zvest. Taka drža je povsem v nasprotju s sodobnimi histeričnimi zahtevami po svobodi, češ da je človek zares svoboden šele, ko dela, kar hoče. Ne, človek je zares svoboden, ko kot subjekt dvoma prevzame nase breme, pa naj svobodna volja obstaja ali ne.

Vprašanje na tem mestu je, ali posameznik sploh želi biti svoboden ali pa se skuša svobodi izogniti, ker je zanj preprosto prezahtevna.

Jean-Paul Sartre zato spregovori o paradoksu. Po njegovem mnenju smo ljudje »vrženi« v obstoj oziroma eksistenco brez vnaprej določenega bistva, prisiljeni ustvarjati sami sebe z odnosi, odločitvami in dejanji. Ta svoboda je hkrati osvobajajoča in grozljiva, saj vso težo odgovornosti za naša življenja prelaga na naša ramena, na to, kar imamo med seboj, ne na to, kar je domnevno nad nami, pa naj bo Bog, usoda, kozmos ali kaj drugega.

Človek, ki obstaja, se zaveda eksistence na poseben način. Zaveda se, da živeti ali eksistirati nujno pomeni participirati v neskončnem, kot bi rekel Spinoza. Pomeni torej sodelovati kot končno bitje na edinstven način v neskončnem.

Tudi Kierkegaardov »vitez vere« je v tej luči paradoksen, saj sprejema zavezo kljub negotovosti, sprejema pa tudi spremljajočo tesnobo, kar pomeni, da ne more vselej natančno vedeti, kaj narediti ali kako se odločiti, ve pa tudi, da se odločiti namesto njega ne more nihče.

Resnična svoboda torej ne izhaja iz bega pred nujnostmi in zaščite pred njimi, temveč iz njihovega potrjevanja; svoboda potrjuje nujnosti. Ljudje tako niso svobodni, ko zanikajo svojo temeljno svobodo in odgovornost, pogosto tako, da se prilagajajo družbenim vlogam ali pričakovanjem, ker je tako skupinsko prilagajanje varnejše, čeprav je pogosto še napornejše in zahtevnejše od sprejemanja prave svobode.

Svoboda, pravilno razumljena, namreč ni beg pred bremeni, temveč je poseben način njihovega prenašanja. Sodobno pojmovanje svobode kot zgolj odsotnosti omejitev je zato boleče površno in navsezadnje neizpolnjujoče. Pravo svobodo najdemo v prostovoljnem sprejemanju odgovornosti, v izbiri svojih obveznosti in v tem, da jim ostanemo zvesti tudi ob dvomih ali težavah.

Prevzemanje bremena ni zadnji korak v seriji korakov, ki domnevno tlakujejo pot čistega razuma in dokazovanja. In tako prevzemanje ni enkratna odločitev, temveč je nikoli zaključeni proces predanosti, ki se obnavlja kljub nenehnim dvomom, trepetanju in tesnobi. Oboje nas spremlja do smrti.

In pri tem ne sme biti nesporazuma: vera nima nobene resne zveze z organizirano religijo, njeno spektakularnostjo, dogmatičnostjo in ortodoksnostjo, z njenim bliščem in bogastvom. Je globoko intimna, osebna individualna izkušnja, ki ne potrebuje zunanjega potrjevanja in blišča, dokazovanja ali celo v sodobnem času tako priljubljenih všečkov.

Vera je človekov boj, je spopadanje, ki ne prinese nobene gotovosti, čeprav je ta za trenutek celo mogoča, in nobenega počitka. In zlasti ni nikakršna rešitev življenjskih težav, ni odrešitev, temveč je način, kako človeško bitje ravno vztraja v negotovosti in se z njimi sooča. Morda je v tem bistveni pomen besede pristnost, če ta sodobnemu človeku sploh še kaj pomeni.

Človekovo pristnost prepoznavam v njegovem notranjem bojevanju, ki poudarja osebno izkušnjo pred objektivnim znanjem. To se mi zdi zelo pomembno, kajti podobno kot Kierkegaard verjamem, da je treba resnico, kolikor jo lahko spoznamo, predvsem živeti, in ne le poznati.

Tako razumljena vera poudarja pomen edinstvenega odnosa vsakega posameznika ne le do Boga, temveč tudi do sebe in do drugega, za katerega skrbi in za tako skrb ne potrebuje ne institucij ne dogme, ki bi bila komu všeč in se je drži, kot se pijanec oklepa plota, da ne pade po tleh.

In čisto mogoče je, da v teh časih kdo prepozna tako naravo vere kot življenje absurdnega junaka, kot bi ga imenoval Albert Camus, toda v resnici mi je za tako mnenje povsem vseeno.

Raje imam strastno predanost kljub negotovosti kakor visoki družbeni položaj, tako hvaljeni uspeh ali moč nad drugimi ljudmi, ki sicer pritiče vplivnežem. Kot bitje, ki je zmožno razumeti sebe in svet, me zanimajo paradoksi in meje razuma, zaradi česar lahko neodvisno razmišljam, ne da bi moral sprejemati popularni žargon o kritičnem mišljenju in razmišljanju zunaj okvirov.

Orisano zanimanje mi pomaga zavračati tako togi determinizem kot muhasti voluntarizem. Zaradi njega priznavam resničnost naših omejitev in okoliščin, hkrati pa vztrajam pri zmožnosti smiselnega izbiranja znotraj njih. Šele tako lahko v polni meri dojemam človeško dostojanstvo in vrednost, ki ne temelji na neomejenem izražanju in udejanjanju sebe, temveč na zmožnosti moralne odgovornosti in neomajne zavezanosti ob negotovostih, ki so organski del življenja.

In na koncu dneva z veseljem berem knjige. Tako znova prebiram dela eksistencialnih psihologov, kot sta Rollo May in Irvin Yalom, s katerima sem se srečal še kot študent, in se vračam k zbranim delom Fjodorja Dostojevskega, ki sem jih kupil z denarjem od štipendije, ko sem imel osemnajst let. Ne spomnim se več, čisto mogoče pa je, da sem se z njimi počastil za svoj rojstni dan.