Že dolgo me tako navdušuje preprosto spoznanje, da smo ljudje tujci drug drugemu in celo sebi. Vsak človek je tako vesolje, ki ga noben drug človek ne pozna dobro. To vesolje je pripoved, strukturirano je in narejeno je kot pripoved. Za pozornega poslušalca.
Še vedno sem trdno prepričan, da je Freud genialno poudaril pomen človeških pripovedi oziroma pripovedovanja o sebi. Ne, nikakor ne mislim na spoved, nekateri ljudje mislijo, da je pacient pri analitiku v podobnem položaju, kot je vernik pred duhovnikom. Razlika je namreč velika. Pacient pripoveduje analitiku zaradi trpljenja in eksistencialne izkušnje, ki je ne razume dobro, ne zaradi domnevne grešnosti. In ne pričakuje, da mu bo predpisal antidepresiv ali pa mu naročil tri molitve vsak dan zjutraj in tri vsak dan zvečer, z obljubo, da bo potem bolje, da bo trpljenja manj in da bo bolje razumel razsežnosti lastnega življenja. Analiza tudi ni čaranje in mahanje z rokami po zraku.
Pacientovo pripovedovanje je namenjeno pozornemu poslušanju in razumevanju, sprejemanju in potrjevanju. Da, tudi analiziranju in logičnemu sklepanju. Pojasnjevanju. A zakaj bi človek pripovedoval drugemu človeku o sebi, čemu?
Ali ni odgovor na vprašanje na dlani? Da bi razumel samega sebe bolje, da bi dojel, kaj se mu dogaja, od kod trpljenje, kaj ga sproža oziroma povzroča, kakšno vlogo imajo pri tem drugi ljudje, katere so razsežnosti človeških eksistenc in družbenega življenja, v katere je nujno vpet. Njegova želja je zato razsvetljenska v najbolj pristnem pomenu besede, želi pa tudi, da se trpljenje zmanjša. Toda to je šele uvod v razumevanje pomena pripovedovanja o sebi drugemu.
Pripovedovanje o sebi drugemu človeku ni le terapevtska vaja ali sredstvo samorazumevanja, s katerim naj bi se človek dokopal do tako opevanega globinskega »resničnega sebe«; gre za globoko etično dejanje, ki priznava temeljno medsebojno povezanost človeških bitij. In ko rečem temeljno, tudi mislim na same temelje človeških eksistenc, na to torej, na čemer stojijo – ali pa se zrušijo.
Emmanuel Lévinas v svojih filozofskih delih zato poudarja primarnost etike in pomen naše odgovornosti do Drugega. V kontekstu psihoanalize in osebne pripovedi dobi ta etična dimenzija nov pomen.
Ko svojo zgodbo pripovedujemo drugi osebi, ne gre zgolj za razbremenjevanje, tolažbo ali iskanje jasnosti. V nekem smislu se ponujamo Drugemu, se delamo ranljivi in vidni na način, ki presega površinske interakcije vsakdanjega življenja, v katerem se pred drugimi bolj ali manj spretno skrivamo. To dejanje samorazkrivanja je pogumno dejanje, obenem pa je hvaležno priznanje zmožnosti Drugega, da nas brezpogojno sprejme, pričuje o našem obstoju in sodeluje pri soustvarjanju smisla.
Lévinas trdi, da je soočenje iz oči v oči z Drugim temelj etike in vsakega dobrega medsebojnega odnosa. V analitičnem okolju ali v kakršni koli pristni izmenjavi osebnih pripovedi se tako soočamo z obrazom Drugega v njegovi najbolj goli in nam neznani obliki. Poslušalec, pa naj bo analitik ali prijatelj, je pozvan, da se na to ranljivost odzove z etično skrbjo, ki presega zgolj radovednost, intelektualni interes ali diagnostično ugotavljanje, kaj vse je z nami narobe in kakšne obravnave potrebujemo.
Še več, samo dejanje pripovedovanja lahko razumemo kot obliko etičnega delovanja. Z izražanjem svojih izkušenj, misli in občutkov osmišljamo svoje mesto v svetu in odnose z drugimi. Ta proces ustvarjanja pomena ni samo oseben; ima pomembne posledice za to, kako komuniciramo z drugimi in kako ravnamo z njimi. Ko skozi pripovedovanje bolje razumemo sebe, lahko razvijemo tudi večjo sposobnost sočutja, empatije in etičnega vedenja do drugih.
Psihoanalitični vpogled, da so naše pripovedi strukturirane in narejene za pripovedovanje pozornemu poslušalcu, se ujema z Lévinasovim poudarjanjem etičnega pomena poslušanja, to pa je že nekaj drugega kot zgolj preverjanje, kakšne motnje ima drugi človek ali kakšni so njegovi klinični problemi. Poslušalec ob sprejemanju pripovedi prevzame nase globoko odgovornost. Ni pasivni prejemnik, ki po službeni dolžnosti posluša pacienta, temveč je aktivni udeleženec v ustvarjanju pomena in v etičnem dejanju priznanja drugemu človeku kot tujcu.
Ta perspektiva izpodbija predstavo o sebi kot o zaprti, samozadostni entiteti, ki jo opišemo, kot psihologi opisujejo osebnost z osebnostnimi lastnostmi in značilnostmi, zmožnostmi in sposobnostmi. Namesto tega na novo postavlja in misli jaz, ki je sam po sebi relacijski, tisti, ki nastane skozi interakcije z drugimi. Naše identitete tako niso fiksne in vnaprej določene, na primer z geni ali s položajem kamenja na nebu, temveč se nenehno oblikujejo in preoblikujejo skozi zgodbe, ki jih pripovedujemo, in načine, na katere te zgodbe sprejemajo in razumejo drugi.
Dolgočasje in odtujenost vsakdanjega življenja, ujetega v žargon, klišeje, medijske vsebine in novorek, tako lahko razumemo kot simptome družbe, ki je skoraj v celoti izgubila stik s tem temeljnim vidikom človeškega obstoja. Poplava informacij in propagande, osredotočenost na predmete in potrošnjo nas namreč vsakodnevno odvrača od bogatih, zapletenih vesolj, ki obstajajo v vsaki osebi, s katero se srečamo.
V tej luči postane deljenje in poslušanje osebnih pripovedi ne le zanimivo ali terapevtsko, temveč se prelevi v ključno razsežnost naše človečnosti. Je način, kako se upreti sploščenju in homogenizaciji človeških izkušenj, kako uveljaviti nezmanjšano edinstvenost vsakega posameznika ob hkratni potrditvi naše globoke medsebojne povezanosti.
Če zaključimo, pomembnost pripovedovanja o sebi drugim ni le v samorazumevanju ali lajšanju trpljenja, temveč je zlasti v etični razsežnosti medčloveških odnosov, za katere smo zmožni. To je dejanje, ki prepozna Drugega, ki nas dela ranljive za njegov pogled in njegovo presojo ter zahteva etični odziv. S tem ponovno potrjuje našo človečnost in naše mesto v spletu človeških odnosov. Kot bi lahko rekel Lévinas, šele v teh trenutkih pristnega srečanja in pripovedovanja zares postanemo ljudje.
Neverjetno raznolikost in zanimivost človeških vesolj tako zamenjujejo vedno enaki politični stavki, vedno enake medijske vsebine in različice iste pripovedi o stvareh in predmetih, ki so okoli nas, ki naj bi bile zanimive in ki naj bi jih kupili. Tako živi veliko ljudi, ki so polni informacij in dejstev o stvareh in medijskih vsebinah, o bližnjiku, ki živi meter stran od njih, pa vedo komaj kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar