Ena sama knjiga

Odprete jo na prvi strani in v trenutku ste znotraj uma drugega človeka, ki jo je napisal. Neverjetno potovanje. Človek je morda že davno mrtev, morda je to Platon, toda um, duh je še vedno živ, zato z veseljem pričakujoče vstopiš vanj. Začneš se pogovarjati z avtorjem, ki govori jasno, razumljivo in logično, čeprav je že dolgo mrtev. Nikoli ga ne boš srečal in on ne bo srečal tebe. Pa vendar se oba srečujeta. Vedno znova. In se veselita novih in novih srečanj.

Preberem zgodbo o Abrahamu in Izaku. Še enkrat, vnovič. In vse je zopet, kot bi bilo včeraj, čeprav je minilo nekaj desetletij.   

Søren Kierkegaard, danski filozof in teolog, je razumel svetopisemsko zgodbo o Abrahamu in Izaku, ki jo najdemo v Genezi 22, kot ključni primer človeškega stanja in narave vere, zato je koristno še enkrat premisliti, v kakšnem stanju se znajde Abraham in ali je to sploh relevantno za stanje sveta, kakršno je ta hip.

Naj navedem en sam zgovoren podatek o stanju sveta, objavljen v današnji številki časnika The Guardian: Skoraj 200 ljudi je bilo lani ubitih, ko so poskušali zaščititi okolje.

Kierkegaard najprej prepozna Abrahamovo situacijo kot paradigmatski primer absurdnosti vere. O tem ni nobenega dvoma. Neskončni in vsemogočni večni Bog namreč prosi končno, šibko in omejeno človeško bitje, Abrahama, naj preprosto žrtvuje edinega sina Izaka, ki ga ljubi, naj ga torej kar ubije v dokaz, da (še bolj) ljubi Boga, ne da bi mu ponudil v razmislek kakršnokoli razumsko razlago ali utemeljitev za svojo blazno zahtevo. Čista norost!

Zahteva je v resnici absurdna, saj je v nasprotju s človeškim razumom in z moralo; to pa je še bolj nenormalno ob upoštevanju zamisli, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi! Zakaj bi torej tako ustvarjeni človek žrtvoval lastnega sina za nekakšno abstraktno instanco, Boga, za katerega nima pojma, ali sploh obstaja ali je samo prazna halucinirana domneva, čisti ništrc?

Kierkegaard po temeljitem premisleku kljub temu, paradoksno, verjame, da prava vera zahteva natanko sprejemanje tega in takega absurda, zaupanje v Božjo voljo kljub pomanjkanju razumskega razumevanja. Naj razume, kdor more!

Dobro. A kako razumeti Božjo voljo oziroma zahtevo, če se upira razumu, logosu, ki velja povsod v vesolju? Znajdemo se v skušnjavi, da razglasimo za norega Boga, človeka, ki ga posluša, ali pa kar oba.

Da bi filozof vendarle odgovoril na zastavljeno vprašanje, skuša na vsak način, z vsemi silami uma doumeti abruptno dejanje vere (angl. leap of faith), dejanje, ki ne sledi postopnemu kopičenju znanja ali dokazov za smiselnost in razumnost tega ali onega dejanja, temveč je nenadno, odločilno dejanje zaupanja, ne da bi človek mogel vedeti, ali je to dejanje pravično ali ne, ali bo uspešno ali ne bo. Govorimo o radikalni negotovosti.

Abrahamova pripravljenost, da žrtvuje Izaka kljub absurdnosti situacije, v kateri se znajde, je dejansko odličen primer takega dejanja, čeprav se nam najprej gnusi.

Kierkegaard zato zgodbo o Abrahamu in Izaku prepozna kot paradoks, v katerem je vera hkrati najvišja vrlina in najbolj absurdno dejanje, ki ga zmore človeško bitje.

Po eni strani je Abrahamova vera zgled, saj brez dvoma zaupa Božji volji, ki pa je ne razume in je ne more razumeti. Po drugi strani pa je zahteva po žrtvovanju svojega sina moralno odvratna in v nasprotju z vsemi človeškimi vrednotami, kar pomeni, da jo z lahkim srcem zavrne in pokaže Bogu sredinec.

Paradoks tako poudarja napetost med vero in razumom, ki je sicer osrednja tema Kierkegaardove filozofije. Abrahamova subjektivna izkušnja je tako posledica globokega eksistencialnega srečanja med končnim človekom in neskončnim neobstoječim Bogom.

Pomen in smisel take izkušnje je, v tem je še nekaj paradoksnega, da je ne skušamo intelektualno razumeti, temveč jo občutimo. In morda je pri vsem tem še najbolj šokantno, da jo lahko občutimo ter se obenem sprašujemo, kako je to sploh mogoče in kaj pomeni.

Ko jo občutimo, nismo na cilju, sproščeni in pomirjeni, saj ne vemo, kaj se dogaja. Čutimo, vendar ne razumemo. Ne, zaskrbljeni smo, ker ne moremo vedeti, ali smo na pravi poti ali nismo. Kierkegaard s pomočjo takega občutenja prepozna tesnobo in negotovost kot temeljni vidik človekovega obstoja.

Abraham je vsekakor močno zaskrbljen in negotov glede tega, kaj Bog zahteva od njega, saj je to naravni odziv na absurdnost zahteve. Kaj torej Bog hoče od mene, človeka? Tako se sprašuje. Jasno mu je le to, da mora z lastnimi rokami ubiti sina, da bi dokazal ljubezen do Boga.

Abraham je sicer zaskrbljen, ni pa neumen. Zakaj bi bilo sploh treba dokazovati Bogu ljubezen? Če je vseveden, itak ve, ali ga Abraham ljubi ali ne. Zakaj potrebuje nekakšen absurden dokaz?

Vprašanje zato ni le, kakšna je narava človeške želje, vprašanje je tudi, kakšna je narava božje želje.

Zdi pa se, da je na delu vendarle možnost odločanja. Navsezadnje govorimo o biblični zgodbi, pripovedi, ki naj bi bila poučna; če ni taka, je samo brezvezna. Lahko si torej mislimo, da si jo je nekdo izmislil, da bi pokazal na človekovo zmožnost za odločanje in na njeno zahtevno naravo.

Abraham tako lahko zaupa Božji volji oziroma želji, da žrtvuje Izaka, v ozadju mu um vendarle pravi, da je onkraj videza še nekaj pomembnejšega, ali pa tega noče storiti in zavrne Božji ukaz, ker mu je preprosto vseeno za morebitne globoke pomene absurdnosti položaja, v katerem je.

Odloči se, vzame meč in se usmeri k sinu, da ga ubije. V tistem se od nekod spusti angel in reče, naj se ustavi, ker Bog vendarle ni blazen in ne terja nobenega dokazovanja ljubezni do njega. Bila je preizkušnja vere v nekaj nerazumljivega, človekovo zmožnost za seganje onkraj danega in znanega.

Če Bog ne bi obstajal in bi Abraham ubil sina, bi bila njegova odločitev blazna, vredna prezira in kazni. Ni ga ubil, ni ga bilo treba ubiti, a tega ni vedel vnaprej. Spoznal je lahko šele za nazaj. V tem je tragičnost človeške zmožnosti za odločanje, ki je lahko tudi radikalno napačno.  

Lahko se potolažimo, da je vse skupaj le pripoved, miselna igra, vendar zadeva ni tako preprosta. Zgodba ni nastala po naključju. Vse skupaj se namreč v vsakdanjem življenju vedno znova ponovi v bolj ali manj dramatični obliki, saj smo prisiljeni izbirati med težkimi odločitvami, ki od nas zahtevajo izbiro tudi tedaj, ko bi najraje videli, da nas sploh ne bi bilo in bi se namesto nas odločal drugi človek ali pa sam ljubi Bog.