Gledamo serijo z naslovom Industry (Mickey Down, Konrad Kay, 2020). V njej je ostro prikazan razkorak med korporativnimi vrednotami in človeškimi vrednotami. Prikazuje delo mladih diplomantov, ki so se pred tem usposabljali, verjetno sledeč sodobnemu novoreku o uspehu, ki da ga zagotavljajo močna volja, trdo delo, vsakodnevno učenje za dobre ocene in razmišljanje zunaj okvirov, sedaj pa krmarijo po grozljivem svetu visokih financ. Serija razkriva, kako neusmiljeno iskanje dobička uničuje osebno blaginjo, zanemarja etične vidike življenja in oži pomen medčloveških odnosov, dokler se ti ne skrčijo na preprosta ubogljiva razmerja med hlapcem in gospodarjem. Korporativna kultura, prikazana v Industry, tako poveličuje dolge delovne ure, ki se nadaljujejo v noč, agresivno konkurenco, brezobzirno tekmovalnost in pripravljenost posameznikov, da kot brezpogojno pridni hlapci žrtvujejo vse za službo. Ta etos je v popolnem nasprotju z vrednotami, ki resnično prispevajo k človekovemu razcvetu: empatija, sočutje, ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem, osebna rast in skupnost.
Spremljamo torej filmsko upodabljanje razkoraka, zelo značilnega ne le za bankirje in mlade povzpetnike, temveč za vse ljudi, potopljene v korporativno kulturo. Včasih je neviden, in se zdi, da ne obstaja, včasih je zelo očiten in boleč: korporacije pogosto ne delijo vrednot ljudi, ki so v njihovo največjo korist in so temelji blagostanja. Njihove vrednote so zlasti tekmovalnost, podrejanje, skrito pod nalepko dinamično prilagajanje zahtevam trgov, denar, dobički, investicije za dobičke, rast in kopičenje, to pa niso vrednote blagostanja, o katerih verjetno sploh ničesar ne vedo.
Medsebojne borbe likov poudarjajo, kako lahko vrednote podjetij spodkopavajo individualne identitete in odnose, kar vodi v moralni kompromis in psihološko stisko. Zdi se, da je ključni izziv zato v premoščanju tega razkoraka – v iskanju načinov, kako narediti korporativne kulture bolj humane, ne da bi pri tem žrtvovali ekonomsko sposobnost preživetja.
To bi lahko vključevalo ponovno opredelitev meritev tako želenega in hvaljenega uspeha, da bi vključili družbeni in okoljski vpliv, spodbujanje kultur na delovnem mestu, ki dajejo prednost sočutju in duševnemu zdravju, ali izvajanje politik, ki spodbujajo etično odločanje na vseh ravneh družbenega življenja. A zdi se, da je usklajevanje kulture sočutja in kulture profitabilnosti predvsem poskus, da bi izdelali leseno železo.
Serija je močan opomin o stroških nenadzorovanega pohlepa podjetij, ki najpogosteje sploh ni razumljen kot pohlep – še manj je prikazan. Z dramatizacijo tega konflikta med človeškimi in korporativnimi vrednotami vabi gledalce, naj preizprašujejo svoj odnos do dela in uspeha, da se ne pustijo zavesti in da ne popustijo skušnjavam. Pot naprej vključuje skupna prizadevanja za preoblikovanje korporativne kulture, redefiniranje uspeha in ponovno uskladitev poslovnih praks s širšimi človeškimi in družbenimi potrebami.
Vprašanje pa je, če obstaja volja za kaj takega in je na voljo dovolj časa. Korporacije so namreč velikanski konglomerati, ki se kljub dinamičnosti obračajo počasi kot Titanik, saj so zgrajene kot mašine na temelju načel, ki pogosto pomenijo popolno podrejanje tam zaposlenih delavcev profitabilnim ciljem kolektiva, ki so organsko prepleteni z zahtevo po nenehni rasti ter izogibanju vsemu, kar bi utegnilo eno ali drugo postaviti pod vprašaj. Delavci zato včasih niti nimajo izbire, če želijo biti še naprej delčki konglomerata. Morajo se podrediti, zlasti pa ne smejo narediti niti ene same napake.
Resnični paradoks takega podrejanja konglomeratu pa je, da je vsakdo pozvan h kreativnemu razmišljanju zunaj okvirov in nenehnemu iskanju novega. Vsi tako na enake načine ustvarjajo novo, ki zato ne more biti nič drugega kakor različice istega. Te pa ne morejo potegniti voza v drugo smer, saj je še misliti ne morejo.
Že v prvi epizodi serije tako spremljamo usodo nemočnega zaposlenega mladega povzpetnika, ki v takem svetu kljub močni volji in neznanskim naporom ter občasnim nemogočim zamislim, da je najbolje, če kako noč prespi kar na tleh na stranišču, da je ves čas blizu svojega delovnega mesta, ki ga lahko dobesedno vsak hip »potrebuje«, ne more preživeti, zato ga proti koncu že odnesejo v vreči, ker telo kljub nenehnemu uživanju poživil ne zmore več. Morda si mislimo in po tihem celo upamo, da bodo drugi preživeli, čeprav že slutimo, da vsaj nekateri preprosto ne bodo. Cilji, h katerim so gnani, namreč kratko malo niso človeški. So mašinski, so cilji korporacije, ki jim je kljub nasprotnim videzom vseeno za zaposlene, saj tamle zunaj čakajo v vrsti na svojo priložnost novi povzpetniki. Ko eden umre, ga zato nemudoma nadomesti drugi.
Korporativna kultura sodobnega sveta je najprej in zlasti kultura strojev, algoritmov in strojne inteligentnosti. Je kultura umetne inteligence, ki ne pozna in ne priznava drugačnih oblik inteligentnega delovanja, zato ni čudno, da se je toliko ljudi boji. V korporativnem svetu, v katerem delovanje ljudi uravnavajo natančni algoritmi, nimajo človeški možgani namreč nobene šanse, saj so preprosto premalo zmogljivi in prepočasni, zlasti pa je počasnost, ki je v resnici natančnost in temeljitost, njihova ključna vrednota, moč in krepost.
V svetu, ki ga vse bolj uravnavajo algoritmi, tudi sami postajamo vse bolj podobni strojem, in sicer na načine, ki imajo v sedanjosti globoko negativne učinke na naše odnose z drugimi ljudmi in s širšim svetom. Skušamo tekmovati z algoritmi, vendar smo izgubljeni že vnaprej. In namesto da bi oblikovali sočutni svet, v katerem so stroji podrejeni ljudem, ne pa obratno, poskušamo ustvarjati svet, v katerem je videti, kot bi naravnost želeli biti podrejeni strojem in strojnemu načinu razmišljanja. To pa je drža, ki globoko najeda samospoštovanje in samozavest, ti ključni koordinati človekove samopodobe.
Resnično, teorija uma presega optimalnost matematičnih algoritmov, zlasti pa omogoča sočutje in sposobnost razmišljanja o notranjem življenju drugih. Omogoča predstavljanje njihovih duševnih stanj in ustreznega ravnanja oziroma odzivanja. To pa je odzivanje, ki ga ne zmore napovedati noben algoritem in tudi ni nobene potrebe, da bi ga, saj ga zmorejo ljudje tudi brez njihove pomoči.
Ali kot zapiše James Bridle v knjigi Ways of Being (str. 61): Inteligentnost torej ni nekaj, kar je treba testirati, temveč je nekaj, kar je treba prepoznati v vseh različnih oblikah, ki jih ima. Naloga je ugotoviti, kako se je zavedati, se z njo povezati, da se manifestira. Ta je proces povezovanja in deljenja (entanglement), odpiranja oblikam komuniciranja in odnosov s celoto več-kot-človeškega sveta (more-than-human world), ki so veliko globlje in obsežnejše od tistih, ki jih je mogoče izvesti v umetnih omejitvah laboratorija. Vključuje spreminjanje nas samih ter naših odnosov in načinov vedenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar