Ne zaupajte ljudem

Kar pomeni, da ne zaupate niti sebi, saj ste človek. Zveni grobo in neprijetno, celo sovražno do ljudi. Če ne zaupamo sebi ali drugim ljudem, komu ali čemu naj potem zaupamo? Ima zaupanje sploh še kak smisel? Toda vzemimo si nekaj časa in natančno premislimo začetno zahtevo še enkrat, da se prepričamo, kako je v resnici z njo.

Na začetku nove dobe si Descartes zastavi preprosto vprašanje, ki ga je nekdo moral prej ali slej postaviti, ker je nujno. Na kaj se lahko povsem zanesem, da bi razumel svet okoli sebe, da ne bi živel v zmotah in iluzijah, da bi bile moje odločitve moralne in dobre?

Vprašanje je sicer radikalno, toda nanj je mogoče odgovoriti tudi tako, da si človek reče, da ni čisto nič narobe, če (vsaj nekaj časa) živi v zmotah in iluzijah – dolgoročno se namreč ne izide.

Zato recimo, da vendarle ne želi živeti na tak način. Kaj mu preostane?

Prvi odgovor je kajpak pri roki: človek se lahko zanese nase, na svoj razum in na svoja čutila. Vendar ne bo šlo, ker vsakdo ve, da se vsaj včasih motijo in ne prepoznajo iluzij. Prav. Potem se lahko zanaša na znanje, ki ga ima – še vedno nase torej. Je premalo, znanje se namreč nenehno posodablja – kar je bilo res včeraj, je danes dokazana zmota. Kaj pa, če verjamemo učiteljem, drugim človeškim osebkom? Zanje velja isto kot za vsakega drugega človeka, ki je zmotljiv – slepa ulica.

Na ljudi se torej ne gre preveč zanašati, ker so zmotljivi, nezanesljivi, lahko pa so celo namerno škodeželjni in zavajajoči, manipulatorski. Descartes ima tako problem.

Vendar ga genialno reši. Če ne gre zaupati ljudem, ostane samo še ljubi bog. Temu pripišemo nezmotljivost in absolutno znanje, nato smo v trenutku na varni strani. A zadeva je zapletena in zgodbe še vedno ni konec.

Če verjamem v boga, ne pa v ljudi, imam namreč težavo. V kaj verjamem, če boga ne vidim in sploh ne vem, če zares obstaja, poleg tega pa nikoli ničesar ne pove, še namigne mi ne? Ali nisem prišel z dežja pod kap?

Nisem, če je bog zgolj subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, ne pa bitje ali kakšna druga kozmična ali nadkozmična entiteta, ljubezen do njega pa nas poganja naprej in naprej. Naši prijatelji pri tem so trije.

Prvič. Podatki. Vedno so sicer neceloviti, vselej jih je premalo, toda bolje to kot pa bolj ali manj naključne anekdote posameznih ljudi. Drugič. Matematika. Descartes upravičeno domneva, da je bog matematik. Galilejo tudi. Tretjič. Logika.

Nič torej ni res, dokler ni dokazano s trdnimi, solidnimi argumenti, podprtimi s podatki ter vpetimi v matematične in logične procedure. Pri tem ni pomembno, kaj si mislijo ljudje in v kakšne anekdote verjamejo.    

Freud pa dodaja. Vse zgoraj zapisano drži kot pribito, vendar to še ne pomeni, da bodo ljudje sprejemali tistega, ki bi nekaj dokazoval s podatki, z matematičnimi procesi in z logiko. Precej verjetno je celo, da ga ne bodo.

Primer je Spinoza. 27. julija leta 1656 mu v Amsterdamu preberejo obsodbo, v kateri je jasno zapisano, da oblasti že dolgo vedo za njegova zlobna mnenja in prav tako zlobna dejanja. Hoteli so ga odvrniti od takih dejanj, še piše v obsodbi, hoteli so vplivati nanj, da bi se popravil, vendar je trmasto in svojeglavo vztrajal na zlih poteh. Zaradi vztrajanja je bilo vse več gnusnih krivoverstev, ki jih je izvajal in učil, o njegovih pošastnih dejanjih pa so tudi pričale zaupanja vredne priče.

Nobenega dvoma torej ni bilo, da je Spinozo najbolje izključiti oziroma izobčiti, saj gre zaupati drugim zaupanja vrednim pričam, ki pričujejo v njegovo škodo. In so ga, čeprav ni bila resnična niti ena trditev zoper njega.

Kaj lahko logično sklenemo?

Ostro nasprotje med Descartesovim spoznanjem o naravi človekovega zaznavanja in razumevanja sveta, ki potrebuje podatke, matematiko in logiko, in izobčenjem tako genialnega človeka, kot je bil Spinoza, nam veliko pove – o samih ljudeh.

Spinoza vztraja, da bog ne more biti ujetnik tradicionalnih človeških mnenj o njem, ortodoksnosti, vraževerja in drugih človeških zmotnih prepričanj. Prav tako ne more arbitrarno odločati o svetu in ljudeh, saj je tudi sam podrejen in odgovoren univerzalni luči uma, ki vodi in usmerja razum.

Zemeljski oblastniki takega razmišljanja kajpak ne prenesejo, zato mora Spinoza proč, toda še danes ni bistveno drugače. Zakaj ni?

Drugače ni zato, ker so razmerja moči med ljudmi taka, da pogosto niso niti malo dovzetna za tako preprosto spoznanje, kot je to, da so resnični nosilci človeškega napredka posamezniki in posameznice, ki se v ključnem trenutku uprejo ortodoksnosti svojega časa ne zato, ker ne verjamejo vanjo, temveč zato, ker verjamejo v nekaj, kar je več in bolje od tega, v kar verjamejo ljudje, ki so zaverovani v ortodoksnost, oblast in moč.

Morda je razlika med enimi in drugimi taka, da se bližamo času, ko se ne bo več mogoče izogniti vpogledu v pomen in smisel Abrahamove situacije pred Bogom in njegovo zahtevo. Abraham namreč niti približno ne more biti prepričan, da je to, kar namerava narediti, prav. Njegova situacija je polna strahu, negotovosti, notranjega duhovnega spopadanja s seboj. A odloči se natanko zaradi tega.