Vsakdo bi se moral kdaj v življenju vprašati, kakšen človek je postal, kako se je spremenil z leti, kako dobro je to, kar počne iz dneva v dan, namesto da se prepušča gurujem, vplivnežem, propagandi, oglasom, žargonu in novoreku, ki mu določajo koordinate življenja in predstavljajo podlago za zavest o istem življenju, ki je polna navdušenja ali vsaj zadovoljstva, da je svet natanko tak, kot je videti. Svet je kajpak drugačen, kot je videti, toda kdor noče videti onkraj tega, kar vidi spontano vsak dan, preprosto ne more odkriti, kako zelo se moti. Živi v zmoti, ki jo deli s sotrpini, in ne ve, kako zelo je napadena in ogrožena njegova racionalnost, kako načeta in poškodovana je.
Napadi na racionalnost človeških bitij niso novost. Ljudje
so jo napadali, pogosto prav v imenu racionalnosti, od nekdaj. Zadeva pa je
zelo zapletena. Naj izpostavim nekaj aktualnih zamisli.
Slabo razmišljanje. Tako razmišljanje je bolj nalezljivo kakor dobro, produktivno, kreativno, kritično razmišljanje. Slednje je zahtevnejše, človek zanj porabi več časa in energije. Zdi se, da je laže in preprosteje slabo razmišljati kakor pa dobro razmišljati.
Zapisano pride do izraza zlasti tedaj, ko ljudje razmišljajo hitro, ko trdijo, da nimajo dovolj časa, ko v zelo kratkem času pogoltnejo veliko medijskih vsebin, ki ne terjajo poglobljenega razmišljanja, temveč zgolj goltanje, konzumiranje brez razmišljanja.
Orisani odnos do razmišljanja pomeni odtujenost od realnosti. Če se vanjo ne poglabljamo, če si ne vzamemo časa za počasno in kritično razmišljanje o realnosti, so naše predstave o njej površinske, plitve, pristranske in na koncu povsem zgrešene. Zopet pa je videti, da si številni ljudje tako razmišljanje o realnosti preprosto privoščijo, zdi se celo, da si ga zlahka privoščijo in ni v njihovo škodo. Kako je to mogoče?
Številna prepričanja o realnosti, ki si jih s pomočjo pametnih tehnologij deli veliko ljudi, na primer na digitalnih platformah, so povsem zgrešena in dokazljivo napačna, toda videti je, kot da si jih ljudje lahko privoščijo, kot si privoščijo dobro večerjo, luksuzno jahto ali potovanje okoli sveta. Resnično, nekatera prepričanja o svetu so kot luksuz.
Ko se ljudje vozijo z jahtami po svetovnih morjih, jim je morda vseeno za dvigovanje oceanov, podnebne spremembe, avtoritarne režime in družbene nepravičnosti.
Ljudje so pogosto spontano prepričani, da imajo pravico verjeti karkoli, da imajo pravico do svojih mnenj, ki jih ni treba racionalno utrjevati ali znanstveno preverjati. Preprosto jih imajo in to jim zadošča. Lahko jih širijo okoli sebe in zopet so prepričani, da to dokazuje njihovo svobodo.
Vnovič je na delu preprosta psihologija, zaradi katere se ljudje ne prepoznajo kot nosilci napačnih pristranskih ali neracionalnih prepričanj. Ne, prepoznavajo se kot nosilci in zastopniki razuma, racionalnosti, celo resnice. Verjamejo, da imajo v rokah dokaze, argumente in logiko. Tako lahko zanikajo podnebne spremembe in obenem trdijo, da imajo cel kup dokazov, da ne obstajajo. Enako lahko zanikajo holokavst ali pa verjamejo v magijo, ploščato Zemljo in teorije zarote, prepričani, da je resnica na njihovi strani in da je znanost zgolj korporativna dobičkonosna dejavnost intelektualnih elit, ki hočejo vladati njim in svetu.
Svetu in ljudem pa v resnici vse bolj vladajo kibernetski šefi, ljudje, ki se sklicujejo na posebno obliko racionalnosti.
To je racionalnost algoritemskega upravljanja, ki predstavlja pomemben premik zlasti v dinamiki dela, ki ga opravljajo ljudje, in delovnih mest. Odraža vedno večjo integracijo tehnologije v sisteme upravljanja in nadzorovanja dela, ki ga opravijo delavci. Za ta pojav je značilna uporaba podatkovno vodenih algoritmov in umetne inteligence za nadzor, ocenjevanje in usmerjanje dejavnosti delavcev, pogosto v realnem času.
Algoritemsko upravljanje presega tradicionalni nadzor in uporablja zapletene sisteme, ki lahko sprejemajo odločitve o dodeljevanju nalog, ocenjevanju uspešnosti ter celo zaposlovanju in odpuščanju.
Ta pristop obljublja večjo, celo optimalno učinkovitost delavcev in objektivnost pri upravljanju, vendar vzbuja tudi kritične pomisleke glede delavčeve avtonomije, njegove zasebnosti in možnosti za algoritemsko pristranskost.
Kibernetski šef (angl. cyberboss) uteleša to novo obliko upravljanja, ki pomeni, da človeške nadzornike vedno bolj nadomeščajo avtomatizirani sistemi. Ti sistemi lahko spremljajo meritve produktivnosti, analizirajo komunikacijske vzorce in celo ocenjujejo čustvena stanja prek različnih podatkovnih točk. Delavci so tako bolj nadzorovani kot kdajkoli, njihovo nadzorovanje pa poteka v imenu najbolj logične in smiselne racionalnosti, razumnosti, učinkovitosti in optimalnosti.
Orisani premik predstavlja novo mejo v nenehnem boju za nadzorovanje ljudi na delovnih mestih. Medtem ko delodajalci trdijo, da taki sistemi optimizirajo poslovanje in zagotavljajo pravičnost, kritiki opozarjajo na možnost povečanja stresa, dehumanizacije dela ter erozije pravic in dostojanstva delavcev.
Vzpon algoritemskega upravljanja izziva tradicionalne predstave o odnosih na delovnem mestu in delavskih pravicah. Ti so od nekdaj hierarhični in izkoriščevalski, le da je danes hierarhija zavita v žargon racionalnosti brez primere, kajti človeška bitja ne morejo tekmovati z algoritmi, ker je njihov način razmišljanja o svetu in o tem, kar je dobro in moralno, bistveno drugačen.
Potrebna je ponovna ocena norm o zasebnosti, narave privolitve na delovnem mestu in ravnovesja moči med delodajalci in zaposlenimi. Ker se ta trend še naprej razvija, bo verjetno ostal sporno vprašanje, ki bo zahtevalo natančno preučitev njegovih etičnih, pravnih in družbenih posledic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar