Danaja mi je poslala povezavo do izjemnega, navdihujočega predavanja, v katerem predavatelj Simon Garnier, po izobrazbi je biolog, razmišlja o naslovni temi, ki je: O rojih in združbah mikroorganizmov: inteligentnost onkraj – in brez – možganov (Of Swarms and Slimes: Intelligence Beyond – and Without – the Brain). Redka predavanja me navdušijo tako, kot me je njegovo. O čem torej teče beseda?
Najprej o inteligentnosti živih organizmov brez možganov in njeni definiciji, ki je lahko zelo koristna tudi za vsako človeško bitje in celo za človeštvo kot celoto.
Predavatelj uvodoma poudari, da ne obstaja ena sama definicija inteligentnosti, temveč jih je veliko. V redu. Kako se potem znajti med njimi?
Garnier se obrne na kratko k Jeanu Piagetu, mislim, da nikakor ne po naključju, ki je nekoč podal res produktivno idejo za razmišljanje, kaj je inteligentnost. Ni nujno, da je njegova definicija najboljša, je pa produktivna, če želimo razmišljati, kaj je inteligentno.
Piaget: Inteligentnost je to, kar uporabiš, ko ne veš, kaj narediti – ko te niti to, kar je vrojeno, niti to, česar si se naučil, ni pripravilo za situacijo, v kateri si se znašel.
Res je, definicije ni mogoče meriti, ni je mogoče kvantificirati, je pa dobra za filozofski razmislek o inteligentnosti. Naj se vrnem k predavanju. Predavatelj želi odgovoriti na vprašanje, kako inteligentnost meriti. To je zelo zahtevno vprašanje. Kako torej?
Najprej tako, da opazujemo živo bitje, kako se odziva na izziv ali problem, pred katerim se znajde. Od načina, kako se odzove, preidemo k definiciji inteligentnosti in ugotavljamo, kateri odzivi so inteligentni in kateri niso.
Inteligentno je tisto odzivanje živega organizma ali bitja, za katerega upravičeno trdimo, da sledi zaznavanju problema, njegovemu definiranju in nato reševanju, pravi predavatelj, in to je samo jedro inteligentnosti. Če živo bitje problema ne zazna in ne reši … Ni dobro zanj.
Začetni razmislek o inteligentnosti trči na nov izziv, tj. vprašanje, kaj je problem, kako živo bitje določi, kaj je (zanj) problem. Kaj, če ga ne določi? In katera rešitev je inteligentna, če je več možnih?
Garnier odgovarja: problem je meja sposobnosti in
zmožnosti organizma (a limit to organism's fitness). In kaj je rešitev
problema? Garnier: nenaključno vedenje, ki presega to mejo ali jo potisne
nazaj. Mislim, da je izhodišče zelo dobro.
Uporabimo sedaj začetno definicijo inteligentnega vedenja in reševanja problemov na konkretnih primerih, kot sta vojna ali konflikt ali spor, ni pomembno, kako ju poimenujemo, v Gazi in Ukrajini.
Za naš razmislek je pomembno že to, kar zapiše v komentarju dogajanja v Ukrajini in Gazi dopisnik časnika The Guardian Simon Tisdall. Že naslov njegovega prispevka je zgovoren; Konflikti v Gazi in Ukrajini v svoji nehumanosti ponujajo skupno, brutalno vizijo prihodnosti vojne. Avtor v prispevku zapiše: Protagonisti v obeh konfliktih še naprej zaničujejo ženevske konvencije do stopnje, ki je morda brez primere (In their inhumanity, conflicts in Gaza and Ukraine offer a shared, brutal vision of the future of war, The Guardian, 28. september 2024).
Vojna je že sama po sebi brutalna, njena brutalna prihodnost zato lahko pomeni le več istega. Ali pomeni tudi inteligentno reševanje začetnega problema? In kaj je začetni problem?
Obstajajo različne definicije začetnega problema. Je kakšna od njih inteligentna? Ali pa je tako spraševanje povsem neustrezno in sploh ni na mestu. Ali kot zapiše v že omenjenem prispevku Tisdall: To so zaskrbljujoči precedenci za vojne prihodnosti. Sodobni vojni hujskači, kot sta Putin in Netanjahu, uporabljajo bolj kot kdajkoli prej konflikte za utrjevanje moči, zavračajo demokratično odgovornost, kršijo mednarodna pravila, rušijo tabuje in premikajo zunanje meje nečlovečnosti. Vojna postane opravičilo za neopravičljivo. Vojna postane sama sebi namen.
Namesto inteligentnega reševanja problema kot potiskanja meja nazaj imamo tako opraviti s širjenjem in premikanjem meja navzven. Svet pa nemočno, tj. neinteligentno opazuje dogajanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar