Ali ni slišati nenavadno, morda celo čudno, če nekdo reče, da želi zgolj biti, živeti in se prepuščati življenju, namesto da vedno nekomu ali nečemu sledi? Morda je tako slišati, toda v takem odnosu do življenja je veliko več, kot si sprva mislimo. Paradoksna narava želje je namreč tudi v tem, da nas ne usmerja k divjemu ritmu življenja, temveč k spokojnosti in duhovnemu miru.
In ko se začnemo poglabljati v življenje, da bi ga zares razumeli, odkrivamo, da je čudno in nenavadno šele to, da se komu zdi čudno, kar sem zapisal uvodoma. A pojdimo po vrsti.
Od kod naše prepričanje, da je mogoče življenje tehtati, meriti in presojati? Da je njegovo vrednost mogoče izraziti s številkami, s tem, kar izmerimo, s tem, kar nato primerjamo med seboj, da ugotavljamo, kdo živi bolje, dlje, čigavo življenje je bogatejše, vrednejše.
Ni se težko prepričati, da številni ljudje tako rekoč samodejno sprejemajo prevladujoče ideje o življenju, o tem, kako živeti in kaj početi. Ne odločajo se, temveč sprejemajo, kar je že odločeno in določeno.
Prav zato me že dolgo živo zanima Derridajevo spoznanje, da se resnična etična odgovornost v življenju in za življenje pojavi v trenutkih nemogočega odločanja, ko je treba izbirati med konkurenčnimi, enako veljavnimi etičnimi zahtevami. To ustvarja paradoks odgovornosti: da bi bil resnično odgovoren, moram ravnati neodgovorno do nekaterih obveznosti, da bi izpolnil druge.
V življenju se nam nenehno vsiljujejo samo nekatere obveznosti, druge pa ne. Morda zanje nismo niti slišali, gotovo pa smo do njih brezbrižni. Številni ljudje želijo živeti kot lepe duše.
In od kod prepričanje, da je treba nekaj narediti z življenjem, kot da je predmet, stvar, s katero lahko nekaj počnemo? To je prepričanje, da je treba z življenjem upravljati, da se je treba naučiti upravljanja z njim, da bo čim bolj optimalno, da ga bomo izkoristili, da bomo imeli kaj od njega, da ga ne bomo zapravili.
Imeti moramo torej ambicije in verjeti moramo, da so ambicije nekaj dobrega, da so ljudje z ambicijami pomembni.
Kaj pa, če razmišljamo o življenju na drugačen način? Da naredimo največ, če skušamo biti dobri. V tem je nekaj zelo preprostega in nekaj zelo paradoksnega. Ko zapišem največ, namreč ne mislim na nekaj izmerljivega, na nekaj, kar lahko izrazimo s številkami. Daleč od tega. Mislim na nekaj neoprijemljivega, čeprav to nekaj čutimo in prežema naše telo, prežema našo dušo in jo napolnjuje do vrha, da čutimo preobilje.
Čutimo bogastvo, ki kipi, bogastvo, za katerega vemo, da ga bo vse več, čeprav ga ne bo izmeril noben instrument in ga noben ekonomist ne bo uvrstil v rubriko bruto družbeni proizvod.
Kaj, če taka dejanja povezujejo ne le vse ljudi, temveč kar vsa bitja, rojena in še nerojena, bitja, ki so že odšla? Kaj, če smo tukaj, da bi bili za življenje, ne pa, da skušamo z njim upravljati? Kako je mogoče biti tako vzvišen in aroganten, misliti, da je mogoče upravljati z življenjem, za katerega ne vemo niti tega, kako je nastalo in kje? Od kod ta ideja, kdo si jo je izmislil?
Upravljanje z življenjem človeka utrudi, lahko ga tudi izčrpa. Življenje ga namreč neskončno presega, zato je upravljanje z njim že v začetku nemogoče. A nekateri ljudje vztrajno verjamejo, da upravljanje z življenjem je mogoče. Mogoče so zato nesrečni, ne vem, a srečni gotovo niso.
Nosijo veliko breme, zato čutijo težo. Življenje, s katerim skušajo upravljati, doživljajo kot težo, ki jo je težko nositi.
Resnično, nekateri ljudje so ves čas utrujeni. Izjavljajo, da nimajo energije, da so izčrpani, celo izžeti. Ne čutijo notranjega miru, ker so nemirni. Ne živijo počasi, ker ves čas hitijo. Do življenja, sebe in drugih ljudi imajo stroga pričakovanja, ki jim ne življenje, ne drugi ljudje, ne sami pogosto niso dorasli in jim niso kos, zato so nezadovoljni.
Nezadovoljni so, ker življenje, s katerim skušajo upravljati, ni tako, kot hočejo, da bi bilo. Nezadovoljni so, ker imajo jasno zastavljene cilje, a življenje vselej najde drugo pot in vodi k drugačnim ciljem.
Ali ni potemtakem že v samem življenju možnost, da ga ne razumemo na način, ki sicer prevladuje? To je pojmovanje življenja, ki temelji na recipročnosti ali kalkulaciji. Derrida namesto tega predlaga etiko radikalne radodarnosti. To je delovanje, ko nekdo daje brez pričakovanja povračila ali priznanja – »darilo«, ki presega vsako ekonomsko menjavo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar