Dušan Rutar
Ljudje že nekaj časa niso več ujeti v fiksne identitete, prostore in tradicionalne odnose. V njihovih življenjih je vse manj določenega ter vse več tekočih procesov in nenehnih preobrazb. Posamezniki niso več ujetniki statičnega, zato bi lahko sklepali, da so povsem osvobojeni in so zgolj delčki teh nenehnih sprememb. Nič čudnega, da prevladuje slogan »vse je mogoče«. Zdi se, da se je svet dokončno otresel vseh ovir, ki so nekoč omejevale ljudi.
Dušan Rutar
Pred meseci sem zbranim študentom in študentkam dejal, da lahko izraz »ljudje z oviranostmi« razumemo tudi drugače: včasih so največja ovira, na katero naletijo ljudje v svojem življenju, drugi ljudje. Ni nujno, da je človek oviran, ker uporablja invalidski voziček. Nasprotno – z njim premaguje razdalje, ki jih sicer ne bi mogel, ker ne more hoditi. Voziček v tem primeru ni ovira, temveč je sredstvo za premagovanje terenskih ovir. Drugi človek pa je lahko ovira in vir težav. Vse skupaj se lahko začne na precej nenavaden način, ki ga poznamo prav vsi.
Dušan Rutar
Pridno se premikamo od ene različice nečesa k drugim. To lahko delamo ves dan, ker jih je veliko. In smo »pridni«. Delamo veliko in veliko ubogamo. A to še zdaleč ni dovolj. Kdor je priden, mora namreč tudi veliko komunicirati, da bi drugim sporočil in pokazal, da je res priden, ne le na videz in ne le zase. In drugi ga morajo potrditi, sicer nima veljavnega občutka, da je priden. Potrjevanje pridnosti je zelo pomembno, kajti kdor je priden, je tudi vreden. Oboje sodi skupaj. Vsaj zdi se, da je tako. Kdor ni priden, zato morda ni vreden. In vrednost obstaja le, če jo nekdo potrdi. Otroci to zelo dobro vedo, zato se trudijo biti pridni, da bi bili tudi vredni. Da bi ustregli staršem. In učiteljem in vzgojiteljem. Pa še »družbi«. Resnično, potreba po potrjevanju pridnosti in vrednosti je velika.
Dušan Rutar
Pridnost je v sodobnem svetu povezana tudi s komuniciranjem. Kdor je priden, kar pomeni, da rad in veliko dela, s tem ne more biti povsem zadovoljen. Posvetiti se mora tudi komuniciranju, kar pomeni, da mora nekako sporočiti zunanjemu svetu, da je res priden. Od drugih ljudi mora pričakovati – ali pa si vsaj želeti –, da bodo njegovo pridnost nagradili, pohvalili, pripoznali, sprejeli. Danes je vtis, da je učinkovita komunikacija nujna, kot je nujno pridobiti pozornost, zgolj pridno delati kratko malo ni dovolj. Pozornost je zato treba pridobivati ves čas, neprestano, brez odmora. Ljudje upravičeno rečejo, da človek, ki ga ni na spletu, v nekem smislu sploh ne obstaja.
Dragi oči,
pisal si o pridnosti. Kot veš, je to ena tistih besed, ki je močno zaznamovala moje življenje, hkrati pa me posebej spravlja ob pamet.
Kaj beseda sploh pomeni? Uporabljamo jo tako pogosto, da ni več nujno jasno, kaj mislimo z njo. Zelo povedna se mi zdi definicija, ki jo ponuja SSKJ. Ta opredeljuje pridnega človeka kot nekoga, »ki rad, dosti dela«. Nekoga torej, ki dela rad ali ki dela dosti, slovar ne razlikuje zares med tem dvojim, zdi se, da gre za sinonim. Meni pa se zdi, da je prav ta drobna razlika ključna: je priden nekdo, ki rad dela, ali nekdo, ki dosti dela? In predvsem, zakaj je sploh pomembno, da je priden?
Dušan Rutar
Pogosto se priplazi kot tat ponoči občutek. Ni čisto jasno, od kod je prišel, zakaj se je pojavil in čemu. Nenadoma kar je. To je nenavaden občutek, čuden občutek. Zazdi se, da je ves svet v veselem razpoloženju. Še več. Vtis je, da so ljudje veselo razpoloženi in srečni, da živijo. Tako je, kot da je veselje povsod. A ne le veselje. Povsod je navdušenje nad življenjem, je celo nebrzdano navdušenje, je tako razpoloženje, da ga je skoraj nemogoče opisati. Občutek je močan, spremlja pa ga nekakšna sila, da bi moral biti vesel in nebrzdano dobro razpoložen tudi sam. Razpoloženje je Povsod, to pa pomeni, da ni kraja, kjer ga ni. Občutek sicer izgine, toda kasneje se zopet pojavi. Človek ima čez čas občutek, da preprosto ne bi smel biti nerazpoložen, da nikakor ne bi bilo dobro zanj, če bi pokazal kanček nerazpoloženja ali celo nezadovoljstva.
Dušan Rutar
Zasledovanje sreče je absurdno. Živimo v časih, v katerih se pogosto srečujemo s to absurdnostjo. Včasih se celo zdi, da je povsod okoli nas. Zdi se, da bi naj bili srečni, da naj bi zasledovali srečo tako dolgo, da bomo srečni. Da torej ne bomo samo zasledovali sreče, temveč tudi bomo srečni. Da jo bomo torej tudi dosegli, ne le dosegali. A zakaj je to absurdno? Zakaj pristajamo na ta absurd, če je zares absurd? Zakaj vztrajamo in ne izstopimo?
Dušan Rutar
Ljudje na zapisano vprašanje pogosto odgovorijo, da lahko. Želijo biti prijazni in ustrežljivi. Tako rečejo tudi takrat, ko so že utrujeni in izčrpani. Zdi se, da ne upajo reči, da ne morejo zdržati še malo. Morda se česa bojijo: ljudje bi jih imeli za slabiče, za sebične, egocentrične, nesodelovalne. Ali pa se ne bojijo in se jim zdi, da je tak odgovor, da torej lahko zdržijo še malo, ustrezen, da je na mestu, da je pričakovan in celo pravilen. Da tako je na tem svetu, da je treba potrpeti in včasih tudi trpeti. Ljudje imajo dobre razloge za tak odgovor, kot je zapisan uvodoma. Včasih jih nimajo, a je njihov odgovor povsem enak. A zadeva je zapletena, kar zlasti pomeni, da ni enoznačno določena.
Dušan Rutar
Ko sem bil otrok in kasneje najstnik, so mi odrasli vedno znova govorili, da je edino pravo delo, ki imam kako vrednost, tisto, ki ga opraviš z rokami. Če ne delaš z rokami, kot kmet, mizar ali zidar, nekako nič ne delaš. In če nič ne delaš, zagotovo ni dobro. Kajti kdor ne dela, naj ne je, pravi pregovor. Potem sem razmišljal in se spraševal. Kaj potemtakem delajo učitelji, zdravniki, pisatelji, filozofi, pesniki in drugi ljudje, ki jih težko primerjam s kmetom, z zidarjem ali s polagalcem ploščic? Nekega dne pa se mi je posvetilo.
Dušan Rutar
Tako mi je v pogovoru rekla dijakinja, s katero se srečujem že nekaj časa. Kdo bi rekel, da jo »obravnavam«, toda v resnici se pogovarjava kot odrasla razumna človeka o vsakdanjih izzivih, s katerimi se ne srečuje samo ona, temveč tudi številni drugi ljudje. Zakaj bi torej bilo napak, če si priden otrok? Zdi se, da bi moralo veljati prav nasprotno, sem dejal. Res je, na prvi pogled bi človek pomislil, da je dobro in prav biti priden otrok. Saj od tebe odrasli pričakujejo, da si priden, je nadaljevala dijakinja. Kot otrok si torej misliš, da mislijo resno. Od tebe pričakujejo, da si priden, torej si želijo, da si priden, ti skušaš biti priden, da ustrežeš njihovi želji, včasih ti dejansko uspeti biti tak, in si vesel, torej bi moralo biti vse v najlepšem redu. Zakaj ni? Kje se zalomi, zakaj je napaka, če si priden in skušaš ustreči pričakovanjem odraslih?
Dušan Rutar
Leta 1984 sem za 800 dinarjev kupil knjigo, ki jo je napisal danes devetdesetletni Djuro Šušnjić; nastala je leta 1976. Njen naslov je Ribari ljudskih duša: ideja manipulacije i manipulacija idejama. Že pri prvem branju me je prevzela tako močno, da želim desetletja kasneje spregovoriti o njej, ker njene ideje še vedno odzvanjajo v mojem duhu.
Dušan Rutar
V času podiplomskega študija sem na neki zasebni kliniki za duševne bolezni v Nemčiji spoznaval prvine terapije z umetnostjo (angl. art therapy). To je bilo obdobje, ko sem plaval v toku antipsihiatrije, dobival čisto nove izkušnje, kakršnih pred tem nisem poznal, in vse bolj razumel pomen medsebojnih odnosov za kakovost (duševnega, duhovnega) življenja človeških bitij. Povezave med umetnostjo in duševnim zdravjem so me resnično navduševale. To so bili tudi časi, ko so pri nas ponekod še uporabljali elektrošoke, o katerih mi je pripovedovala psihiatrinja, s katero sem takrat sodeloval. Mojo strokovno pot skozi življenje je tako močno zaznamoval prepad med uradno psihiatrijo in njeno alternativo.
Dušan Rutar
Z Mineo sva prejela spodnje vprašanje, na katerega želiva odgovoriti javno, verjameva namreč, da utegne zanimati še koga.
V vajinih zapisih se veliko posvečata perspektivi, da so »zunanje ideologije«, ki jih poosebimo kot notranje avtoritete, pogosto vir osebnih težav. To se mi zdi kar zanimiva perspektiva, saj se običajno zdi, da ljudje v življenju popravljamo predvsem posameznika oz. sebe – ko se sooči z osebnimi težavami, ne pa odnosa s ponotranjeno zunanjostjo. Zanima me, ali je to v psihologiji splošno sprejeto dejstvo ali vajina naravnanost? In seveda, ali sem stvar sploh pravilno razumel.
Minea Rutar
Te dni prebiram knjigo Mortality Christopherja Hitchensa. Zamislim se ob naslednjem stavku, ki ga je napisal v času izgubljanja utrujajoče bitke z rakom.
In kljub vsemu še vedno skušam negovati tisti majhen plamen radovednosti in kljubovanja. Pripravljen sem igrati igro do konca in nočem, da bi me obšlo karkoli, kar pripada življenju.
Ustavim se ob besedni zvezi plamen radovednosti in kljubovalnosti. Koliko od nas v času življenja resno goji radovednost in kljubovalnost, kaj šele na pragu smrti? Koliko ljudi resnično čuti, da zmorejo biti poleg vseh rutinskih, pogosto dušo izpraznjujočih obveznosti še pristno radovedni? In kakšne posledice ima to za naša življenja? Kako naj bomo radovedni, če pa nikoli ni časa, če nas čakajo neodložljive obveznosti in preštevilne odgovornosti, ki zahtevajo jasne odgovore, takojšnje rešitve in učinkovito načrtovanje?
Dragi oči,
v navezavi na zadnja dva zapisa in to, kar si mi napisal o tem, kar ti pomeni najino dopisovanje, bi te za tokratni zapis vprašala – kako ti doživljaš svojo pot postajanja; kako si ti postal, kar si?
Ob tem seveda pomislim na tvoje prvo srečanje s knjižnico in vsa nadaljnja. To se mi zdi tako zanimiva vzporednica z Yalomovim vstopom v svet branja in razmišljanja.
Takole opiše svoja mladostniška leta; ob branju pomislim nate.
Knjižnica je postala moj drugi dom in vsako soboto sem v njej preživel več ur. Tam sem prihajal v stik z večjim svetom, po katerem sem hrepenel - s svetom zgodovine, kulture in idej.
Najprej sem se napotil h knjižni omari z biografijami in na neki točki sem razvil tak načrt: prebral bom eno biografijo na teden, začel bom z osebo s priimkom na črko A, nato pa bom prebral še ostale biografije. Hrepenel sem po kakšnem odraslem, večinsko usmerjenem mentorju, po nekom, ki bib spominjal na tistega moža v obleki iz krepa, ki bi vstopil v očetovo trgovino z živili in oznanil, da sem dečko z velikim potencialom. Ko zdaj gledam za nazaj, čutim nežnost do tega osamljenega, preplašenega, toda odločnega mladega fanta, hkrati pa se mu čudim, kako se je uspel prebiti skozi proces samoizobraževanja - neorganizirano, brez vsake spodbude, vzornikov ali vodenja.
Minea Rutar
Še naprej razmišljam o postajanju oziroma nastajanju sebe. Pomislim na tele besede, ki jih nameni filozof Nietzsche zdravniku Breuerju v Yalomovem (1992) terapevtskem romanu When Nietzsche Wept.
Ni resnica tista, ki je sveta, temveč iskanje lastne resnice. Ali obstaja bolj sveto in pomembno dejanje kot samospoznavanje? Eden od granitnih stavkov mojega filozofskega dela je: »Postani to, kar si.« In kako lahko človek odkrije, kdo in kaj je, ne da bi spoznal resnico o sebi?
Hkrati veva, da je bil Nietzsche obupno nesrečen človek, ki mu misel na samomor ni bila tuja. Takole pravi v omenjenem delu.
Svojo pravo naravo skrivam, ker je na meni toliko odvratnih stvari. A zaradi tega se potem še bolj ne maram, saj sem odrezan od drugih ljudi. Če želim kdajkoli prekiniti ta začarani krog, se moram naučiti biti zmožen razkriti drugim takšen, kot sem.
Lansko leto sem imel manj kot sedemnajst dni popolne nezmožnosti in skoraj dvesto dni, ko sem bil delno nezmožen početi karkoli. Ko pomislim na zadnja leta, sem le redko imel obdobja dobrega počutja, ki bi trajala več kot dva tedna. Takšna situacija – večina dni je trpljenje, le peščica zdravih dni na leto življenje, ki ga požira bolečina – se zdi naravno gojišče za obup, za pesimizem glede smisla življenja.
Minea Rutar
Spominjam se nekaterih besed iz filma Emilia Pérez (Jacques Audiard, 2024). V njem se protagonistka sooča z intenzivno željo, pravzaprav gorečo potrebo po popolnoma novem življenju – življenju, osvobojenem bremen preteklosti, ki je bilo nevzdržno, ker ga je živela v senci laži, ujeta v telo in način bivanja, ki ju ni čutila kot svoja. Na začetku filma slišimo tale razmislek. Ne zmorem več. Nenehno razmišljam o samomoru, vendar se mi ne zdi pravično oditi, ne da bi najprej zares živela svoje pravo življenje. Za sabo moram pustiti veliko stvari. A nimam izbire.
Vmes, ko se že začne proces spreminjanja in postajanja, se sprašuje tole. Kdo sem? Nimam pojma. Sem preprosto to, kar čutim. In prvič zares čutim pristen občutek. Življenje brez ljubezni sem čutila kot neskončno dolg padec. Življenje brez želje je bilo kot gora, zdaj pa prvič čutim željo in ta me vodi k reki. Proti koncu, ko Emilia zaživi drugačno življenje in vstopi v novo identiteto, zacveti. Končno se počuti kot ona sama. Zdaj sem srečna, ker sem končno postala to, kar v resnici sem.
Minea Rutar
Razmišljam o nekaterih izjavah ljudi, ki so se znašli v uničujočih požarih, ki se te dni širijo po Kaliforniji. Omenjajo »popolno prenovo« svojega življenja. O tem, da so izgubili vse. O tem, da ničesar več ni.
Beremo o pretresljivih zgodbah ljudi, ki so v bežanju pred ognjem lahko pograbili le drug drugega in, če so imeli srečo, še svojo domačo žival. Vse ostalo je izginilo pred njihovimi očmi. V takih primerih ljudje zelo pogosto rečejo kaj takega: »Že prej smo pripravili nekaj reči za vsak slučaj, obleke, kontaktne leče. A ko vidiš plamene na grebenu poleg svojega? Takrat se zdi, kot da nič več ne šteje. Ni mi mar za nič dragocenega, razen za moje ljudi.«
Ob tem mi v mislih odmeva del znane skladbe: Solze tečejo po obrazu, ko izgubiš nekaj, česar ne moreš nadomestiti.
Naštela bi lahko še mnogo primerov. A mislim, da že ti govorijo o dvojem, kar je ključno: o katastrofah in prenovi.
Dušan Rutar
Prejel sem pismo mlade ženske. Srečal sem se z njo - v njeni bolečini. Dovolila mi je objaviti pismo in dogovorila sva se, da mu dodam komentar.
Minea Rutar
Zadnjič sva pisala o načinih, na katere jaz ne zmore biti gospodar v svoji hiši. To preprosto pomeni, da nas pogosto vodijo impulzi in bremenijo občutki, ki so nepovabljeni, nezaželeni in ki jih čutimo kot nam tuje.
V luči tega pogosto razmišljam o nečem, kar sem poimenovala »nevidno občinstvo«, ki ga do določene mere nosimo vsi v sebi. Občinstvo zato, ker ne gre samo za en glas, ki ga prepoznamo kot »jaz«, temveč za številne misli, ki se nam pojavljajo, ne da bi jih izbrali. Predvsem imam v mislih občinstvo, ki kara, opominja, da še nismo dovolj naredili, primerja, obsoja – skratka, komentira vse, kar se mu v tistem hipu zdi smiselno. Takšno občinstvo se v naših možganih oblikuje vse življenje, zato so vsakršni pozivi k temu, da naj »le drugače pogledamo« na kakšno zadevo, povsem jalovi.
Minea Rutar
Poslušam podcast in se ustavim ob prvih nekaj mislih.
Pojav »dolga produktivnosti« (angl. productivity debt) opredeljujem kot občutek, ki ga ima toliko izmed nas in sicer, ko se zjutraj zbudimo, čutimo, da moramo najprej opraviti določeno količino trdega dela, da bi nekako upravičili svoj obstoj na tem planetu. Tako kot pri finančnem dolgu je najboljši možni rezultat, če gre dan res dobro, ta, da se na koncu dneva znajdemo na ničli. Naslednje jutro pa se znova zbudimo z novim dolgom produktivnosti, ki ga moramo »odplačati«. Gre za več kot le trdo delovno etiko; gre za tisti eksistencialni občutek, da če ne naredimo dovolj, si nekako ne zaslužimo biti tukaj. Prebijamo se skozi dan z občutkom primanjkljaja in izčrpanosti, na koncu pa si rečemo: »V redu, komaj sem si zaslužil/-a pravico, da sem tukaj še en dan.«
Minea Rutar
Berem tale zapis.
V angleščini rečemo: »Sem lahko spet otrok?«
Toda v poeziji
rečemo:
»Vrni me v čas, ko je bil smeh neskončen,
in so bile moje sanje večje od mojih strahov.«
Kot bi naključje hotelo, sem danes poslušala tudi skladbo, ki je magično obarvala marsikateri trenutek mojega otroštva. Predvsem imam v spominu obdobje, ki se je ponovilo nekaj let zapored, potem pa je iz mojega življenja tako počutje za dolgo časa praktično v celoti izginilo. To je bilo obdobje tik pred koncem šole, junija, ko so bile zaključene vse ocene, jaz in Danaja pa sva radostno prepevali besedilo omenjene pesmi in prekipevali od veselja ob zavedanju, da je pred nama dva meseca brezskrbnih počitnic. To je bila tista vrsta brezskrbnosti, na katero ni metalo sence zavedanje umrljivosti, niti skrb o uspešnosti in pomenu ambicioznosti v sodobnem svetu, niti je ni kalila misel na to, da sta dva meseca pravzaprav le hipen moment v času, vse prehitro pa bom spet pristala v šolskih klopeh, ki sem jih tako močno prezirala. Ne, to je bila brezskrbnost, ki je skoraj po definiciji, vsaj tako se mi zdi, omejena na otroštvo. To je obdobje, ko je smeh brez konca, vse sanje pa se zdijo večje od strahov, če me je kakšen takrat sploh pestil. Natančno se spomnim tega občutka in posebno čarobnost mu je dajalo to, da sem ga delila s svojo sestro. Resnično sva se počutili, kot da letiva, kot da je pred nama večnost, kot da so nama dovoljene vse sanje in vsi prijetni občutki, ki jih ne more skaliti nič. V omejenem, tako skrbno zaščitenem notranjem svetu otroka tudi mora biti tako.
Minea Rutar
Včeraj sem si ogledala film We Live in Time (John Crowley, 2024), v katerem protagonistka zboli za neozdravljivim rakom. V filmu je veliko bolečega in tudi lepega. Posebej so se me dotaknile besede, ko možu razloži, zakaj se kljub diagnozi udeležuje napornega urjenja za tekmovanje, namesto da bi počivala in se zdravila.
Minea Rutar
Razmišljam o mladosti.
O hrepenenju po mladosti, o fantaziji, da lahko traja večno, če naredimo prave stvari in se dovolj potrudimo, o želji ostati večno mladi, ki jo tako pogosto izražamo. Takole na primer pravi znana pesem.
Let's dance in style, let's dance for a while
Hoping for the best but expecting the worst
Life is a short trip
Can you imagine when this race is won
Forever young, I want to be forever young
Do you really want to live forever?
So many adventures couldn't happen today
So many songs we forgot to play
So many dreams swining out of the blue
Minea Rutar
Dragi oči,
razmišljam o tem, kako vse smo lahko za drugega in z drugim človekom, ko mu je v življenju hudo.
Oba veva, da je v življenju težkih trenutkov veliko. Včasih zelo veliko. Neredko se lahko življenje zdi neznosno; čutimo, da ne bo nikoli boljše, drsimo v obup, težko si prikličemo spomin na čase, ko smo premogli več upanja, še težje si predstavljamo, da bo naša prihodnost še kdaj obvladljiva. Ko nam je tako težko, je neizbežno težko tudi ostalim okrog nas, sploh, če so naša življenja tesno prepletena in si veliko pomenimo. V takih trenutkih se lahko zgodi, da začnemo v brezno brezupa drseti skupaj s trpečo osebo – sicer v želji, da bi ji s tem izrazili sočutje in ji nekako pomagali, a učinek je običajno nasproten. Oseba, ki trpi, toliko bolj potrebuje občutek, da vsaj nekdo drug premore nekaj upanja, kanček več stabilnosti in vsaj nekoliko vedrine. Ko si občutka normalnosti zaradi notranjih demonov ne moremo priklicati sami, smo – vsaj za nekaj časa – odvisni od drugih, da nam ga pomagajo ustvarjati. Ustvarjamo pa ga lahko, vsaj takšna je moja izkušnja, le skupaj.
Minea Rutar
Naletela sem torej na pogovor z Richardom Dawkinsom o njegovi zadnji knjigi na turneji, za katero pravi, da bo njegova zadnja – preden umre, ostane neizgovorjeno. Sogovorniki ga bodrijo, da pa vendarle morda še napiše kakšno knjigo, ki jo bo predstavljal na naslednji turneji. A v vsakem primeru je jasno: Dawkins je veliko bližje koncu življenja kot začetku ali sredini. Človek bi mislil – gotovo sem jaz mislila –, da se bo veliko ukvarjal z vprašanjem smrti, smisla, da bo reflektiral svoje življenje in da bo imel o vsem skupaj kaj zanimivega povedati občinstvu. Kot nekdo, ki je velik del svojega življenja posvetil razmišljanju o najbolj temeljnih vprašanjih človeške eksistence, sem optimistično sklepala, da je nabral kar nekaj modrosti o tem, kako (ne) živeti in kaj šteje v življenju. Vem, da ni filozof, vem, da ni terapevt; je pa človek. Povrh tega je človek, ki se ni ukvarjal z anorgansko kemijo, temveč z vprašanji religije in evolucije. Lahko torej razumeš moje začudenje, ko je na vprašanja, ki so se meni zdela v celotnem pogovoru najbolj zanimiva, odgovoril tako skopo in cinično, kot da ni v življenju razmišljal o njih niti za trenutek, še več, kot da se mu vprašanja sama zdijo nesmiselna, ker ne spadajo v domeno naravoslovne znanosti.
V dar sem dobil nekaj knjig. Ena ima naslov Utopia for Realists, ki jo je spisal Rutger Bregman; doma že imam njegovo knjigo z naslovom Humankind. Za začetek naj poudarim, da je knjiga, ki sem jo dobil včeraj, o vračanju Utopije. Še bolje: je knjiga o nujnem vračanju Utopije, kajti zemljevid sveta, na katerem ni Utopije, ni vreden naše pozornosti. Tako je nekoč dejal Oscar Wilde, kot nam pove avtor uvodoma. In Oscar Wilde dodaja. Utopija je nenavadna dežela, v kateri je Napredek udejanjanje Utopij.
Vsakdanje izkušnje pri delu, ki ga opravljam že desetletja, so doslej postregle s številnimi perečimi vprašanji, ki si jih zastavljajo ljudje. Sodobni izzivi, s katerimi se srečujejo, so namreč povezani zlasti z delovanjem socialnih medijev, prek katerih ljudje v glavnem nezavedno pritiskajo drug na drugega. Ponujajo si namreč enotno samopodobo, ki naj bi delovala tako, da bi ljudje verjeli vanjo in si na podlagi vtisov ustvarjali (presežna) mnenja drug o drugem. Mnenja očitno zelo potrebujejo, zato se vedno znova uveljavljajo predstave o nekakšni optimalni osebnosti, samoaktualizirani osebnosti, samouresničeni osebnosti, »resničnem jazu« in »pravem, pristnem jazu« etc., kar vse nekateri domnevno premorejo, drugi pač, prav tako domnevno, ne.
