O katastrofah in prenovi

Minea Rutar

Razmišljam o nekaterih izjavah ljudi, ki so se znašli v uničujočih požarih, ki se te dni širijo po Kaliforniji. Omenjajo »popolno prenovo« svojega življenja. O tem, da so izgubili vse. O tem, da ničesar več ni.

Beremo o pretresljivih zgodbah ljudi, ki so v bežanju pred ognjem lahko pograbili le drug drugega in, če so imeli srečo, še svojo domačo žival. Vse ostalo je izginilo pred njihovimi očmi. V takih primerih ljudje zelo pogosto rečejo kaj takega: »Že prej smo pripravili nekaj reči za vsak slučaj, obleke, kontaktne leče. A ko vidiš plamene na grebenu poleg svojega? Takrat se zdi, kot da nič več ne šteje. Ni mi mar za nič dragocenega, razen za moje ljudi.«

Ob tem mi v mislih odmeva del znane skladbe: Solze tečejo po obrazu, ko izgubiš nekaj, česar ne moreš nadomestiti.

Naštela bi lahko še mnogo primerov. A mislim, da že ti govorijo o dvojem, kar je ključno: o katastrofah in prenovi. 

Najprej o tem, da so številne katastrofe v življenju nepopravljive, ljudje pa se moramo ne glede na to, kako hudo nam je, vselej soočiti z njihovimi posledicami. Včasih se nam celotna razsežnost tragedije razkrije šele s časom, drugič je očitna že v trenutku, ko se zgodi. Vedno pa nosi potencial, da se nas globoko dotakne in ostane z nami, preganjajoč nas vse do konca naših dni. Lahko se naučimo živeti z njimi, a nekatere izgube so tako boleče, psihološka škoda pa tako vseobsegajoča, da se nikoli zares ne zacelimo. Kaj lahko sploh storimo v takšnih trenutkih?

Včasih nam ne preostane nič drugega kot popolna prenova, kot v zgoraj omenjenih primerih. Trudimo se torej iti naprej in zgraditi življenje, ki bo spet znosno, ki bo dobro in ki se bo čutilo kot naše lastno. In upamo, da smo skozi izkušnjo, ki nas je zaznamovala, pridobili globlji občutek za prioritete – za tisto, kar v življenju zares šteje.

Tako zunanje okoliščine kot naše notranje pokrajine so lahko resnično neusmiljene. Ne samo, da se včasih zgodijo najhujše stvari; dogajajo se ves čas, le da se jih ne zavedamo vseh hkrati. Zaznavamo predvsem svoje tragedije in morda še redke katastrofe drugih, a nikoli ne dojamemo celotne razsežnosti človeškega trpljenja, ki se zdi brezmejno. Prisotno je povsod, na vsakem vogalu, ne glede na to, ali si to priznamo ali ne. In smiselno je, da je tako; če bi čutili preveč, bi se sesuli. Tako kot John v filmu Zelena milja, ki na koncu svojega izčrpavajočega življenja tiho prizna: »Utrujen sem od vse bolečine, ki jo čutim v svetu vsak dan, preveč je je. Čutim jo kot drobce stekla v moji glavi, ves čas.«

 

Že zgolj zavedanje lastne bolečine je lahko več kot dovolj, da se življenje zazdi nemogoče. Kako v takih trenutkih nadaljevati? Kaj storiti, ko se misel na prenovo zdi neznosno zahtevna, preobrazba pa kot oddaljen in nedosegljiv cilj, ker že teža trenutka od nas zahteva vso energijo, samo da sploh preživimo? Takoj po katastrofah, bodisi notranjih bodisi zunanjih, pogosto ne moremo nadaljevati. Verjetneje je, da smo sesuti, odtujeni, izčrpani, prestrašeni, obupani, potopljeni v občutek brezizhodnosti. Sčasoma pa moramo začeti pobirati drobce tistega, kar je še ostalo, in si poskušati zamisliti, kakšno prihodnost bi si morali zgraditi, da bi bila spet obvladljiva. To pa je naloga, ki lahko traja celo življenje.

Vse to se mi zdi pomembno kot opomnik, da spremembe v smeri boljšega življenja niso preproste, včasih celo niso dosegljive, vedno pa so psihološko naporne, vsaj če želimo, da so trajne. Ni hitrih rešitev, nasveti redko zadoščajo.

A spremembe vseeno so možne. Z besedami ene mojih ljubših avtoric: »Zdraviti se (angl. to heal) pomeni razumeti, kaj je bilo izgubljeno, naj bodo to idealizirana prepričanja v zvezi z življenjem ali lasten razum. Zdravljenje pomeni preoblikovati izkušnjo izgube v nekaj dobrega.«

 

Dušan Rutar

Neki gospod, ki mu je v Los Angelesu te dni do tal pogorela hiša, njemu in njegovi družini, ki je tako izgubila čisto vse, je rekel, da je star 91 let in da bodo vse zgradili na novo. Ljudi, ki zmorejo v takem trenutku reči kaj takega, iskreno občudujem in se jim priklanjam.

Globoko se priklanjam ljudem, ki tudi nepovratnost določenih izgub in tragedij v življenju prenesejo kot eno najtežjih resnic, s katerimi se moramo kot ljudje spopadati. Mislim, da sposobnost reči »vse bo v redu« celo ob uničujoči izgubi izvira iz našega temeljnega nagona za preživetje. To je neverjetno močan nagon, da nadaljujemo celo takrat, ko bi racionalna ocena stanja nakazovala drugače. Verjamem pa, da je na delu celo nekaj še globljega in bolj izrazito človeškega.

Viktor Frankl, ki je preživel holokavst in razvil logoterapijo, je trdil, da lahko ljudje prenesejo skoraj vsak »kako«, če imajo »zakaj« – občutek  smisla in pomena. Včasih ta izhaja iz ljubezni do drugih, včasih iz dela ali ustvarjalnega iskanja, včasih iz preproste, a globoke odločitve, da dostojanstveno pričujemo o lastni zgodbi in trpljenju, da govorimo o njem. V takih primerih skoraj nerazumljivo vztrajamo in ne popuščamo niti tedaj, ko zremo smrti v oči. V taki drži je res nekaj skoraj čudežnega.

A ni lahko, ni enostavno in včasih take drže preprosto ne zmoremo (več). Dokler pa jo zmoremo, kar pomeni, da se soočamo celo z navidezno nemogočim, smo zmožni upati in lahko najdemo oziroma ustvarimo smisel tudi ob soočanju z bolečino, s krivdo in smrtjo.

Pri tem ne gre za zanikanje resničnosti izgube ali pretvarjanje, da bolečina ni resnična. Seveda ne, prav nasprotno je res. Čutimo oboje: da je nekaj dragocenega in nenadomestljivega izgubljeno in da življenje še vedno vsebuje možnosti za pomen in povezavo. Ko rečeš, da so nekatere izgube tako boleče, da se nikoli zares ne zacelimo, se strinjam – nekatere rane preprosto postanejo del tega, kar smo. Potem živimo z njimi in smo lahko celo pomirjeni.

Ljudje velikokrat pokažejo izjemno sposobnost rasti okoli svojih ran, vključiti svoje izgube v širšo pripoved svojega življenja, ne da bi zmanjšali njihov pomen. Včasih postane nadaljevanje, ki sledi odločitvi za ponovno izgradnjo, samo po sebi vir pomena in celo oblika kljubovanja obupu. Ta proces pogosto ni linearen in ni čisto individualen, prepuščen posamezniku. Skupnost, rituali, umetnost, duhovnost – vse to lahko zagotovi okvire za skupno osmišljanje nesmiselnega in iskanje načinov za nadaljevanje kljub bolečini in trpljenju. Moč, da rečemo »vse bo v redu«, morda ne izvira iz gotovosti glede prihodnosti, temveč iz vere, globljega razumevanja, da »v redu« ne pomeni vrnitve k izgubljenemu, temveč pomeni iskanje načinov, kako prenesti svoje izgube in upe naprej, jim dati pomen in jih vpeti v zgodbe, o katerih se lahko sočutno pogovarjamo ter ustvarjamo še več pomena in utrjujemo, kar imamo med seboj.

Verjamem, da je v nekem smislu človek neuničljiv.

Moje izkušnja dela z mladimi s posebnimi potrebami me je v vseh teh letih močno spremenila. Naučila me je veliko o človeški odpornosti in vztrajnosti. Posebej osupljivo je, kako najdejo smisel in veselje v vsakdanjih trenutkih kljub velikim izzivom. Sposobnost iskanja svetlobe v tem, kar drugi morda vidijo kot temo, je hkrati ponižna in poučna. Odraža to, kar mnogi ljudje pogrešajo pri odpornosti – da se pogosto ne kaže v velikih potezah, temveč v majhnih vsakodnevnih dejanjih. Ko ti mladi ljudje odkrivajo srečo v vsakdanjih dejavnostih, izkazujejo globoko obliko modrosti: razumevanje, da smisel ne zahteva izrednih okoliščin ali popolnih pogojev.

Posebej pomembno se mi zdi učiti se drug od drugega, kako kljub trpljenju vztrajati pri iskanju smisla. Pogosto lahko tisti, ki se soočajo z največjimi izzivi, postanejo naši najpomembnejši učitelji o tem, kaj pomeni živeti polno. Pokažejo nam, da lahko trpljenje in smisel sobivata in da je včasih že samo dejanje nadaljnjega iskanja smisla smiselno.

Pogosto se mi je zdelo, da ti mladi ljudje utelešajo nekakšno modrost, ki jo mnogi od nas težko dosegajo – sposobnost, da v celoti živimo v sedanjem trenutku, ne da bi nas obremenjevala samozavedanje ali tesnoba glede prihodnosti. V tem, kar sem pogosto doživel, je čudovit paradoks: s tem, da se ne osredotočajo na svoje izzive, »posebnosti« ali razlike, s preprosto prisotnostjo v svojih izkušnjah izkazujejo izjemno moč. Ne gre za to, da zanikajo svojo resničnost, temveč kažejo, kako pomen od nas ne zahteva, da smo karkoli drugega kot to, kar v danem trenutku lahko smo. Ta pristop k življenju »tukaj in zdaj«, ki sem mu priča, izziva naše tipično razumevanje pomena in potrebe po samouresničitvi. Pogosto namreč mislimo, da moramo doseči določene stvari ali premagati posebne izzive, da bi našli smisel, vendar ti mladi ljudje dokazujejo, kako je smisel mogoče najti v preprosti navzočnosti in vpetosti v življenje, kakršno je. Njihova drža nakazuje nekakšno radikalno sprejemanje življenja, iz katerega bi se mnogi od nas lahko naučili – ne resigniranega sprejemanja, temveč dejavno sprejemanje življenja v njegovi neposrednosti. Ta sposobnost najti »popolnost« v sedanjem trenutku, ne da bi zahtevali, da so stvari drugačne, kot so, je morda ena najglobljih oblik odpornosti.