Sem lahko spet otrok?

Minea Rutar

Berem tale zapis.

V angleščini rečemo: »Sem lahko spet otrok?«

Toda v poeziji rečemo:
»Vrni me v čas, ko je bil smeh neskončen,
in so bile moje sanje večje od mojih strahov.«

Kot bi naključje hotelo, sem danes poslušala tudi skladbo, ki je magično obarvala marsikateri trenutek mojega otroštva. Predvsem imam v spominu obdobje, ki se je ponovilo nekaj let zapored, potem pa je iz mojega življenja tako počutje za dolgo časa praktično v celoti izginilo. To je bilo obdobje tik pred koncem šole, junija, ko so bile zaključene vse ocene, jaz in Danaja pa sva radostno prepevali besedilo omenjene pesmi in prekipevali od veselja ob zavedanju, da je pred nama dva meseca brezskrbnih počitnic. To je bila tista vrsta brezskrbnosti, na katero ni metalo sence zavedanje umrljivosti, niti skrb o uspešnosti in pomenu ambicioznosti v sodobnem svetu, niti je ni kalila misel na to, da sta dva meseca pravzaprav le hipen moment v času, vse prehitro pa bom spet pristala v šolskih klopeh, ki sem jih tako močno prezirala. Ne, to je bila brezskrbnost, ki je skoraj po definiciji, vsaj tako se mi zdi, omejena na otroštvo. To je obdobje, ko je smeh brez konca, vse sanje pa se zdijo večje od strahov, če me je kakšen takrat sploh pestil. Natančno se spomnim tega občutka in posebno čarobnost mu je dajalo to, da sem ga delila s svojo sestro. Resnično sva se počutili, kot da letiva, kot da je pred nama večnost, kot da so nama dovoljene vse sanje in vsi prijetni občutki, ki jih ne more skaliti nič. V omejenem, tako skrbno zaščitenem notranjem svetu otroka tudi mora biti tako.

A kaj, ko ta otrok vse prehitro odraste in, če je kaj podoben meni ali komurkoli drugemu, ki ga poznam, v veliki meri izgubi zmožnost za dolgotrajno občutenje prešerne radosti in čiste brezskrbne miline. V mladostništvu sem to še kdaj čutila, čeprav redkeje, ker je teža šolskih pritiskov jemala čar vsemu, kar sem doživljala. Ko sem odrasla, pa so za dolga leta takšni občutki povsem izzveneli, tako da sem skoraj pozabila, da jih je možno izkušati. Sedaj te trenutke gojim zelo zavestno, namerno in čuječe. Vem, da bogatijo moje življenje in brez njih težko vidim kaj dosti smisla v njem. Kako naj se človek motivira za prenašanje življenja, če pa nikjer na vidiku ni pristne radosti? Pa vendar, tista čista, otroška, magična brezskrbnost se zdi občutenje preteklosti. Tudi v lepih trenutkih, ko čutim, da sem povsem prisotna v radosti skupnega trenutka, ne pozabim, da je naše skupno življenje le začasno. Ne pozabim na ostale svoje skrbi. Vedno so tam, vprašanje je samo, kako blizu jim dovolim oziroma kako daleč jih uspem držati od sedanjega trenutka. Življenje se mi redko zdi bolj lepo, kot se mi zdi strašljivo.

O tem dozdevno nenadnem in čudežnem izginotju resničnih občutkov brezskrbnosti se večkrat pogovarjava. Mnogi drugi ljudje jih preprosto privzamejo kot neobhodno danost odraslega življenja. Ti pa me vedno znova navdihuješ s svojo čudovito zmožnostjo, da izžarevaš predanost življenju in skoraj otroško veselje, čeprav oba veva, da nikoli ne zanikaš resnosti življenja in njegovih eksistencialnih danosti. Ne zanikaš bolečine, ne minimiziraš teže trpljenja in ne zmanjšuješ globine obupa, ki včasih grozi, da bo človeka posrkala. Ob branju ene svojih ljubših knjig, ki sem ti jo nekoč podarila, se vedno znova spomnim nate, na primer ob takšnih zapisih.

Bolj ko se je bližal smrti, bolj energično je zasledoval življenje.

Sredi svoje bolezni je zmogel avtor napisati: Doživljam bogato in zanimivo izkušnjo, ki, seveda, v meni sproža številne refleksije in razmisleke.

In: Vem, da če se osredotočam na zastrašujoče možnosti, bo to spodkopalo moj občutek upanja.

Posebej so se me dotaknile tele besede, ki jih je zapisal Erik tik pred smrtjo, ki jih večina od nas ne zmore vzeti resno niti v času življenja. Kar bom zagotovo poskusil po najboljših močeh NE storiti, je, da bi možnost, da umrem v naslednjih nekaj mesecih, onesnažila čas, ki ga imam še na voljo za življenje. Ena stvar, ki jo zagotovo vem, je, da dokler sem živ, nisem mrtev. Zakaj bi si torej pokvaril življenje z mislijo na njegov konec? – Erik Olin Wright, Stardust to stardust: Reflections on Living and Dying

Kako ti razumeš izgubljanje čarobne otroške sposobnosti naivnosti v zvezi z življenjem, naivnosti, ki ne pozna finančnih bremen, smrtnosti, ostrine strtih sanj in bremena neizpolnjenih ambicij? Kako kljub neizogibni bolečini premoreš držo, ki je v osnovi tako sprejemajoča do vsega, kar se v življenju zgodi, kot jo je Erik?

Dozdeva se mi, da je med drugim odgovor v tej življenjski modrosti, ki sta jo premogla oba z Erikom: Zame je bila igrivost oziroma norčavost (angl. goofiness) vedno način, kako stvari nekoliko razvedriti. To seveda ne pomeni, da nismo tudi resni. Pomeni pa, da je nujno, da poleg resnosti ohranjamo tudi veder in igriv pogled na življenje.

Dušan Rutar

Zdi se mi, da nisem povsem izgubil čarobne otroške sposobnosti, o kateri govoriš. Še vedno je tu, nekje globoko v moji duši. In še vedno jo lahko obudim, kot lahko prebudimo ogenj, če je zjutraj tam pod pepelom vsaj nekaj tlečih iveri od včerajšnjega ognja. Strinjam se s teboj, da je bremen, ki nujno pridejo s časom, veliko, da se človek utrudi in si želi več počitka. Več je tudi razočaranj in tiste neprijetne sprijaznjenosti s svetom, ki me boleče opominja, kako malo iskrenega, lepega in resničnega je v svetu.

Podobno pa čutim tudi, da je v duši nekaj uporniškega, kljubovalnega, nekaj, kar preprosto vztraja ter zahteva iskrenost, lepoto in resničnost, kot da je vse to hrana, brez katere duša ne more dolgo živeti. Lahko životari, toda živeti pomeni nekaj drugega.

Večkrat se zato v mislih vrnem v čas mladosti. Podobno kot ti skušam priklicati v spomin izkušnje brezskrbnosti, miru in veselja, celo sreče. Ni jih bilo veliko, nekaj pač. In potem poskušam narediti kaj preprostega. Vem, da so bili tisti trenutki veselja in sreče povezani z zelo preprostimi dogodki, kot je tisti, ko smo se pod večer igrali na dvorišču. Sonce je že zašlo, odrasli so bili blizu, čutil sem popolno varnost. To je bil magični trenutek, ko se mi je zdelo, da je vse v vesolju na svojem mestu, da se ne more zgoditi nič hudega. In želel sem si, da bi bilo tako večno.

Spomnim se, ko sem kasneje kot mladenič prvič prebral Eluardovo pesem Za to življenje.

Zanetil sem ogenj, ko sem ostal brez sinjine,

ogenj, da mu postanem prijatelj,

ogenj, da se pripravim na zimsko noč,

ogenj za boljše življenje.

Še vedno čutim ogenj v sebi. Še vedno odhajam na dolge sprehode in se poleti vozim s kolesom skozi tisti borov gozdiček, kjer je vedno tišina in diši po smoli. Pred menoj so podobe mladosti, ki ne potrebujejo nobene razlage, nobenega znanja. V njih sem samotni raziskovalec življenja in kozmosa. Ko raziskujem, sem srečen. Srečo razumem kot odpiranje življenju in vsemu, kar je, vsemu, kar bi lahko bilo. Ne samo dobremu, temveč življenju. Ali kot je zapisal Eluard: midva živiva le da bi ostala zvesta življenju.

Želim biti zvest življenju. Ne avtoritetam, vplivnežem, ideologom, gurujem, temu »kar je treba«. Življenju, poetiki življenja. Želim biti zaljubljen v neznano in želim biti odprt nastajanju, postajanju, temu, kar pride. Želim ne-znanje, ki ni nevednost, kot je nekoč zapisal meni ljubi filozof. Ni nevednost, saj je prvi korak k preseganju naučenega. Želim, da je moja duša vedno bivališče, v katerem domišljija povečuje vrednost življenja in sveta. Povečuje vrednost naših odnosov. To je bivališče, v katerem je dovoljeno sanjati in sanjariti.

Resnično, življenje se začne v naročju doma, kjer je toplo in varno. To je zatočišče, so prostori naše samotnosti. So tudi prostori veselja, sreče in bolečine. A samota v teh prostorih je konstitutivna. Je način našega odpiranja, našega predajanja klicu k življenju. To je klic oddaljenih in neznanih pokrajin, še neprehojenih poti, na katerih se lahko odpočijemo, obenem pa se zavedamo tudi nevarnosti, ki prežijo na nas. Ne bojimo se jih, ne ustrašimo se.

Otroštvo je večje kot stvarnost, kot pravi Bachelard v Poetiki prostora. Ko se vračam v otroštvo, se vračam v prostore, v katerih je bila duša srečna in sem kot otrok preživljal dolge ure razigranosti, pa tudi brezdelja, dolgočasja, sanjarjenja. To je bil čas, ko se nisem zavedal zdravilnih učinkov sanjarjenja, sem se mu pa predajal, kot bi vedel, kako dobro je.

Otroštvo, ki je večje od stvarnosti, ima središče, ki je središče preprostosti. Je prostor, v katerem je vedno svetlo, saj je odprt. Povsod so okna, skozi katera prodira svetloba. In vse je preprosto.

Pa vendar dušo včasih zajame obžalovanje, da ne živimo dovolj globoko, dovolj počasi, da ne sanjarimo dovolj, da se ne odpiramo dovolj, da smo preveč zaprti, prestrašeni in tesnobni. Da se preveč bojimo drug drugega, da ne upamo tega in onega, ker se bojimo, kaj bodo »rekli drugi«. Ali kot zapiše Eluard: nebo je zgubilo vse ognje, plamen ostal je na zemlji, pepel se je v radosti in lepoti razcvel, večer je za zmeraj za nama.

Želim sanjati in prebivati. Ne v rodni hiši, saj te ni več, temveč v sanjski, magični hiši. Ki ni pokrajina, temveč je duševno stanje, kot še zapiše Bachelard. V takem stanju domišljija nikoli ne reče, kakšen je svet, temveč reče, da je svet vedno več kot to, kar se zdi, da je.

Izmišljati si, sklene Bachelard, bo zato vedno večje kot živeti.