Kako postati, kar sem

Minea Rutar

 

Spominjam se nekaterih besed iz filma Emilia Pérez (Jacques Audiard, 2024). V njem se protagonistka sooča z intenzivno željo, pravzaprav gorečo potrebo po popolnoma novem življenju – življenju, osvobojenem bremen preteklosti, ki je bilo nevzdržno, ker ga je živela v senci laži, ujeta v telo in način bivanja, ki ju ni čutila kot svoja. Na začetku filma slišimo tale razmislek. Ne zmorem več. Nenehno razmišljam o samomoru, vendar se mi ne zdi pravično oditi, ne da bi najprej zares živela svoje pravo življenje. Za sabo moram pustiti veliko stvari. A nimam izbire. 

Vmes, ko se že začne proces spreminjanja in postajanja, se sprašuje tole. Kdo sem? Nimam pojma. Sem preprosto to, kar čutim. In prvič zares čutim pristen občutek. Življenje brez ljubezni sem čutila kot neskončno dolg padec. Življenje brez želje je bilo kot gora, zdaj pa prvič čutim željo in ta me vodi k reki. Proti koncu, ko Emilia zaživi drugačno življenje in vstopi v novo identiteto, zacveti. Končno se počuti kot ona sama. Zdaj sem srečna, ker sem končno postala to, kar v resnici sem.

Ob njenem notranjem dialogu sem se spomnila na pojem, o katerem piše Yalom (2018) v knjigi Kako sem postal, kar sem. Govori o tem, kar lepo izraža angleška besedna zveza becoming myself. Takole pravi v eni od svojih pripovedi o pacientovem psihoterapevtskem procesu: Samega sebe je moral ustvariti. Tako ustvarjanje pa v človeku sprva vzbuja občutek, da nima temeljev.

Sliši se zelo nenavadno. Kako je možno, da ne bi vselej že bili to, kar smo? A vprašanja ne smemo razumeti dobesedno – seveda vselej po definiciji že smo, kar pač smo v danem trenutku. Becoming myself, želja postati to, kar v resnici smo, se nanaša na željo razviti sebe v smeri, za katero čutimo, da je bolj pristna, da je torej bolj naša. Gre za željo postati to, kar bi lahko bili, če ne bi bili zasužnjeni s predstavami o vsem tem, kar mislimo sami ali mislijo drugi, da moramo biti, kar naj bi bili, kar bi lahko bili, pa nismo. 

Ni zanimivo? Da postanemo bolj mi sami, si moramo najprej dovoliti vstopiti v proces, ki je prav nasproten od tega, kar se nam tako rado spontano vsiljuje – postati boljša verzija sebe, morda celo najboljša ali vsaj vedno boljša. Nasprotno Yalom in drugi, ki so pisali o pojmu postajanja sebe, govorijo o tem, kar doživlja in intuitivno opisuje Emilia Pérez: da je prvič v življenju srečna, ker je postala to, kar je vselej čutila, da v svojem jedru že je. Govori o tem, da čuti željo in dejanske občutke, medtem ko je bilo njeno prejšnje življenje eno samo brezkončno vzpenjanje po gori.

Pri pisanju o tem je težko, a zelo pomembno razlikovati med procesom becoming myself in bolj popularno verzijo tega, da postajamo vedno boljša verzija sebe. Kot sem napisala, razlika med tema procesoma ne bi mogla biti večja, a jo je enostavno spregledati v poplavi produktov industrije samopomoči. Ti pogosto govorijo o nečem zelo drugačnem, a zaradi uporabe podobnih izrazov lahko nastane nerazumevanje. Resnično ne želim, da bi kdo razumel pojem becoming myself na način hollywoodskega srečnega konca, kjer se oseba trudi, gara, trdo dela, na koncu pa uspe postati natančno to, kar ji je vedno bilo namenjeno, da postane. Na tem je nekaj bistveno preveč trivialnega, popačenega, skoraj naivnega.

»Postajati to, kar si« je kompleksen psihološki proces, ki poteka dolgo časa in zahteva veliko razmišljanja o sebi, razumevanja sebe in aktivnega raziskovanja, kdo smo, kako si (ne) želimo živeti in kako bi lahko živeli tako, da bi nam bilo dobro. To za vsakega človeka pomeni nekaj zelo drugega, zato razumem proces becoming myself kot najbolj intimno popotovanje v svojo notranjost. Tam se bomo najverjetneje soočili z marsičim, za kar bi raje, da ne bi obstajalo, ker nam otežuje, da bi živeli tako, kot si želimo. Spoprijeti se bomo morali s prepričanji, ki v resnici niso naša, a so dolga leta narekovala tempo našega življenja. Ugotoviti bomo morali, kdo si sploh želimo biti, kako bi radi porabili tega nekaj časa, ki ga imamo na svetu. Predvsem pa bo proces zahteval veliko samoodkrivanja. Kaj so moje pristne želje? Kaj potrebujem, da bi lahko živel tako, da bi čutil, da je življenje smiselno? Kdo sem, ko nihče ne gleda? Kaj vse sem, česar si ne dovolim razvijati, ker me je na smrt strah, da tak jaz ne bo skladen s predstavami, ki jih imajo o meni drugi? Kdo čutim, da sem? Kaj vse mi preprečuje, da bi živel tako, da bi se življenje čutilo kot moje lastno, skladno s tem, kar čutim, da mi je pomembno in vredno?

Vse to in mnogo več se bomo spraševali na poti postajanja. Odgovorov nam ne morejo podati drugi, lahko pa se od njih učimo, česa si želimo sami, česa absolutno ne prenašamo, kako hočemo živeti in kakšni načini življenja nam vzbujajo odpor. Vsa ta vsebina in zgodbe navdihujočih ljudi nam lahko pridejo zelo prav, ne more pa nihče prehoditi poti namesto nas. Neredko si tako zelo želim, da bi jo lahko, jaz pa bi samo uživala v sadovih njihovih odkritij. A oba veva, da to ne deluje. Pomenilo bi samo še več zasledovanja tega, kaj so drugi. Samo mi pa lahko tlakujemo pot lastnega postajanja.

Pojem becoming mi je posebej všeč, ker nakazuje, da se ne bomo kar našli, kot radi rečemo, ampak da se moramo šele ustvariti. Za to pa je potrebno veliko časa, ukvarjanja s seboj, razumevanja sebe in naših načinov bivanja v svetu ter ogromno dovoljenja. Da postanemo to, kar v resnici smo, si moramo namreč najprej sploh dovoliti raziskati, kdo smo, potem pa še dovoliti, da tako dejansko tudi zaživimo. In vsaka zahtevna pot je neprimerno znosnejša, če na njej nismo sami.

Kako ti razumeš proces postajanja, ustvarjanja sebe? Kaj vse ti pomeni, kako se lahko ljudje podajo na takšno pot? Kakšne so posledice življenja, v katerem ne živimo kot mi sami?

 

Dušan Rutar

 

Tvoje razmišljanje o potrebi po postajanju in ustvarjanju je izjemno zanimivo, obenem pa je tudi zahtevno, saj se zdi na prvi pogled nesmiselno govoriti o tem, da postaneš sebe, ker je logično, da je vsak človek vselej že sebe. Kako to razumeti, kako lahko postaneš nekaj, kar šele ustvariš? In zakaj, čemu bi to nekaj hotel ustvariti, zakaj si ne bi rekel, da si zadovoljen s seboj, kakršen pač si? Številni ljudje si to dejansko rečejo, zato se ne podajo na pot, o kateri govoriš. Želijo ostati, kakršni so, in tudi drugim želijo, naj bodo še naprej, kar so.

Spet drugi se odpravijo na pot, ki je tako popularna in o katerih slišimo na vsakem koraku. To je pot, na kateri naj bi človek razvijal različice sebe ali pa kar našel svoj »pristni jaz«, kot da že nekje obstaja, le odkriti ga je še treba, potem pa si »uspešen«.

Obstaja pa fascinantna filozofska tradicija vprašanj, ki se na boljši način dotika globoke narave človekove identitete in njene pristnosti, avtentičnosti, vprašanj, povezanih z drugimi vprašanji, kdaj je človek res to, kar želi biti, in kdaj je to, kar samo misli, da želi biti, v resnici pa zadovoljuje, zlasti nezavedno, predvsem želje drugih ljudi, »družbe« ali kulture, v kateri živi.

Naj pojasnim, kako so se ti filozofi približali ideji »postati sebe« in zakaj je ta pomembna za doživljanje smisla in kakovosti lastnega obstoja.

Za Nietzscheja »postati to, kar ste« (kot je slavno zapisal v knjigi Ecce Homo – kako postane človek to, kar je) ne pomeni odkrivanja že obstoječega, fiksnega jaza, kot da ta obstaja nekje v globinah duše in se skriva pred svetom, ker je prestrašen in travmatiziran. Namesto tega predlaga Nietzsche ustvarjanje samega sebe, a ne z nenehnim samopremagovanjem, o katerem govoriš tudi ti, da bi postal najboljša različica sebe. Nietzsche ni nikoli mislil na to.

Sebe torej ne vidi kot nekaj, kar najdemo, temveč kot nekaj, kar ustvarjamo skozi odnose z drugimi ljudmi – človek torej ne ustvarja sebe v vakuumu, ločeno od drugih ljudi –, ti odnosi pa morajo biti osvobojeni družbenih omejitev in zahtev, konvencionalne morale in pričakovanj drugih, ki nas sicer ves čas po malem oblikujejo.

To razmišljanje o človeku je bistveno drugačno od današnjih popularnih načinov razumevanja samouresničevanja, ki slepo sledi ravno zunanjim ideološkim zahtevam in pričakovanjem, konvencionalnim pravilom in komercialnim zahtevam po »uspešnosti«. S tem je povezana znamenita besedna zveza »amor fati« (ljubezen do usode) – gre za potrjevanje življenja in lastne poti, vključno z vsemi težavami.

Nietzsche takole oriše pot postajanja sebe (nemš. Selbstüberwindung). Najprej se moramo nečemu odreči. To so udobne navade, propagandna sporočila, od drugih »podedovane« vrednote, zahteve staršev, družbena pričakovanja. Ne, to ni iskanje samega sebe, temveč ustvarjanje samega sebe skozi nenehne izzive in rast, ki vključuje popolno potrditev lastnega življenja, vključno z vsemi težavami in boji. Poudarek je seveda na lastnem življenju. Ne le, da človek sprejme izzive in težave, ki nastajajo pri tem, temveč jih sprejema kot nujne dele tega, kar postaja. Zavrača fiksne identitete, zavrača idejo o stabilnem, nespremenljivem jazu, ki se trudi biti všeč drugim ali pa se trudi postati Nekdo. Zlasti velja poudariti, da Nietzsche sebe vidi kot večplastnega in dinamičnega. »Postati to, kar ste« vključuje sprejemanje te mnogoterosti, namesto da bi se poskušali reducirati na eno samo, koherentno drugim prilagojeno in všečno identiteto. Bistveni del postajanja sebe je zato osvoboditev od podedovanih moralnih sistemov in družbenih pričakovanj, ki jih Nietzsche imenuje »morala črede«. To ne pomeni preprostega zavračanja vseh vrednot, temveč pomeni ustvarjanje lastnih vrednot.

Naj na koncu omenim še vedno znova napačno razumljeni Nietzschejev izraz »volja do moči«, ki je sestavni del tega, da postaneš to, kar si. Nikakor ne gre za moč nad drugimi, temveč za težnjo po širjenju, rasti in premagovanju odpora – zlasti notranjega odpora. Proces vključuje kritično preverjanje podedovanih vrednot in prepričanj, dvom v zunanja pričakovanja, samopremagovanje in rast. Vključuje tudi sprejemanje, in ne dokončnega reševanja notranjih nasprotij, prevzemanje polne odgovornosti za to, kar človek postaja.

»Postajanje« tako ne pomeni doseganja končnega orisanega, želenega, celo zahtevanega stanja, »postati sebe«, temveč je nenehna transformacija ali preobrazba. Naša identiteta namreč ni fiksna, temveč je proces nenehnega razlikovanja. Ta proces pomeni odmik od fiksnih identitet in sprejemanje novih možnosti. Ne gre torej za to, da postanemo, kar že smo, zlasti ne to, kar naj bi bili, če sledimo zunanjim pričakovanjem, temveč za ustvarjanje novih načinov bivanja, ki se ravno upirajo zunanjim pričakovanjem.

Resnično, v nekem smislu smo seveda vedno že to, kar smo – vendar bi dodal, »jaz« ni fiksna entiteta, temveč je proces. Ključni vpogled je torej ta, da pristna identiteta ne pomeni odkrivanja nekega skritega, resničnega jaza, ki čaka, da ga najdemo in potem razvijamo njegove najboljše različice, temveč je aktiven proces ustvarjanja in transformacije, preobrazbe.

O sebi zato ne bi smeli razmišljati kot o končnih izdelkih, ki jim obliko narekuje industrija samopomoči, samouresničevanja in sreče, ki jo omenjaš, temveč kot o tekočih projektih, o odpiranju samemu odpiranju. Jaz v taki perspektivi ni nekaj danega, ni nekaj, kar prinesemo na svet, ni nekaj, kar izdelamo, sledeč drugim in njihovim pričakovanjem, temveč je nekaj, kar je treba aktivno ustvarjati in poustvarjati. Tako ustvarjanje vključuje zlasti spraševanje in dvom o podedovanih vrednotah in družbenih prepričanjih, sprejemanje sprememb namesto iskanja fiksne identitete po vzoru vplivnežev in gurujev, prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje samega sebe, namesto odkrivanja »pravega sebe« skladno z nasveti in predlogi drugih, razumevanje, da gre pri pristnosti za proces, in ne za dosego želenega končnega stanja.

Tvoje sporočilo o postajanju je še posebej pomembno danes, ko veliko ljudi čuti pritisk, ta je lahko včasih neznosen, da se »najdejo« ali »so pristni«. Oba tako predlagava, da tako iskanje »pravega jaza« zgreši bistvo in da je veliko bolje ustvarjati se z nenehnim postajanjem. Paradoksno tako postanemo proces, ne fiksna identiteta, ta proces pa se ne pusti ujeti v ideološke pasti tega, kar bi domnevno vsakdo od nas »moral biti«.

Na koncu je seveda vprašanje, kakšne so posledice, če ne živimo, kot je opisano.

Posledice so resne psihološke in eksistencialne poškodbe, kot so stanja potlačenega kljubovanja, jeze, žalosti in sovražnosti, ki izhaja iz zanikanja lastne moči, želje in potenciala. Ko se prilagajamo, namesto da bi se ustvarjali in postajali, razvijamo nekakšno strupeno zamero do tistih, ki se svobodno izražajo. To vodi do maščevalne morale, ki obsoja moč eksistencialnega postajanja in slavi šibkost konformizma. Posledica so tudi občutki krivde, kajti s ponotranjenjem družbenih omejitev in čredne morale obrnemo svoje naravne nagone in želje proti sebi. Razvijamo nekakšno sovraštvo do samega sebe, nenehno se obsojamo po zunanjih standardih, ki smo jih ponotranjili. To ustvarja tisto, kar Nietzsche imenuje »slaba vest« – neprekinjeno stanje samoobtoževanja in krivde. Ustvarja tudi nihilizem – ko živimo v skladu z vrednotami, ki jih nismo sami ustvarili ali zares potrdili, se sčasoma soočimo z njihovo praznino. To rodi občutek, da nič nima pravega pomena ali vrednosti – vključno z nami samimi. Ne gre za to, da življenje ne more imeti pomena in smisla, temveč za to, da izposojene vrednote na koncu zvenijo prazne. Nadaljnja posledica je izguba vitalnosti, radosti in veselja, saj skladnost z družbenimi pričakovanji in fiksna identiteta zatirata našo temeljno življenjsko silo – tisto, kar imenuje filozof volja do moči. To vodi do krčenja življenja, usihanja, pomanjkanja ustvarjalnosti, spontanosti in veselja. Postajamo »poslednji ljudje« – pogreznjeni v materialno udobje, a duhovno mrtvi. Namesto da bi zdravo integrirali naše različne nagone in impulze, jih potlačimo. To ustvarja notranji konflikt in psihično trpljenje. Namesto da bi postali celota s sprejemanjem mnogoterosti, ostajamo popolnoma zdrobljeni in razsuti. Če sledimo družbenim pričakovanjem, namesto da bi postajali sami, nikoli ne živimo zares svojega življenja. Postanemo tisto, kar je Heidegger (pod vplivom Nietzscheja) pozneje imenoval »nepristni« –  živimo tako, kot živijo »oni«, namesto da bi prevzeli odgovornost za svoj obstoj. Ko številni ljudje ne postanejo to, kar so, stagnira tudi kultura in stagnira družba. Namesto da bi se ustvarjale nove vrednote, se stare zgolj ponavljajo in postopoma izgubljajo svojo vitalnost. Najhujša posledica bi bila po Nietzschejevem mnenju nekakšna živa smrt –  življenje, ki ni zares živo, gibanje življenja, ne da bi se človek kdaj zares ukvarjal z njegovo temeljno ustvarjalno silo. Počasi postajamo »sence« – blede imitacije tega, kar bi lahko bili.

Ključno je to, da naštete posledice niso samo osebne, temveč vplivajo na naš celotni način bivanja v svetu. Ne zgrešimo le nekakšnega abstraktnega ideala pristnosti – aktivno škodimo sebi in prispevamo h kulturi povprečnosti in duhovne šibkosti.