Manj naporno življenje

Minea Rutar

Dragi oči,

razmišljam o tem, kako vse smo lahko za drugega in z drugim človekom, ko mu je v življenju hudo.

Oba veva, da je v življenju težkih trenutkov veliko. Včasih zelo veliko. Neredko se lahko življenje zdi neznosno; čutimo, da ne bo nikoli boljše, drsimo v obup, težko si prikličemo spomin na čase, ko smo premogli več upanja, še težje si predstavljamo, da bo naša prihodnost še kdaj obvladljiva. Ko nam je tako težko, je neizbežno težko tudi ostalim okrog nas, sploh, če so naša življenja tesno prepletena in si veliko pomenimo. V takih trenutkih se lahko zgodi, da začnemo v brezno brezupa drseti skupaj s trpečo osebo – sicer v želji, da bi ji s tem izrazili sočutje in ji nekako pomagali, a učinek je običajno nasproten. Oseba, ki trpi, toliko bolj potrebuje občutek, da vsaj nekdo drug premore nekaj upanja, kanček več stabilnosti in vsaj nekoliko vedrine. Ko si občutka normalnosti zaradi notranjih demonov ne moremo priklicati sami, smo – vsaj za nekaj časa – odvisni od drugih, da nam ga pomagajo ustvarjati. Ustvarjamo pa ga lahko, vsaj takšna je moja izkušnja, le skupaj. 

Oseba, ki sem jo poslušala pred časom, ki dela s pacienti z rakom, je to povzela takole: s trpečim človekom smo preprosto zgolj lahko skupaj. Premikamo se ne le iz dneva v dan, kot včasih rečemo, temveč, če je treba, iz trenutka v trenutek. Vsak trenutek naenkrat, saj ima že ta lahko za človeka grozljivo težo. Včasih ne obstaja noben nasvet, nobena ena beseda, ki bi lahko neposredno olajšala situacijo drugi osebi. Največ, kar takrat lahko zagotovimo drugemu človeku, je, da bomo v trenutkih, ki se zdijo tako nemogoči, z njimi, ob njih in za njih. Da torej ne bodo sami. Mar ni to največ, kar lahko damo drug drugemu, ko se življenje zdi neznosno?

 

Draga Minea,

najprej hvala za prečudovito povezavo do videa z naslovom What This Year Taught Me About Being Human. Ki je prav o tem, o čemer pišeš: biti skupaj, biti življenje, prepuščati se mu in ga globoko dojemati.

Povsem se strinjam, da drugemu človeku lahko zagotavljamo, da ne bomo pobegnili, zlasti v trenutkih trpljenja in bolečine, da se ne bomo umaknili, se izmuznili, da bomo z njim. V dobrem in hudem, v slabih trenutkih in lepih trenutkih, kot sva si nekoč obljubila s tvojo mamo. Tudi sam sem prepričan, da je to največ, kar lahko damo drug drugemu. Da smo drug-za-drugega. To izključuje vsako obliko narcizma in vsako obliko egocentričnosti. In drugi nam je vselej hvaležen, ko smo zanj, kot smo tudi sami hvaležni drugemu, ko je za nas.

A ni vselej lahko biti za drugega, včasih nas vleče proč od tega, da se prepustimo silam, ki jih ne maramo in nam je kasneje žal.

Kako torej biti človek, kaj pomeni globoko dojeti, kdo ali kaj smo ljudje?

Nadaljujem z razmišljanjem o posebnem občutku, ki ni le moj, saj o njem poročajo številni ljudje, ki jih srečujem.

Včasih je občutek, da živim naporno dinamično življenje, v katerem bi moral biti ves čas aktiven, iščoč načine, kako udejanjiti vse svoje potenciale in se samouresničevati ter živeti svoj »pristni jaz« in biti to, kar domnevno sem, tako zelo močan, da bi najraje izstopil iz vsega skupaj, ker ne razumem čisto ničesar.

Potem razmišljam in se sprašujem, ali je manj naporno življenje sploh mogoče. Kaj vse izgubim, če tvegam in zberem pogum ter izstopim, karkoli že to pomeni? Saj, kam pa naj sploh izstopim? Kakšno naj bi bilo preprostejše in manj naporno življenje? Je to življenje v Utopiji, ki se imenuje Sočutna skupnost?

Kaj nas je pripeljalo v to dinamično, tehnološko dovršeno življenje, v katerem pogosto nismo drug za drugega, temveč smo bolj za-tehnologije? Komu je prišlo na misel, da potrebujemo v življenju tako neverjetno veliko število izbir, dobrin, med katerimi moramo nenehno izbirati in se odločati, katera je najboljša in katera se najbolj poda naši osebnosti, ki naj bi hotela biti »uspešna«? Zakaj se zdi, da nam preprosto življenje ne ustreza (več)? Kaj bi pravzaprav radi?

Zakaj je življenje v povprečju tako napeto? Zakaj je vse napeto, zakaj so ljudje napeti? Zakaj je treba ves čas nekam hiteti in nekaj delati?

Naj razpakiram nekaj ključnih idej, s katerimi se nenehno srečujemo.

Pritisk, da se samoaktualiziramo. Kaj to sploh je, kaj v resnici pomeni? Kaj pomeni stalna težnja po izpolnitvi potencialov, ki pogosto ustvarja lastno obliko izčrpanosti? Kako naj sploh ugotovim, katere potenciale imam in za koga naj bi jih uresničeval, čemu?

»Biti pristni jaz«. To je paradoksno postalo še eno merilo »uspešnosti«. Kaj se dogaja? Ali ljudje še niso dovolj izkusili paradoksa, da jim imperativ po nenehnem izboljševanju in iskanju »pristnega jaza« lahko prepreči, da bi preprosto zgolj bili?

Mit o »izhodu«. Ni jasnega »ven«, ker je sistem vseobsegajoč in neskončen: človek se lahko neskončno dolgo samoaktualizira in optimizira, ker ima vselej idejo, da bi storil ali dosegel še nekaj, da še nima dovolj, da je treba narediti še nekaj – zase ali za nekoga drugega.

Preprostejše življenje ne pomeni nujno fizičnega pobega. Pravi izziv je najti mir znotraj zapletenosti, ne da bi se ji nujno izognili.

Paradoks svobodnega izbiranja. Obilje izbir ne pomeni svobode, kajti vsaka izbira postane prej ali slej breme optimizacije in težnje k popolnosti. Tehnologija sicer nenehno obljublja poenostavitev, a pogosto vse skupaj dodatno zapleta, ker se mora človek nenehno usposabljati za rabo novih aplikacij, novih programov, novih načinov kodiranja življenja in vsakdanjih aktivnosti. Že preprosto ugotavljanje, kako aktivirati sodobni električni štedilnik, je lahko zapleten test inteligentnosti. Ali pa plačevanje parkirnine, če je nasproti nas mašina, ne pa človeško bitje.

Paradoks preprostega življenja. Romantiziramo preprostost, medtem ko sledimo kompleksnosti in zapletenosti ter je ne želimo izgubiti, ne želimo se ji odreči. Naši gospodarski sistemi so odvisni od stalne potrošnje in rasti, zato se ne želimo ničemur odreči, ker verjamemo, da je treba samo »naprej«. A kako obenem preprosto živeti?

Kaj torej želimo? Ali nas to vprašanje sploh zanima?

Morda želimo več pogovarjanja, več sočutja in boljše medsebojne odnose namesto optimiziranja življenja. Počitek brez krivde. Dovoljenje biti »dovolj dober« namesto popoln. Pomensko in smiselno sodelovanje namesto neskončnih možnosti, tekmovanja in nenehnega izbiranja.

Zadnji odgovor morda ni v iskanju evakuacijske poti, temveč v upiranju notranjemu pritisku, da nenehno maksimiramo in optimiziramo vsak vidik življenja.

Včasih je »dovolj dobro« čisto zares dovolj dobro.

Z Zoro si skupaj ogledava Wendersovo mojstrovino Perfect days. Kakšna meditacija! Film je meditacija, ogled filma je meditacija. Po ogledu se odpraviva k počitku. Jutri je še en dan, ko bom živel, zlasti pa bom skušal biti življenje. 

Tvoj, oče