Dragi oči,
pisal si o pridnosti. Kot veš, je to ena tistih besed, ki je močno zaznamovala moje življenje, hkrati pa me posebej spravlja ob pamet.
Kaj beseda sploh pomeni? Uporabljamo jo tako pogosto, da ni več nujno jasno, kaj mislimo z njo. Zelo povedna se mi zdi definicija, ki jo ponuja SSKJ. Ta opredeljuje pridnega človeka kot nekoga, »ki rad, dosti dela«. Nekoga torej, ki dela rad ali ki dela dosti, slovar ne razlikuje zares med tem dvojim, zdi se, da gre za sinonim. Meni pa se zdi, da je prav ta drobna razlika ključna: je priden nekdo, ki rad dela, ali nekdo, ki dosti dela? In predvsem, zakaj je sploh pomembno, da je priden?
Sama sem primer nekoga, ki je vselej delal dosti, nikoli pa rad. Delala sem izključno in zgolj iz strahu, kaj se bo zgodilo, če ne bom delala dosti. Poznam tudi veliko drugih pridnih ljudi in le nekateri od njih delajo radi. Seveda je možno, da delaš dosti in delaš rad, želim samo povedati, da nikakor ni enoznačne povezave med tema dvema pojavoma. Predvsem želim povedati, da tisti, ki smo bili vse življenje označeni za »pridne«, pravzaprav zelo pogosto veliko delamo iz razlogov, ki so lahko psihološko škodljivi. Toda okolici je večinoma popolnoma vseeno, kaj nas motivira; pomembno je, da smo zagnani in da delamo dosti, tudi če bi raje počeli karkoli drugega. Pogosto se tako zdi, da je oznaka pridnosti zadosten, celovit opis učenca, dijaka, študenta ali delavca; zakaj dela dosti, je pravzaprav vseeno. Drugi pomen besede to posebej ponazarja; priden je nekdo, »ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve«. Slovar ponuja tudi slikovit primer: »pes je priden in ubogljiv«. Naredi, kar mu je naročeno. Brez ugovarjanja. Gospodar ga pohvali, sicer ga okara v pričakovanju, da bo naslednjič bolj priden, ker se bo bal negativnega odziva.
Še posebej pa zadene bistvo besede tretji pomen: »tisti, ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti.« Neprijetnosti in nevšečnosti si prav gotovo ne želi noben starš, učitelj ali delodajalec. Tudi otrok sam seveda ne želi, da se ga doživlja kot neprijetnost ali nevšečnost. Kje je torej problem?
Problem je v tem, da se vse prevečkrat zgodi, da tisti, ki nikoli nismo bili neprijetni, nevšečni ali kakorkoli zahtevni za druge, za to samo plačujemo visoko ceno. Takšno, ki je nihče nikoli ne vidi, ne pripozna in ne všteje v našo pridnost. Res, navzven se največkrat zdi, da je pridnost zastonj. Pa seveda ni. Pridnost nas lahko stane spontanosti, veselja, radosti, sproščenosti, ustvarjalnosti, včasih pa tudi volje do življenja.
Vedno znova sem presenečena, kako lahko ena beseda združuje toliko družbeno pozitivnih konotacij in hkrati opisuje toliko poškodovanih življenj. Kako je to možno? Ko sem nakazala, mislim, da je ključni odgovor v razlogu, zakaj nekaj počnemo. Če nam je to dejansko všeč, če imamo torej notranjo motivacijo za dejavnost, psihološko gledano, res nimamo problema ne mi, ne okolica. To bi namreč počeli tudi, če nas nihče ne bi hvalili ali nas drugače nagrajevali. Če pa počnemo nekaj zato, da nam bodo drugi podelili štempelj produktivnosti, nas torej nagradili in pripoznali, je samo vprašanje časa, kdaj bo ta zaloga prisilne motivacije pošla. Včasih traja leta, tudi desetletja, da končno začutimo, kako silovito v resnici preziramo pridnost in vse, v kar nas sili. Takrat se lahko znajdemo na tleh, izgoreli, izpraznjeni, depresivni, na robu zloma – svoje cilje namreč še vedno imamo, le motivacije, da bi jih še naprej dosegali, nimamo več. Takrat znamo pomisliti, predvsem pa nas na to radi spomnijo drugi, da se naj le bolj potrudimo. Če smo zmogli biti pridni do sedaj, ni razloga – tako se vsaj zdi –, da ne bi mogli biti tudi v prihodnje.
Pri tem se vedno znova vprašam, od kod ta obsesivna potreba, da bi se potrudili še bolj? Zakaj tako pogosto brezkompromisno sprejemamo predpostavko, da smo v osnovi vsi po vrsti leni in šibke volje, in da moramo nenehno delati na tem, da iz sebe izbijemo te domnevno primitivne težnje? Ne bi bilo bolj smiselno, da bi se vprašali, zakaj se ne trudimo bolj? Se morda ne želimo? Se trudimo za napačno stvar? Se ne zmoremo več truditi, ker smo se celo življenje trudili že čisto preveč? Odgovor, ki se spontano ponuja (da smo pač leni), mi je tako skrajno nezadovoljujoč, da res ne vem, zakaj se je komu kdaj zdel uporaben. In kaj sploh pomeni, da smo leni? Bi lahko vsaj dopustili prostor za razmišljanje o tem, da je kaj narobe z ideali, ki jih tako neumorno zasledujemo, ne nujno z nami samimi? Zakaj je vedno nekaj narobe z nami, če se dovolj ne trudimo, ne pa s svetom, ki nenehno zahteva, da se sploh trudimo?
Marsikdo se bo strinjal, da je pridnost res preozek pridevnik za opis osebe in da je celo lahko problematična, če negativno vpliva na naše blagostanje. Največje težave torej ne vidim v tem, da ljudje ne bi bili zmožni videti, da je ta lastnost lahko škodljiva. Prepoznavam jo v tem, da se čisto nič ne spremeni, tudi če to vidimo. Če bi šla lahko nazaj v času, si še vedno ne bi upala ne biti pridna. Tisti, ki niso dovolj zgodaj dovolj ubogljivi, pridni in vestni, imajo pogosto zelo oteženo odraščanje. Moja pridnost me je navzven pripeljala daleč – skozi celotni šolski sistem, ne da bi enkrat samkrat povzročila nevšečnosti ali neprijetnosti. A pridni učenci pogosto ne postanemo srečni ljudje.
Ob tem razmišljam, da se ne bi mogla bolj strinjati s tvojim nedavnim zapisom, da veselja in dobrega razpoloženja nikoli ni dovolj. A veselje in dobro razpoloženje potrebujeta okolje, v katerem se lahko razvijata. Potrebujeta svoboden notranji svet, ki sploh dopušča doživljanje česa dobrega. Če pa smo na vsakem koraku obremenjeni zgolj s tem, da ne bomo komu v napoto, da bomo izpolnjevali dolžnosti in predvsem ne povzročali neprijetnosti, se pač ne bosta razvila. Razvilo pa se bo veliko občutkov tesnobe, utesnjenosti, pritiskov, izpraznjenosti in naveličanosti. Pridni ljudje res nismo neprijetni za druge, smo pa zato lahko skrajno neprijetni in zlobni do samih sebe.
Če bi lahko živela še enkrat, bi se res bolj potrudila. A trudila bi se za povsem druge reči. Neskončno bolj bi se potrudila, da bi se zmogla prej začeti upirati vsem notranjim in zunanjim zapovedim, da je bistvo mojega obstoja to, da sem čim bolj pridna. Trudila bi se, da bi lahko bistveno prej ponotranjila kaj takega:
Jebeš to, slišim odločen, jasen in jezen glas v svoji glavi. Itak jim ne boš všeč ne glede na to, kako se potrudiš. Zato pojdi v svet in počni to, kar osrečuje tebe. – The Opposite of Butterfly Hunting, Evanna Lynch
Ne vem, kako bi preživela v šolskem sistemu, če bi si dopustila čutiti ves odpor, vso jezo in utesnjenost, ki so tleli v meni. Mogoče pa bi prej odkrila, kako živeti po svoje.
Dušan Rutar
Draga Minea,
tvoje razmišljanje odpira ključno in zelo aktualno dilemo vsakega starša in vsake vzgoje: napetost med družbeno koristno »pridnostjo« in avtentičnim razvojem osebnosti. Pravzaprav moram to napetost še zaostriti: danes je celo avtentični razvoj osebnosti določen s pridnostjo, ta pa z verovanjem v vse bolj nore in na trenutke že dobesedno blazne domneve, kaj vse človek lahko naredi in doseže, če »se malo potrudi«.
Tvoja analiza pridnosti je natančna in zareže v samo jedro našega vsakdanjega družbenega življenja. Pokaže, kako zelo smo navajeni na pridnost, kako dobro smo vzgojeni zanjo. Navajeni smo tako zelo, da besede ne prepoznamo več kot problematične; morda je sploh nikoli nismo. Nasprotno, zdi se nam, da je vzorna, da predstavlja ideal, h kateremu je treba težiti in se na poti do tja niti enkrat vprašati, če to, kar počnemo, zares želimo početi. Tako bi bili radi pridni in se požvižgamo celo na kritično razmišljanje o pridnosti. Kritično razmišljajoči sicer smo, ker je tudi to del modnega življenja v 21. stoletju, ki ga pridno sprejemamo, toda lastne pridnosti ne bi neodvisno kritično premislili. Raje bi delali, da ne bi slučajno kdo rekel, da nismo dovolj pridni in da smo preveč leni. Kritični torej smemo biti, a ne vselej in ne vsakič, ne na vsakem področju. Pridno se učimo biti »kritični« in tega, kako povedati svoje mnenje, zato se zdi, da celo kritično razmišljanje podpira in kot senca spremlja našo pridnost. Naenkrat tako ubijemo dve muhi: smo pridni in še kritični za povrh. Tako se zdi, da živimo tako, kot je treba, harmonično in v ravnovesju, sledeč tisti nemogoči »pravi meri«, ne da bi se spraševali, zakaj je tako treba in kdo narekuje ritem družbenega življenja, ki je kakor poblazneli vlak, na katerega želimo stopiti, saj nihče ne želi ostati na peronu, sam.
Pridnost je torej instrumentalna in zelo koristna vrlina – deluje v službi zunanjih ciljev (šolski uspeh, družbena sprejetost), ki jih sprejemamo brez ugovarjanja. Kdor ugovarja, je namreč čuden, čudni pa ne želimo biti. Ne želimo biti nenavadni, zlasti pa ne nenormalni. Pridnost je del normalnosti, zato se o njej ne sprašujemo. Lahko sicer zavira notranjo rast, to se dejansko dogaja, toda prav zato se moramo potruditi še bolj. K pridnosti tako ne spada le kritično razmišljanje, k njej sodi tudi »delo na sebi«. Kdor pridno dela na sebi, tako ni le priden, temveč je z malo sreče tudi vzoren. Je vzor normalnosti, ki je sicer predvidena, včasih pa celo zaukazana.
Govorim o svojevrstnem nasilju nad otrokovo spontanostjo in kreativnostjo. Pridružujem se tvojemu razmišljanju in skušam dojeti škodo, ki jo povzroča pridnost. Odkrivam paradoks, ki je v tem, da pridnost hkrati nekaj omogoča in onemogoča. Omogoča tako slavljeni uspeh, posameznikov in družbeni, a onemogoča razvoj resnično kritičnega mišljenja in avtonomije. Ustvarja »uspešne nesrečneže«, ljudi, ki obvladajo družbene norme, a izgubljajo stik s seboj, dokler ga povsem ne izgubijo.
Vztrajanje v pridnosti kljub občasnemu zavedanju njene problematičnosti kaže na globoko strukturno prisilo, ki se je pogosto ne zavedamo. Ne gre le za osebno izbiro, temveč za sistemsko pogojenost, kjer alternativa pomeni tveganje družbene izključenosti.
Morda ni čisto naključje, da večji del svojega življenja posvečam prav mehanizmom družbenega izključevanja in inkluzije. Ko tako sledim tvojemu razmišljanju o pridnosti, se še enkrat jasno izkaže, da je celo inkluzija otrok s posebnimi potrebami pogosto del družbene funkcionalnosti, ne pa resničnega prizadevanja, da bi ljudje uživali v avtonomiji, blagostanju in sreči.
Družbena funkcionalnost terja, da so vsi ljudje pridni, zato vključenost, da veliko delajo in prispevajo, da niso neprijetni in nevšečni, kot poudarjaš tudi sama, »terja« pa tudi psihološko poškodovane ljudi; vem, da se sliši bizarno, a naj pojasnim.
Ljudje se morajo kor družbena bitja naučiti prenašati poškodovanost, naučiti se morajo pridnosti in potrpežljivosti, saj je ta »božja mast«, kot pravijo. Naučiti se morajo, da je svet, kakršnega doživljajo spontano, nekako »normalen« in da je v njem veliko zadev, ki so preprosto »naravne«.
Potem se zdi, da družbeni stroj teče in brezhibno deluje, le da je tak vtis daleč, zelo daleč od resnice našega družbenega življenja.
Resnica našega družbenega življenja je, da je družbeno realnost mogoče uzreti kot harmonično, čudovito pokrajino, če se ljudje postavijo na natanko določen kraj, od koder je tak pogled mogoč. Človek, ki se postavi na tak kraj, dobesedno prepozna družbeno življenje kot smiselno in »naravno«, svojo vlogo v njem pa prepozna kot projekt, ki mu obliko in ritem narekuje vsakdanja ideologija, v kateri ima pomembno mesto natanko beseda »pridnost«.
»Pridni« ljudje tako prispevajo k celotni domnevni družbeni »harmoniji«, zato je strogo nezaželeno, da bi prenehali biti »pridni«. Take ljudi je ves čas strah, da ne bi bili dovolj pridni. A res je, kar praviš: pridnost je kakor tisto prislovično kosilo v kapitalizmu, nikoli ni zastonj, vedno je treba plačati ceno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar