Dolg produktivnosti

Minea Rutar

Poslušam podcast in se ustavim ob prvih nekaj mislih.

Pojav »dolga produktivnosti« (angl. productivity debt) opredeljujem kot občutek, ki ga ima toliko izmed nas in sicer, ko se zjutraj zbudimo, čutimo, da moramo najprej opraviti določeno količino trdega dela, da bi nekako upravičili svoj obstoj na tem planetu. Tako kot pri finančnem dolgu je najboljši možni rezultat, če gre dan res dobro, ta, da se na koncu dneva znajdemo na ničli. Naslednje jutro pa se znova zbudimo z novim dolgom produktivnosti, ki ga moramo »odplačati«. Gre za več kot le trdo delovno etiko; gre za tisti eksistencialni občutek, da če ne naredimo dovolj, si nekako ne zaslužimo biti tukaj. Prebijamo se skozi dan z občutkom primanjkljaja in izčrpanosti, na koncu pa si rečemo: »V redu, komaj sem si zaslužil/-a pravico, da sem tukaj še en dan.«

Ko sem to poslušala, sem se počutila vse bolj poklapano, razočarano, potem uporniško jezno, nato pa spet užaloščeno in prestrašeno. Eden mojih večjih strahov je namreč, da so tudi drugi obremenjeni s podobnimi idejami v zvezi s produktivnostjo, kot sem sama. Če tudi drugi verjamejo, da je treba prislužiti svojo pravico do obstoja s trdim delom, bistveno težje zaupam, da se bom tega pritiska kdaj znebila sama. Predvsem mi je težko, ker izpovedi drugih – in to zelo uspešnih avtorjev, novinarjev, akademikov itd. – razumem skoraj kot potrditev tega, da z menoj ni nič narobe, če tako čutim, saj tudi vsi ostali doživljajo podobne pritiske, torej mora na njih že biti nekaj »normalnega«. Čeprav je avtor močno kritičen do koncepta, o katerem govori, me je zelo zbodlo že samo dejstvo, da je ubesedil nekaj, kar je očitno daleč onkraj individualne patologije v zvezi z doseganjem in pehanjem za uspehom. Vem, da ne čutijo tega vsi, ampak očitno pa tako sodobne pritiske doživlja dovolj ljudi, da, kot izpostavita sogovorca, prej govorimo o družbeno kulturnem pojavu kot individualni patologiji. Za slednjo običajno obstaja zdravljenje; prve se je bistveno težje znebiti.

Po drugi strani si že leta dolgo prizadevam, da bi odmontirala to toksično idejo iz svojega uma. Pa saj mora biti možno, da enkrat izgine, tako kot se je nekoč prikradla vanj, mar ne? Saj se nismo kar vsi po vrsti rodili z idejo, da si moramo prislužiti pravico do obstoja? Tokrat to niso le moje besede, temveč so dobesedno iz ust nagrajenega avtorja, ki je o tem napisal knjigo. Močno tudi dvomim, da smo bili kar vsi izpostavljeni družinskim travmam, zaradi katerih smo postali dovzetni za take sovražne ideje. Pa vendar se zdi, da maksima »več in bolje kot delaš, bolj si zaslužiš biti tu« temelji na ničemer drugem kot na predpostavki, da brez trdega dela pač nisi vreden. Občutki lastne nevrednosti pa niso nikakršna podlaga dobrega življenja. Mislim, da niso niti podlaga nobenega znosnega življenja. Vsaj moja izkušnja je taka, očitno pa tudi izkušnja številnih drugih. Kot sam dobro veš, takole pravi Josh Cohen o doživljanju številnih svojih pacientov.

Moja svetovalnica odmeva z zgodbami o umikanju iz sveta, o fantazijah o prenehanju delovanja, hotenja, čustvovanja, o popolni osvoboditvi od vsakodnevnega duševnega napora, ki ga od nas zahteva že samo dejstvo, da smo človeška bitja. Pacienti mi pogosto rečejo kaj takega: »Nimam želje, da bi se ubil, a vsaj za nekaj časa bi rad bil mrtev« ali »Včasih si želim samo, da bi svet izginil.« Soočajo se s povsem človeško dilemo: njihov impulz, da bi razširili svojo prisotnost v svetu s sodelovanjem in prispevanjem v obliki produktivnega dela, ki ga družba tako ceni, hkrati rodi tudi nasproten impulz – željo po umiku v brezbrižno nevtralnost. Toda takoj ko odidejo iz svetovalnice, ponovno začutijo pritisk zahtev sveta. Razpetost med tema skrajnostma je izčrpavajoča. Ljudje, ki trpijo zaradi tega stanja izčrpanosti zaradi nenehne zaposlenosti, pogosto omenjajo občutek izgorelosti – izraz, ki njihovo stisko pripisuje zunanjim pritiskom delovnega življenja namesto notranjim turbulencam in s tem obide stigmo depresije. Izčrpanost zaradi izgorelosti vodi do silovite želje po stanju počitka, ki pa se zdi nedosegljivo, saj vedno obstaja neka zahteva, skrb ali pritisk, ki jih ne izpusti. – Josh Cohen, Not Working

Ko takole razmišljam o zgornjih besedah, ki govorijo o neskončnem odplačevanju dolga produktivnosti, včasih, ko sem v boljši koži, pomislim, ali se ni morda resnično vsem kolektivno zmešalo? O čem vi govorite, bi najraje zakričala v praznino svoje sobe, kjer si tudi jaz dnevno in neumorno prizadevam odplačati svoj dolg produktivnosti. Kakšno odplačevanje dolga, mar sem prosila, da se rodim v svet, ki me vidi zgolj skozi lečo moje zmožnosti doprinašati k BDP-ju ter me ne pripozna, če življenja ne žrtvujem na oltarju družbene koristi? Povej, je kdaj obstajal boljši primer tega, da jaz ni gospodar v svoji hiši? Oba poznava ljudi, ki bodo na hitro odvrnili, da ni tam zunaj nikogar, ki sili, priganja ali postavlja pravila. Vsakdo naj bi bil torej zmožen sam postavljati lastne kriterije, po katerih bo živel. A kako, da se nas potemtakem toliko tako brezplodno zapleta v obsesije, ki nam jemljejo dragoceno življenjsko energijo in ki se jim ne zmoremo upreti? 

Gotovo ni pomagalo, da nas ni nihče nikoli spodbujal h kritičnemu ovrednotenju sistema, ki rangira glede na zmožnost produkcije in doseganja vselej novih metrik uspešnosti. Nasprotno, to rangiranje so spodbujali in ga dnevno nagrajevali. Pridni učenci smo bili dobri, ne-pridni pa slabi, tako preprosto je bilo. Produktivni delavci so koristni, tisti počasnejši pa so za na odpad (ali vsaj za na socialo, od njih tako ne more priti nič dobrega). Vplivneže slavimo in vabimo na podcaste, za ljudi z mirnimi, tihimi življenji pa nihče nikoli ne izve. Potem pa se nauči biti gospodar v svoji hiši.

Vem, da sem mlada. Vem, da bi si naj prizadevala za uspeh, ambicioznost, optimalni izkoristek svojih zmožnosti za produktivno sodelovanje v družbi in torej bila nenehno v pogonu. Gradila naj bi svojo kariero in se gnala za vse višjimi stopničkami na namišljenih lestvicah prestiža in statusa. Jaz pa, kot Cohenovi pacienti, ne zmorem več. Šolski sistem je od mene vzel čisto dovolj, v sebi preprosto nimam več dovolj energije, da me do kosti izmozga še trg dela. Niham med grozečo tesnobo, da si torej morda ne bom nikoli prislužila svojega mesta na planetu, in uporniškim odporom, ki bi najraje prelomil vsa pravila, ki so mi bila kdaj vsiljena. Resnično, zakaj bi svoja življenja upravljali v skladu s pravili, ki ne samo, da jih nismo določili sami, pač pa se nam v celoti gabijo? Ničesar nimam dokazati svetu. Naj se naprej obrača kolesje, ki vrednoti, številči, rangira, pritiska, sili in kaznuje. Moram verjeti, da obstaja vsaj možnost, da se mu enkrat za vselej uprem. Tudi, če se mu drugi ne bodo. 

Ne bom namreč dobila še enega življenja, v katerem bi lahko živela resnično svobodno.

 

Dušan Rutar

 

Tvoje razmišljanje o slavnem Freudovem spoznanju, da jaz ni gospodar v svoji hiši, zaostri psihoanalitikovo razmišljanje o naravi jaza. Ta namreč po definiciji ne more potrjevati lastne vrednosti brez drugih ljudi. Otrok zato sprva nujno potrebuje starše, ob katerih razvija občutek svojega jaza in njegove  vrednosti. Starši so zato zelo pomembni, vendar so tudi prenosniki kulture, nekakšni poštarji, prek katerih otroke spoznava, kaj vse bi moral narediti tudi v družbi, da bi bil vreden, ne le v družini. Res je, ne obstaja konkretna oseba, ki to zahteva, no, včasih so ta oseba starši, otrok pa vse bolj spoznava, da je razmišljanje o produktivnost in pomenu dela za občutek lastne vrednosti »vsepovsod«. Zlasti pa vse bolj čuti, da se mu nekako ne more ogniti, da celo ne bi bilo prav, da bi se mu ognil, da torej mora sprejeti to, kar počnejo »vsi drugi«, da ne želi biti upornik, črna ovca, izobčenec.

Pa vendar bi bilo dobro in prav, moralno in etično, če bi se uprl.

Tudi sam se sprašujem, pogosto nemočno, kako je nastala ta blaznost, o kateri pišeš. Komu je sploh prišlo na misel, da je človek vreden le, če dosega povsem arbitrarne standarde, ki jih že jutri ne bo več, ker jih bodo zamenjali drugi? Zakaj bi sploh moral dokazovati in opravičevati svoj obstoj na tem planetu? Rodili so me, postavili so me vanj, jaz pa naj bi dokazoval, da je prav, da sem tukaj, da sem vreden obstoja. Kakšna norost je to?

Kako je mogoče dokazati, da sem naredil dovolj, in komu je treba dokazati? Je tam zunaj kakšna posebna komisija, pred katero moram? Komu torej dokazujem, da sem vreden? Sem mar izdelek z nalepko, na kateri je cena? Me bo kdo kupil?

V kakšne odnose vstopamo, če moramo drug drugemu dokazovati, da to sploh smemo? Kako grotesken je svet, v katerem me drugi ljudje spoštujejo in sprejemajo šele, ko jim predložim potrdila in dokazila o svoji vrednosti?

Moj notranji občutek mi pravi, da želim biti z drugim človekom, ne da bi pred tem preveril, kako produktiven in uspešen je. Je ta občutek zgrešen, sem zaradi njega »nenormalen«, je z mano kaj »narobe«?

Kaj je dolg, o katerem govoriš? Komu sem kaj dolžan? Kaj sem naredil, da sem dolžan, zakaj sem dolžan, čemu? Ali sem morda ne le dolžan, temveč tudi kriv? Sem kriv, ker nisem dovolj produktiven? Kaj pa sploh je »dovolj velika produktivnost«? Kdo jo določi?

Mislim, da je prav, če rečem, da je postala potreba po produktivnosti obsedenost. To je obenem obsedenost z delom in obsedenost s prepričanjem, da je treba lastno vrednost, vrednost človeškega bitja, dokazati.

V mislih se vračam k slavni knjigi, ki sem jo bral kot študent in mi je dala misliti: Max Weber, Protestantska etika in duh kapitalizma (1905). Še vedno sem prepričan, da je nekaj pomembnega na kalvinističnem prepričanju o predestinaciji. Ustvarilo je namreč nenavaden psihološki učinek: ker verniki niso mogli vedeti, ali so med božjimi izvoljenci, so posvetni uspeh s trdim delom začeli razumevati kot znak božanske naklonjenosti. Torej me bo Bog pohvalil in mi bo naklonjen, če bom nenehno trdo delal, saj vse ve in vse vidi, kajne? Prav zato sem zgoraj zastavil vprašanje, komu je treba dokazovati, da sem dovolj produktiven. Včasih je bil to Bog, kdo je danes?

Vendar je ta verska podlaga obsedenosti z delom le en kos sestavljanke. Ali ni industrijska revolucija prinesla še eno ključno prelomnico? Mehanizacija dela je namreč uvedla mezdno delo, ki temelji na času. Delavce je bilo mogoče natančno nadzorovati in meriti njihovo produktivnost, vsako njihovo potezo – merili so jih lahko na vsakem koraku. Ali ni vse skupaj postalo še bolj zahtevno, ko so se pojavile teorije o »znanstvenem upravljanju« osebnosti? Ko je Frederick Taylor skušal optimizirati človeško delo tako, da je človek delavec postal sestavni del stroja?

Mislim, da ni zgrešeno skleniti, da se je začela kvantifikacija človeške produktivnosti in da se je v nekem smislu res »vsem zmešalo«, kot zapišeš, ker je tako privlačno sprejeti idejo, recimo, že v otroštvu, da sem toliko vreden, kolikor naredim, da imam svobodno voljo, da naredim več, ker bom potem več vreden. Kaj je na takem sklepanju narobe, bi človek spontano rekel. In odgovoril, da prav nič.

Če dodam vzpon potrošniške kulture in materializma po drugi svetovni vojni, razvoj teorije upravljanja in metrike produktivnosti, pojav konkurenčnega svetovnega gospodarstva, upad delavskih sindikatov in zaščite delavcev v mnogih državah, je mera že polna. Digitalna revolucija je vse naštete trende še okrepila. Sodobna tehnologija nam omogoča nekaj, kar bi bilo »greh« zavrniti: delajte od koderkoli in kadarkoli, izmerite vsak vidik lastne uspešnosti, nenehno se primerjajte z drugimi prek socialnih medijev, nikoli se zares ne »izključite«, ker tako tvegate, da v hipu pozabijo na vas, s tem pa bo šla po gobe tudi vaša vrednost, saj ne bo nikogar, ki bi jo potrjeval.

Pika na i je kajpak prepričanje, da zdaj razmišljanje o produktivnosti uporabljamo še za svoje hobije, medsebojne odnose in celo počitek – koncept »optimiziranja« spanja ali »učinkovite« meditacije kaže, kako globoko je ta miselnost prodrla v naša življenja.

Najslabše pri tem pa je, da nekateri vplivni ljudje v tem ne prepoznajo prav nobenega problema, radi pa se tudi pohvalijo, kako zelo uspešni in produktivni so, kar izražajo metrike: število sledilcev, všečkov in ogledov njihovih platform, kjer se predstavljajo kot utelešena uspešnost, simbol kreposti, moralne drže in inteligentnosti.

Krog se tako sklene, empirični dokazi so na mizi, ljudem sledilcem ostane le še to, da si obljubijo, da bodo od jutri naprej še bolj trdo delali, da bodo nekoč kakor oni. Prav zdaj je priložnost za tako obljubljanje, saj smo vstopili v novo leto – pravi čas za obljubljanje, kako zelo produktivni bomo.