O nevidnem občinstvu

Minea Rutar

Zadnjič sva pisala o načinih, na katere jaz ne zmore biti gospodar v svoji hiši. To preprosto pomeni, da nas pogosto vodijo impulzi in bremenijo občutki, ki so nepovabljeni, nezaželeni in ki jih čutimo kot nam tuje.

V luči tega pogosto razmišljam o nečem, kar sem poimenovala »nevidno občinstvo«, ki ga do določene mere nosimo vsi v sebi. Občinstvo zato, ker ne gre samo za en glas, ki ga prepoznamo kot »jaz«, temveč za številne misli, ki se nam pojavljajo, ne da bi jih izbrali. Predvsem imam v mislih občinstvo, ki kara, opominja, da še nismo dovolj naredili, primerja, obsoja – skratka, komentira vse, kar se mu v tistem hipu zdi smiselno. Takšno občinstvo se v naših možganih oblikuje vse življenje, zato so vsakršni pozivi k temu, da naj »le drugače pogledamo« na kakšno zadevo, povsem jalovi.

Ker imamo vsi svojo življenjsko zgodbo, so tudi razlike v tem, kako se pogovarjamo s seboj, med nami ogromne. Za nekatere se v življenju žal izide tako, da njihov notranji dialog lahko izgleda takole.

Zbudila sem se že prestrašena, zaskrbljena, da ne bom pravilno odgovorila glasu – predirljivemu, jasnemu glasu, ki odmeva v moji glavi kot alarm, ki ga ni mogoče ugasniti. »Kaj si jedla sinoči?«

Odkar sva se prvič srečala, ko sem bila stara dvanajst let, je z menoj, ob meni, poveljuje mi. Glas kot poveljnik, ki me potiska naprej, me vodi, drži ritem. Ko ne daje ukazov, šteje, predvidljivo kot metronom. Kot stalni zvok pipe, ki kaplja, šteje in s tesnobo napolni trenutke tišine, ko si želim samo miru. Žuga mi, da nikoli ne smem počivati. Nikoli me ne pozabi opomniti, da se bom spet zredila, če se preveč sprostim.

Včasih mi pride na misel, da bi izrazila misli o svojem sovraštvu do sebe. »Nič nisi. Tako navadna, povprečna, brez volje si. Nikakršnega nadzora ne premoreš. Neumna, nesprejemljiva, grda si. Nikoli ne bo nič iz tebe.« – Portia de Rossi, Unbearable Lightness

Mnogi psihologi pred menoj so opozarjali, da je od narave tega notranjega dialoga, ki ga imamo vsakodnevno s seboj, v resnici odvisno naše življenje. Ne bi se mogla bolj strinjati. Od njega so odvisna skoraj vsa naša vedenja, naše počutje, razpoloženje, naši načini vstopanja v odnose z drugimi, s tem pa kvaliteta našega življenja. Kako bi lahko sploh bilo drugače? S seboj preživimo daleč največ časa na tem svetu, pa če se nam ta misel še tako upira in si še tako ne želimo biti obsojeni na življenje s seboj. Mar se ne zdi v tej luči ena daleč najpomembnejših spretnosti, če ne kar najpomembnejša, zmožnost, da znosno in sočutno so-bivamo s svojimi mislimi, z različnimi deli sebe? Pa vendar se o tem ne učimo. Vsaj mene ni nihče nikoli vprašal, kakšna je kaj vsebina mojih notranjih dialogov. Si predstavljaš, da bi bilo tako vprašanje zastavljeno v šoli? Seveda ne. Dokler sem opravljala svoje dolžnosti, to ni bilo važno. Kako se počutim, pač ne bo prispevalo k temu, kako dobro opravim maturo. V resnici je še kako prispevalo, a vsakemu od nas je bilo prepuščeno, da se s tem spopada sam. Danes je dosti boljše; obstaja vrsta programov, ki spodbujajo čustvene in socialne veščine, o duševnem zdravju pa se govori bistveno več.

Vseeno pa se vedno znova čudim, da hodimo ljudje po svetu s toliko mislimi, ki jih nikoli ne izrečemo. Z največjo večino teh misli se ukvarjamo sami. In, kot sem zapisala, je od tega, kako uspešno se naučimo soočati se z njimi, odvisno naše življenje. Nesprejemljivo bi bilo izreči večino tega, kar si v resnici mislimo in kar čutimo. Kot ponazarja zgornji zapis, je z mislimi, kot so »grda, nesposobna in v celoti zanič sem«, neprikladno obremenjevati druge. Sploh je to težko narediti, ne da bi izpadlo, kot da se smilimo sami sebi ali le iščemo tolažbo, ki pa ne zaleže za več kot trenutek. 

Ko hodim po ulici, se tako večkrat vprašam, kaj doživljajo ljudje okrog mene. Kdo se v tem trenutku obtožuje, krivi, počuti ničvredno, ne želi več živeti, kdo si misli, da je nesposoben, medtem ko je morda ravno prišel z uspešnega sestanka ali predstavitve knjige. Nikoli ne bom izvedela. Lahko si samo predstavljam, kaj doživlja druga oseba, na primer na podlagi tega, kako izgleda navzven.

 

Dobronamerni komentarji v smislu »Tako hudo pa že ne more biti, saj izgledaš prav v redu«, pa so lahko povsem zgrešeni. Portia de Rossi je v času, ko je zapisala zgoraj navedene besede, izgledala več kot dobro. Nastopala je v znani ameriški televizijski seriji. Bila je tako lepa, mlada, uspešna, slavna in bogata, hkrati pa tako globoko nesrečna in obupana, da bi bilo klišejsko, če ne bi bilo tako tragično.

 

Vedno znova sem začudena, kako lahko ljudje pridemo do tako skrajno drugačnih prepričanj in mnenj o sebi, kot jih imajo o nas drugi. Kako nam lahko drugi pomagajo, ne da bi zmanjševali in trivializirali našo bolečino z zagotavljanjem, da smo čisto v redu, povrh vsega pa še izgledamo prav dobro in smo morda celo konvencionalno uspešni?

 

Dušan Rutar

Z veseljem pričakujem film Prava bolečina (A Real Pain (2024)), ki ga je režiral Jesse Eisenberg. Zase je pred kratkim v nekem razgovoru najprej rekel, da ne želi govoriti o lastni bolečini in o slabih stvareh, ki se mu dogajajo, potem pa dodal: »Opažam, da je mlajšim veliko lažje govoriti o svojem življenju in težavah. Kot 41-letniku se mi to zdi nenavadno in mi gre težko v uho, ker za to nisem bil vzgojen. A morda so zato veliko bolj zdravi in ​​živijo bolje.«

 

Raziskave potrjujejo njegove besede. Čustveno izražanje in odkritost o trpljenju pozitivno vplivata na zdravje. Ko se ljudje odprejo, je verjetneje, da bodo od drugih prejeli čustveno in praktično podporo. Taka socialna povezanost je dobro uveljavljen dejavnik tako duševnega kot telesnega zdravja. To seveda ne pomeni, da bi morali ljudje vse deliti z vsemi, pomeni pa, da je dobro biti v bližini zaupanja vrednih ljudi in da je izražanje čustev koristno za zdravje in dobro počutje. To še bolj velja za pogovor o lastni bolečini in trpljenju.

 

Zakaj sem napisal knjigo Sočutna šola? Med drugim tudi zaradi tega, o čemer pišeš. Da bi se v šolah vsaj več pogovarjali o sočutju, trpljenju in vsakdanji bolečini, ki spremlja izključevanje, medvrstniško nasilje, neprimerno vedenje, žaljive opazke, poniževanje, brezbrižnost, trenutke, ko ima učenec ali dijak občutek, da je neviden, neslišan in neopažen, da se preprosto nihče ne zmeni zanj.

 

Oba veva, koliko je prav v tem trenutku učencev in dijakov, ki doživljajo in razmišljajo natanko tako, kot si zapisala. Koliko je notranje bolečine, občutka, da jim v družinah nihče ne prisluhne. Včeraj mi je dijakinja rekla, da so bili pravkar minuli prazniki zanjo čista nočna mora, ki jo je preživela sama v svoji sobi, večinoma v postelji.

 

Koliko je zamujenih trenutkov, ker je treba v šoli vedno nekam hiteti in jemati snov ter jo predelovati, da je na koncu predelana in naredimo kljukico, medtem ko so učenci in dijaki, celo učitelji s svojimi notranjimi bolečinami, s frustracijami in z neodgovorjenimi vprašanji o lastni vrednosti osamljeni in prepuščeni nevidnemu karajočemu občinstvu, o katerem govoriš. Kako malo je pogovorov o notranjem življenju, kako malo je odprtosti in kako veliko je zunanjih spektaklov, izumetničene zabave, dolgočasja, bolečine in trpljenja.

 

Potem ustrezne službe seveda postrežejo z objektivnimi podatki, kako dobri so učenci in kako odlične ocene imajo. In spet smo pri ocenah, točkah in medaljah, zunanjih videzih in vtisih ter sprenevedanju, kako je vse v redu. Ne, saj ni samo v redu, bolje je kot v preteklosti; zdi se, da nenehno samo napredujemo, kot da nam je napredek nekako usojen, kot da sploh ne more biti drugače, kot da napredujemo in gremo naprej ter smo vedno znova uspešni in je vse v redu.

A zakaj je tako?

Notranje življenje ljudi, pogosto obremenjeno z občutki, o katerih govoriš, je velikokrat v ostrem nasprotju s tem, na kar smo navajeni in za kar smo vzgojeni. Navajeni smo in nekako že od malega verjamemo, da je pomembno, kako smo videti navzven. Kako nas vidijo drugi, kako smo oblečeni, kakšne vtise naredimo na druge ljudi s svojimi dobrinami. Prav tako smo navajeni, da svoje notranje življenje skrivamo, zanikamo lastna čustva in občutke, jih potlačimo in odrinemo, da nosimo maske, da skušamo biti všečni in večno nasmejani in dobre volje in da dajemo vtis srečnih, zadovoljnih ljudi. Vzgajajo nas, da je zelo pomembno, »kaj si bodo mislili drugi«, to pa deluje kot grožnja, svarilo pred tem, da bi se spozabili in prekoračili nevidne meje, ki jih nikakor ne smemo, ker se zdi, da se zaradi tega lahko odpre zemlja in nas pogoltnejo peklenski plameni.  

Saj meje morajo obstajati, o tem ni nobenega dvoma, toda v sodobni kulturi zmagovalcev se zdi, da je, kako ironično, obenem vse mogoče in vse prepovedano. Obstaja tisoč stvari, ki jih ne smemo narediti, od tega, kaj jemo in pijemo in kako se vedemo, do svojega telesa, ki mora biti fit in dizajnirano do zadnje malenkosti, obenem pa nas z vseh strani bombardirajo sporočila, da je vse mogoče, če le imamo voljo in trdo delamo in smo produktivni, o čemer sva že pisala. A kot da to ni dovolj, se sporočilom prilepi na videz razumna zahteva, da vse to ni le mogoče, temveč je kar absolutno nujno in je človek avtomatično kriv, če zahtevo zavrne ali se ji upre.

Ob tem se iz davnine oglaša filozof, ki se mu je nekoč zdelo modro in dobro svetovati ljudem, naj se osredotočajo na to, da postanejo najboljša različica samega sebe, namesto da samo sledijo pravilom. Kakšna ironija! Danes postajaš najboljša različica sebe natanko takrat, ko slepo in obsesivno slediš zunanjim pravilom, ki to od tebe prav zahtevajo! Pravilom torej, ki pravijo, da si ničvreden, če se ne trudiš postati najboljša in optimalna različica sebe.

Sam pa sem se prepričal, da je daleč pomembnejše in boljše, ko so ljudje bolj odprti. Do vsega, kar sem pravkar zapisal, do vsakodnevnih zahtev in pričakovanj in stisk, do sebe in zlasti drug do drugega, saj smo vsi v istem čolnu. Stoodstotno sem prepričan, da je tako res bolje.

Ko smo tako odprti, se v nas samodejno prebuja evolucijsko privzgojeno sočutje. Odprtost do bolečine in trpljenja drugega je izjemno pomembno, ker prebuja sočutje in krepi notranje občutke vrednosti, pomirja dušo ter ustvarja občutenje smisla.

Dogaja se ravno nasprotno od tega, kar sicer mislimo, da se bo zgodilo, če maskiramo sami sebe, se kažemo navzven kot to, kar se domnevno pričakuje od nas. Tako igramo nekakšne igre, v katerih skušamo »zmagati« in nekoga v nekaj prepričati, čeprav obenem še sami ne vemo čisto natančno, v kaj naj bi ga prepričali in čemu.

Ko pa delamo nekaj prostovoljno, ne zato, ker je »na programu« in ker »je treba«, ko skušamo lajšati bolečino drugih, ko jih poslušamo, se v nas prebuja nekaj globoko človeškega in vrednega. Prav v takih trenutkih človek začuti, da je zares vreden. In ve, da za svoje delovanje ne potrebuje nobenih zmagovalnih odrov, nobenih stopničk, nobenih medalj in nobenih priznanj. Nobenega denarja in nobene nagrade. V nekem posebnem smislu nagrajuje samega sebe, nagrajuje pa ga tudi sotrpin, ki mu lajša trpljenje.

V takih trenutkih notranje občinstvo lahko magično izgine, nobenega zahtevnega in karajočega glasu ni več, človek je osvobojen prisil, kaj bi moral narediti. Ker že dela, kar je najvrednejše, in ve, da je to res. Preprosto čuti in je pomirjen.

Človek se težko pomiri, če kot osamljeni posameznik tekmuje v kulturi zmagovalcev z drugimi prav tako osamljenimi posamezniki. Tako rekoč nima možnosti, da bi se pomiril, ker mora ves čas nekaj dokazovati. Pomiri pa ga bližina drugega človeka. To je skoraj čudežno, kako dobro se počutimo, ko smo odprti do svojega trpljenja in do svoje bolečine, do trpljenja drugega. Kot bi nas vse to nevidno povezalo.

Takrat čutimo, da smo del nečesa pomembnejšega od kopičenja všečkov in obsesivnega prizadevanja, da bi nas nekdo tam zunaj opazil, nagradil, pohvalil, nam rekel kaj prijaznega. Tako življenje je v resnici zelo dolgočasno in ljudje to dobro vedo. Prazno je, nič ga ne napolnjuje, čeprav je – paradoksno – do vrha polno avtomatičnih odzivov, samodejnih pohval, všečnih sporočil, lepih podob, dizajniranih dogodkov in vsega drugega.