Navidezna normalnost

Dušan Rutar

Prejel sem pismo mlade ženske. Srečal sem se z njo - v njeni bolečini. Dovolila mi je objaviti pismo in dogovorila sva se, da mu dodam komentar.  

Neko pismo

Zbudim se in takoj se spomnim, da moram odgovoriti na nekaj sporočil. A resnično nimam volje odgovoriti na nobeno od njih. Morda si sploh ne želim nikoli več odgovarjati na e-pošto. Najraje bi izbrisala svoj e-poštni račun, izbrisala sebe ali se vsaj umaknila nekam, kjer nihče ničesar ne bi pričakoval ali zahteval od mene.

Danes je eden tistih dni, ko imam posebej močan odpor do dela in do kakršnega koli ukvarjanja s svetom in z njegovimi zahtevami. Po premisleku se zato preprosto uležem nazaj. Razmišljam, kako enostavneje mora biti živeti, če se ne bojiš vsega, kar je pred teboj. Bom kdaj zmogla živeti tako? 

Zapišem svoje razmisleke.

• Spraviti se moram čim hitreje delati.
• Ne. Danes ne morem. Preveč boleče je, ne morem, sovražim to. Kaj pa, če samo ležim tu, vsaj malo, da sploh čutim, da zmorem vstati? Res, kaj bi se zgodilo, če bi kar ležala tule? In se enkrat za spremembo ne silila v nič? Ne bi bilo čudovito – si sploh predstavljaš to –, da bi lahko samo vstala in živela po svoje, kakor bi si jaz želela?
• Ampak veš, da tako ne gre. Veš, da se boš sčasoma morala prisiliti postati vse to, kar se ti upira in opravljati te mučne vsakodnevne obveznosti, ki jih nisi izbrala sama.
• Ampak kako bom to počela, če mi je vsak dan jutranja doza napora že to, da opravim minimum? Še maila ne morem pogledati, ne da bi me tiščalo pri srcu, ščipalo v želodcu in mi postalo slabo. Kaj, če nisem narejena za ta svet, ne na način, kot so očitno narejeni drugi? Kaj, če ne bom imela druge možnosti, kot da se do konca življenja takole silim v nov dan in v novo opravljanje tlake, ki me dela nesrečno? Kaj, če se bo vsak dan čutil, kot da valim po klancu skalo, ki pa se na koncu tako ali tako samo zvrne spet nazaj dol? Kakšne bizarne samo-ustvarjenje igre lakote so to. Nihče me ne sili v nič od tega, a vendar ne zmorem izstopiti iz začaranega kroga samo-priganjanja. Praktično vsaka aktivnost, ki jo družba vidi kot produktivno, se mi upira. 
• Potem pa ne vem, kaj boš naredila. Če so sprejemljive samo te možnosti, res ni dobre izbire. Vem samo, da tole siljenje ne pelje popolnoma nikamor.

Tako se pogovarjam s seboj, medtem ko strmim skozi okno in čakam, da mine dan. Res se trudim nabrati dovolj energije in volje, da bi bilo kaj od mene. Vsake toliko se kdo sprehodi čez tirnice. Še redkeje po njih pripelje vlak. Včasih, ko je jutro posebej težko, se zalotim ob misli, da me ne bi motilo, če bi me kdaj povozil ta vlak. S partnerjem v duhu črnega humorja, ki nekoliko ublaži resnost situacije, sicer pripomniva, da v tej zakotni vasi niti vlak ne pelje dovolj hitro, da bi bil lahko v pomoč. Ampak o takih rečeh ne govorimo javno. O tem se ne govori naglas, zagotovo se o tem ne piše, še toliko manj, če si prizadevaš za kariero. Kdo pa te bo vzel v službo in jemal resno, če se še sam ne zmoreš imeti pod nadzorom?

Toda samoobtoževanje ne pomaga in ne prispeva k temu, da takšnih misli ne bi imela. Prav, si mislim. Morda res ne morem o tem govoriti na glas, ker je neprimerno in v svoji iskrenosti morda celo patetično. Nihče pa mi ne more preprečiti, da teh misli ne bi imela še naprej. Vsaj polovico dni zadnjih nekaj let sem tako preživela, strmeč skozi okno nad pisalno mizo, razmišljujoč o vlaku. O možnostih, ki bi jih odvzel, o prihodnosti, ki bi jo izničil. S tem pa tudi vsakršne pritiske, pričakovanja, zahteve biti človek.

Poslušamo in beremo o neštetih zgodbah študentov, ki prejemajo nagrade in delavcev, ki odlično delajo, izumljajo in so vsesplošno učinkoviti. Istočasno govorimo o inkluzivnosti, o pravičnosti, o idejah dobrega življenja, o pomenu duševnega zdravja in celostne dobrobiti. Bistveno redkeje pa slišimo resnične zgodbe o nas samih. Vsi jih imamo, a večinoma ostajajo skrite. Povemo olepšane, urejene, primerne oblike svojih zgodb, ki so včasih tako prirejene, da niso več dosti podobne resničnosti.

In razumljivo je tako. Redkokateri prostor je dejansko primeren za deljenje zgodb, kot je zgornja. A ne morem se znebiti občutka, da je zgornji izsek iz mojega življenja – in številni drugi njemu podobni – to, kar je v daleč največji meri določalo mojo mladost. In mladost mnogih drugih ljudi, ki jih poznam.

Naučiti se živeti s takšnimi razdiralnimi občutki je najtežja stvar, ki sem jo morala kdaj storiti. Za vsakodnevne boje s seboj ne bom nikoli prejela zunanje potrditve, nagrade ali pripoznanja, da se je kaj od tega sploh zgodilo. To je razumljivo in normalno; družba ne bi delovala, če bi se vsi ves čas zavedali trpljenja vseh drugih. Resnično razumem predpostavko, ki je nujna za ohranjanje videza normalnosti: jaz bom za štirimi stenami doma reševal svoje težave, ti pa za štirimi stenami svojega doma rešuj svoje.

Včasih, ko je trenutek primeren, pa se z drugo trpečo osebo srečamo v njeni bolečini. V deljenju svojih stisk lahko najdemo veliko pomiritve in pristnega olajšanja. Jaz delim svoje strahove, ti mi poveš svoja obžalovanja, predvsem pa sva skupaj. Ta vmesni prostor obljublja možnost, da si lajšava obstoj že samo s tem, da sva za ta hip drug z drugim in drug za drugega, najini bremeni pa se tako lahko zdita nekoliko lažji. Priložnosti za to so redke. Ko pa se zgodijo, jih doživljam kot najbolj smiselne trenutke mojega življenja.

 

Moj odziv

Da, deliti svoje trpljenje, strahove in demone z drugimi.

V zadnjih petih letih sem se kot psiholog iz tedna v teden srečeval s šestimi najstniki, ki so se, vsak na drugačen način, poskušali ubiti – nekateri večkrat. Očitno jim ni »uspelo«.

V pogovorih z njimi sem odkrival zapletene, temne in skrivnostne globine duševnosti, tako globoke in tako črne, da sem včasih mislil, da ne bom zdržal, da bo črnina pogoltnila še mene, da se bom izgubil v blodnjakih brez izhoda.

Z njimi sem se sprehajal po temnih hodnikih, kjer so domovali demoni, kruti in brezbrižni stvori, nosilci najbolj temnih idej, ki sem jih spoznal doslej. Najbolj nenavadno pa je, da nekatere od teh delujejo na trenutke neverjetno privlačno, celo tolažeče, saj obljubljajo mir, konec trpljenja in bolečine, večni počitek.

Resnično, obstajajo duševne pokrajine, kjer moramo biti priča tako velikemu trpljenju, da grozi, da bo zajelo tako trpečega človeka kot osebo, ki je ob njem. Temne razsežnosti eksistence so namreč take, da v njih ne prepoznavamo le žalosti, marveč tudi obup, izgubljanje smisla življenja, popolno razočaranje, predajo in srhljive misli, s katerimi se večini ljudi domnevno ni treba nikoli neposredno soočiti. Pri tem je najbolj srhljivo, da postane misel na smrt nenadoma skoraj magično zapeljiva in privlačna – ne le kot pobeg, temveč kot izkrivljena oblika večne tolažbe. Zaradi tega je delo s samomorilnimi mislimi tako zahtevno. »Demoni« namreč niso le mračne pošasti, so tudi prelepe sirene, ki pojejo sladke pesmi olajšanja. Ponujajo nekaj, kar se zdi kot rešitev, zavita v obljubo miru. V tem prepoznavam kruti paradoks – da v globini depresije in samomorilnosti prav tisto, kar bi uničilo, postane tisto, za kar se zdi, da bo najverjetneje rešilo.

Srečanja, na katera mislim, terjajo hojo tik do roba brezna, dovolj blizu, da resnično razumemo izkušnjo drugih ljudi, hkrati pa nekako ohranjamo dovolj tal pod nogami, da ne pademo vanj. To je skoraj nemogoče početje.

Srečanja terjajo tudi stalno navzočnost v teh temnih prostorih. Ni hitenja po svetlih hodnikih, ker ne obstajajo. Edinstvena pot vsakega najstnika skozi njegov osebni blodnjak trpljenja zahteva drugačen ritem, svojo skrbno premišljeno navigacijo, ki ne prenese niti preprostih nasvetov niti modrih predlogov, kako živeti.

Delo, ki ga opisujem, predstavlja hojo s samomorilnimi najstniki, pri čemer pa ne gre le za preprečevanje smrti – gre za to, da smo pripravljeni sedeti z njimi v tako temnih prostorih, da izzivajo naše lastne eksistencialne temelje, in sicer tako dolgo, kot je treba. Treba je najti način, kako vztrajati, ko je vse, kar daje življenju smisel, pod vprašajem, mora ostati prisoten, medtem ko je priča tako močnemu trpljenju, da se pozaba zdi sladka. To je morda najgloblji izziv eksistencialnega psihološkega dela – ne samo preprečiti samomor, temveč srečevati ljudi na njihovih najtemnejših krajih, ne pobegniti kljub grozi in obenem verjeti v svetlobo, da jih lahko vodimo nazaj. Od nas zahteva, da se soočamo s praznino, ne da bi trznili, da priznamo črno težo obstoja, ne da bi nas ta zdrobila, da prepoznamo pesem siren smrti, medtem ko še vedno verjamemo v življenje.

In najbolj neverjetna, skoraj nedojemljiva je bila prav notranja moč in odločenost teh mladih ljudi, da hočejo živeti.

Živeti hočejo drugače, kot so živeli prej. Želijo biti skupaj, želijo se pogovarjati o sebi, o tem, kar se jim dogaja, kaj čutijo in doživljajo. Ne želijo več nekam brezglavo hiteti samo zato, ker se zdi, da je treba, požirati vsakodnevna ponižanja in brezbrižnosti, tiho prenašati domače prepire, zlasti pa nočejo biti več predpražnik za druge, da jih ne bi vznemirili ali jim dali kakršenkoli povod, da spet kričijo, se jezijo in uničujejo njihovo dostojanstvo.

Najstniki »očitno niso uspeli«, kar pomeni, da so na eni ravni preživeli. Toda izjemno dragocena izkušnja pogovarjanja z njimi nakazuje nekaj globljega – da morda »uspeh« in »neuspeh« v teh globinah dobivata povsem različen pomen. Njihovo preživetje je samo po sebi zapleteno in ni le vprašanje nadaljnjega dihanja, temveč iskanja načinov za nadaljevanje kljub bežnemu pogledu na grozote, ki jih običajno ni mogoče videti.

Pri svojem delu odkrivam še nekaj temeljnega o človeškem stanju – da se pri delu s samomorilnimi ljudmi ne srečujemo le s posameznikovim trpljenjem, temveč tudi s surovim robom samega družbenega obstoja, kjer je treba vsak dan znova odgovoriti na osnovno vprašanje, ali živeti naprej in ali je res treba »uspeti«. To je delo, ki od nas zahteva vse in ne preizkuša le naših psiholoških veščin, temveč tudi naš duhovni odnos do najtemnejših vidikov človekove eksistence, ki se nevidno prepletajo z vsakdanjo prisilo, da živimo na robu svojih zmožnosti in se obenem prisilno smehljamo, češ kako produktivni in uspešni smo.

Vsa opisana srečanja so me utrdila v prepričanju, da je za občutek resnične vrednosti človeškega bitja zelo pomembno, da, odločilno, da ima vsakdo ob sebi vsaj enega človeka, s katerim se lahko odkrito, pošteno in iskreno pogovarja o kompleksnih, nenavadnih, včasih čudnih in nedojemljivih zavojih življenja, in spoznanju, da je mnogo laže živeti in prenašati bremena eksistence, če jih lahko delimo med seboj, namesto da vsakdo hiti po ločenih poteh k nekakšnemu zapovedanemu končnemu »uspehu«.