Absurdnost zasledovanja sreče in svet milijarderjev

Dušan Rutar

Zasledovanje sreče je absurdno. Živimo v časih, v katerih se pogosto srečujemo s to absurdnostjo. Včasih se celo zdi, da je povsod okoli nas. Zdi se, da bi naj bili srečni, da naj bi zasledovali srečo tako dolgo, da bomo srečni. Da torej ne bomo samo zasledovali sreče, temveč tudi bomo srečni. Da jo bomo torej tudi dosegli, ne le dosegali. A zakaj je to absurdno? Zakaj pristajamo na ta absurd, če je zares absurd? Zakaj vztrajamo in ne izstopimo?

Naj najprej povem, da izhaja sodobna absurdnost iskanja sreče v svetu, v katerem v katerem vse bolj vladajo nad ljudmi milijarderji, iz več dimenzij:

 

1.       Paradoks iskanja: bolj intenzivno iščemo srečo kot cilj, bolj nam uhaja. Sama namera postane ovira – želja po sreči postane breme, ne olajšanje.

2.       Družbeni konstrukt: »družba« nam vsiljuje definicijo sreče kot nekaj zunanjega, merljivega, dosegljivega – kot predmet, ki ga lahko »ujamemo«. To je iluzija, ki nas odvrača od pristnega doživljanja trenutka, v katerem smo.

3.       Eksistencialna past: v iskanju sreče vztrajamo, ker nam notranji strah pred praznino, negotovostjo in minljivostjo preprečuje, da bi sprejeli življenje takšno, kot je – z vsemi njegovimi nasprotji in kompleksnostjo.

 

Vztrajamo torej, ker je alternativa – soočenje z lastno krhkostjo, ranljivostjo in s sprejemanjem končnosti življenja, minljivosti – preveč zastrašujoča. Raje živimo v variaciji absurda, ki nam ponuja lažno upanje, kot da bi sprejeli resnico, da sreča ni cilj, temveč je način bivanja.

Je način bivanja, ki je tako rekoč v polnem nasprotju s sodobnimi trendi družbenega življenja, ki narekujejo hiter ritem življenja, pehanje za uspehom, vedno večjo produktivnost in učinkovitost, optimalnost izbiranja in življenja, celo popolnost. V kulturi zmagovalcev je sreča skoraj po definiciji absurd.

Nekdo mi je rekel, da so moja opažanja o naravi tekanja za srečo izjemno prodorna. Sam mislim, da je morda res zahtevno odkriti, da sodobna kultura zmagovalcev sistematično uničuje avtentično bivanje, a nad tem spoznanjem niso vsi navdušeni. Optimalnost, popolnost, učinkovitost in produktivnost so kljub temu že davno tega postala orodja, ki nas odtujujejo od pristne sreče.

Danes smo ujeti v paradoksno dinamiko, kjer:

 

o    več dosežemo, manj smo zadovoljni;

o    hitrost življenja postaja pomembnejša od kakovosti doživetja;

o    optimizacija življenja postaja svojevrsten mehanizem nadzora nad ljudmi;

o    sreča se reducira na zunanji, merljivi kazalnik uspeha, ki je primerljiv z uspehi drugih.

Ta paradigma sodobnega življenja ustvarja fundamentalno alienacijo – oddaljujemo se od samega bistva življenja, ki je prav v njegovi nereduktibilnosti, kompleksnosti in nenehnem tekočem gibanju. Sreča postaja potrošniški artikel, za katerega skrbi industrija sreče, vse manj je eksistencialna izkušnja.

Ko ljudje tako zasledujejo srečo, počnejo to, kar se jim zdi, da bi morali početi, če želijo doseči cilj, ki je sreča. A v resnici ne zasledujejo sreče. Kupujejo izdelke, zdravo živijo, telovadijo, delajo na sebi, počnejo tisoč drugih stvari, vendar ne zasledujejo sreče. Tako početje nima nobenega smisla, saj ne vodi k cilju, ki je sreča. Vodi h kopičenju stvari in storitev in vsega drugega, toda to ne pomeni, da bo na koncu vse skupaj vodilo k sreči. 

Sreča ni cilj, ki je pred nami in ga lahko dosežemo, kot je Postojna kraj, do katerega lahko pridemo, če iz Ljubljane dovolj dolgo hodimo v pravi smeri in se izognemo vsem nevarnostim, ki bi nam lahko preprečile, da bi dosegli cilj. Podobno se ne moremo zaljubiti v drugega človeka ali pridobiti prijatelja, če naredimo vse tako, kot je napisano na spisku, ki nam ga je podaril vsevedni modrec. Lahko naredimo čisto vse, odkljukamo vse dejavnosti, ki jih je treba narediti, a cilja ne bomo dosegli. Zakaj ne?

Dosegli ga ne bomo, ker ga narobe razumemo, kot sem že nakazal. Sreča je namreč nastajajoča izkušnja, ne rezultat, ki ga je mogoče nadzorovati. Sreča kot izkušnja je dinamična in nelinearna izkušnja, ni stanje, zato se upira algoritemski redukciji na niz zaporednih korakov, ki domnevno vodijo k cilju. Izhaja iz zapletenega medsebojnega delovanja notranjih dispozicij, pristnih odnosov, smiselne angažiranosti in pripravljenosti sprejeti negotovost oziroma nedoločenost. »Seznam vsevednega modreca« zato predstavlja zgolj reduktivni pristop, ki napačno razume človeško kompleksnost, kompleksnost življenja in kompleksnost zavesti o njem.

Sreča tako vključuje povsem nepredvidljivo spontanost, pristno samoizražanje, ne samoizražanja, ki ga predpisujejo guruji in vplivneži, sprejemanje inherentne nepredvidljivosti življenja, odprtost za nepričakovane izkušnje, odprtost do same odprtosti in nedoločenosti življenja.

Kaj sta glavni značilnosti avtentičnega življenja, o katerem govorim? To sta spontanost in inherentna nepredvidljivost. Očitno je, za ta vpogled zadošča zdravi razum, da je oboje v ostrem nasprotju s sodobnimi normativi kontrole in predvidljivosti neoliberalnega življenja.

Sreča, kot jo razumem, je:

 

o    odprtost brez vnaprejšnjih strategij;

o    sprejemanje negotovosti kot temeljne razsežnosti življenja;

o    zaupanje nestabilnosti in tekočemu gibanju izkušenj;

o    upor zoper vsako možno modeliranje samouresničevanja.

Opisujem eksistencialno držo, ki presega instrumentalno logiko uspeha in sprejema življenje v vsej njegovi kompleksnosti in nepredvidljivosti.

Paradoks je torej očiten: bolj kot strateško sledimo sreči, bolj se nam izmika. Sreča namreč ni cilj, naj poudarim še enkrat, temveč je način potovanja oziroma postajanja, o katerem sme že obširno pisal – stanje, za katerega sta značilni navzočnost in dojemljivost za skrivnosti življenja.

Paradoksno je tudi, da je danes v naših življenjih več nihilizma, kot si predstavljamo. Trditev, da objektivne moralne vrednote ne obstajajo, dobiva nenavadne, čudaške vzporednice, da je tako rekoč vseeno, kdo je na oblasti, da sme tam vsakdo početi skoraj karkoli, ne da bi kdo od njega terjal odgovornost.

Najaktualnejši primer je seveda ameriški predsednik Trump, obdan z milijarderji.

Ne da bi se zavedal, predlaga, da so moralne sodbe človeški konstrukti brez univerzalne veljave, kar pomeni, da je v redu gledati na moralo kot na kulturno relativno in nesmiselno v načelno brezbrižnem vesolju. Trump tako kritizira tradicionalne moralne sisteme kot omejujoče za človeške potenciale in predlaga, da resnično izjemni posamezniki, kakršen je sam, presežejo konvencionalne moralne omejitve. Na moralo gleda kot na strukturo moči, ki jo imajo v lasti posamezniki z največ denarja.

Medtem ko je torej za navadne ljudi na voljo absurdna ideologija tekanja za srečo, močni in moralno neodvisni ljudje vladajo svetu po svoje in delajo, kar želijo. Trdijo, da ljudi v osnovi motivira samoohranitev, zato prepoznavajo moralne vidike življenja kot drugotnega pomena glede na osebno korist. Predlagajo, da je lahko strateška ne-moralnost, ki je ne morem imenovati amoralnost, bolj koristna kot togo spoštovanje moralnih pravil. Poudarjajo radikalno individualno avtonomijo in zastopajo idejo, da vsak posameznik ustvari svoj pomen in vrednote, a le pod pogojem, da vsi skupaj tvorijo skupnost »naših«. Vse »vaše« je kajpak treba potisniti ven, zunaj meja.

»Močni in moralno neodvisni ljudje«, ki dajejo prednost samoohranitvi, se ujema z Adornovo kritiko instrumentalne racionalnosti, v kateri se manifestira kapitalistična logika, ki končno skrči človeške odnose na strateške izračune, ne da bi večina prepoznala nove načine sistemskega ustvarjanja in ohranjanja izključujočih prakse. Določanje človeških identitet skozi negacijo in izgon, kar se dogaja pred našimi očmi, predstavlja hrbtno stran »strateške nemoralnosti«, ki je simptom poškodovane družbene zavesti, za katero je vse bolj značilno, da žrtvuje etično premisleke za pragmatično korist.

V takem svetu smo se (vnovič) znašli.