Kako sem postajal

Dragi oči,

v navezavi na zadnja dva zapisa in to, kar si mi napisal o tem, kar ti pomeni najino dopisovanje, bi te za tokratni zapis vprašala – kako ti doživljaš svojo pot postajanja; kako si ti postal, kar si?

Ob tem seveda pomislim na tvoje prvo srečanje s knjižnico in vsa nadaljnja. To se mi zdi tako zanimiva vzporednica z Yalomovim vstopom v svet branja in razmišljanja.

Takole opiše svoja mladostniška leta; ob branju pomislim nate. 

Knjižnica je postala moj drugi dom in vsako soboto sem v njej preživel več ur. Tam sem prihajal v stik z večjim svetom, po katerem sem hrepenel - s svetom zgodovine, kulture in idej.

Najprej sem se napotil h knjižni omari z biografijami in na neki točki sem razvil tak načrt: prebral bom eno biografijo na teden, začel bom z osebo s priimkom na črko A, nato pa bom prebral še ostale biografije. Hrepenel sem po kakšnem odraslem, večinsko usmerjenem mentorju, po nekom, ki bib spominjal na tistega moža v obleki iz krepa, ki bi vstopil v očetovo trgovino z živili in oznanil, da sem dečko z velikim potencialom. Ko zdaj gledam za nazaj, čutim nežnost do tega osamljenega, preplašenega, toda odločnega mladega fanta, hkrati pa se mu čudim, kako se je uspel prebiti skozi proces samoizobraževanja - neorganizirano, brez vsake spodbude, vzornikov ali vodenja.

Draga Minea,

hvala za tvoje vprašanje, na katerega z veseljem odgovorim. Naj najprej zapišem, da sem otrok socializma. In nikakor ne mislim nostalgično ali kar povprek hvaliti socializma. Toda eno samo dejstvo je, ki ostaja pomemben svetilnik v mojem življenju in stoji kot granitna skala: dejstvo, da je Tito rekel leta 1948 mogočnemu Stalinu Ne! Naj kdo reče, kar hoče, me ne zanima, zame je bilo to dejstvo, ko sem v mladosti izvedel zanj, zelo, zelo pomembno. Dojel sem, da moraš kdaj v življenju postaviti nekatere zadeve pod vprašaj, pa če so še tako popularne in jih morda vsi hvalijo, ter oditi po svoji poti, ki jo ustvarjaš kot gaz v zasneženi brezpotni pokrajini, sledeč ideji, morda starodavni ideji dobrega, ker je nekaj v globini tvoje duše, česar ne razumeš dobro, je pa kot kompas, ki nezgrešljivo kaže v pravo smer.

Res je, kar praviš, ključni premik v mojem življenjue se je zgodil, ko sem pri enajstih letih prvič prestopil prag lokalne knjižnice in srečal knjižničarja. V mojem življenju je v trenutku zavzel mesto modreca, izjemno razgledanega moža, ki sem ga neizmerno oboževal. Ne vem in nikoli ne bom vedel, kaj je on prepoznal v meni, vem pa, da sem od tistega dne skoraj živel v knjižnici. Dajal mi je knjige v branje, pripovedoval je o njih, jaz pa sem bil očaran nad njim. Bil je nekakšen čarovnik, mag, izjemen človek z neverjetnim darom za otroka, najstnika, ki ga je peljal po zapletenih meandrih tega, kar bi najraje imenoval s Platonom svet idej. Zame je bil to raj, bila je čudežna duhovna pokrajina, nepregledana množica idej, ki niso bile le zanimive za razmišljanje, bile so vzvodi za prestavljanje v nove in nove svetove, v katerih sem se čudil in čudil nad razsežnostmi sveta. Potiskala me je nevidna sila, o kateri nisem vedel nčesar. Vedel sem le to, da želim vedno znova v knjžnico, da želim srečati knjižničarja, da želim biti nekaj časa med tisimi policami, polnimi dišečih knjig. To je bila stara knjižnica, ki je že zdavanj ni več.Tam so bile škripajoče lesene stopnice, bil je enako škripajoč parket in bil je on. Čudodelnik, vrač, sveti mož, vseved.

Resnično, nekaj časa kasneje, leto ali dve, je začela izhajati poljudnoznanstvena revija Vseved. Še sedaj vidim pred seboj, učiteljico, takrat so bile tovarišice, ko nas je vprašala, kdo bi se naročil na revijo. Takoj sem dvignil roko. Doma v knjižnici imam čisto vse izvode te revije, od prve do zadnje, v veliki rumeni mapi. Ta revija je bila zame, kot bi bilo vse, kar sem opisal zgoraj, na steroidih. Dejansko je bila Vseved. Bla je neverjetno pisana, čudovito oblikovana, barvna revija za mlade. O znanosti in umetnosti, zgodovini, tehniki in tehnologijah, o književnosti, humanistiki, naravi, preprosto o Vsem. Bilo je, kot bi se sam Bog spustil z neba in rekel: beri, dragi Dušan, potapljaj se v neznane in nove svetove, vztrajaj, razmišljaj, potuj, kajti pred tabo je pustolovščina, ki nima para. In sem to počel. Do današnjega dne. In še bom, do zadnjega dne svojega obstoja tukaj, na tem planetu.

Postal sem psiholog, ker sem kot mladenič čutil, da me zanima človek. Rad bi ga razumel, rad bi dojel smisel živlejnja, eksistence v tem brezmejnem, neskončno velikem vesolju, kateregea del sem. Nekega sem sem kot bruc prišel na idejo, da bi sam ustvaril lastno humanistično knjižnico. Ves denar, ki je ostajal od štipendije, sem porabil za kupovanje knjig. Poseben trenutek je napočil, ko sem dobil po pošti velikanski zaboj iz Londona – Sigmund Freud, Standard Edition. Spomnim se, da sem zanj porabil vso plačo – z veseljem. Še danes se mi orosi oko, ko se spomnim, s kakšnim spoštovanjem sem odprl tisti zaboj in vzel iz njega vseh 24 knjig, drugo za drugo. Imajo posebno mesto v moji knjižnici.

Med študijem sem spoznal tvojo mamo. Izjemna ženska. Začelo se je z enajsturnim pogovorom v njeni sobici, o katerem sva vam pripovedovala. In lahko bi trajal še enajst ur. A saj traja, nikoli nisem imel občutka, da si nimava česa več povedati. Nasprotno, povedati si imava veliko, pravzaprav vedno več, ker je življenje brezmejno in tudi ona je brezmejni ocean, v katerem najdem navdih in vedno nove ideje za razmišljanje  sebi. Skupaj sva začela potovati po neskončnem svetu idej, tudi po empričnem svetu, vedno znova sva odhajala v Grčijo, v svet Starih. In tega skupnega potovanja ne bo nikoli konec. Tudi ko ga bo fizično konec, ga v resnici ne bo. In ne znam si predstavljati življenja brez nje.

Nato ste se rojevali vi, najini otroci. Srce mi zatrepeta vsakič, ko se spomnim rojstva vsakogar od vas, ker sem bil zraven. Rodilo se je novo vesolje. Še vedno me prevevajo silovita čustva, ko me spomin vrne s preteklost, v trenutke, ko sem vskoga izmed vas, brezmejno vesolje, prvič držal v naročju. Postali smo družina, v kateri se je udejanjala skrb za vas, skrb za drugega, še ena ideja, ki je kakor kompas v mojem življenju.

Navduševali so me filozofi in drugi misleci, Sokrat, Platon, Aristotel, Peter Abelard, Kopernik, Descartes, Bruno, Spinoza ... In seveda Kant. Ko sem poučeval psihologijo na kamniški gimnaziji, sem postajal učitelj, učil sem se biti učitelj za mlade ume. Onkraj običajnih šolskih praks, želel sem, da vstpajo v svet duhov, da postanejo popotniki, avanturisti, raziskovalci sebe in sveta, modreci. Leta pozneje še vedno srečam koga od njih, pred nekaj tednov se je oglasil pri meni gospod, ki je bil moj dijak, kupil je mojo zadnjo knjigo in mi rekel: špricali smo pouk po tekočem traku – razen pri vas, za nas so bile vaše ure svete in nedotakljive. Nisem vedel, sem odvrnil, zakaj so bile svete? Ker ste nas učli misliti. Solza se mi je utrnila.

Postajal sem skozi vas. Postajal sem boljši človek. Nikoli me ni zanimalo, da bi postal »uspešen«. In v službi sem se srečeval, še vedno se, z mladimi ljudmi, s hendikepom. Izjemne izkušnje, moj svet se je radikalno spreminjal. Želel sem biti z njimi, še vedno želim.

Obstaja še tisoč detajlov iz mojega življenja, o katerih bi lahko pisal, saj sem postajal z njimi. O prijateljstvu in skupnem pisanju knjig, o Polnočnih srečevanjih, seveda, a naj bo za danes dovolj. Naj na koncu podčrtam, da je vse skupaj privedlo tudi do tega, da piševa skupaj blog, da razmišljam s teboj o skrivnostih sveta, da se lahko obenem spominjam dne, ko si se rodila, in dne, ko ob objavljanju skupnega bloga pomislim, v kaj si se oblikovala ti, kako si postajala in kakšna izjemna mlada ženska si. In se utrne še ena solza. Hvala.

 

Tvoj, oče