Dušan Rutar
Pridno se premikamo od ene različice nečesa k drugim. To lahko delamo ves dan, ker jih je veliko. In smo »pridni«. Delamo veliko in veliko ubogamo. A to še zdaleč ni dovolj. Kdor je priden, mora namreč tudi veliko komunicirati, da bi drugim sporočil in pokazal, da je res priden, ne le na videz in ne le zase. In drugi ga morajo potrditi, sicer nima veljavnega občutka, da je priden. Potrjevanje pridnosti je zelo pomembno, kajti kdor je priden, je tudi vreden. Oboje sodi skupaj. Vsaj zdi se, da je tako. Kdor ni priden, zato morda ni vreden. In vrednost obstaja le, če jo nekdo potrdi. Otroci to zelo dobro vedo, zato se trudijo biti pridni, da bi bili tudi vredni. Da bi ustregli staršem. In učiteljem in vzgojiteljem. Pa še »družbi«. Resnično, potreba po potrjevanju pridnosti in vrednosti je velika.
Časa pa je malo. Življenje je hitro in kratko. »Vojno in mir« dobimo v kratki zgoščeni obliki v možgane v nekaj minutah – na hitro torej. Nimamo časa, da bi jo prebrali v celoti. Še manj časa imamo za pogovarjanje o njej. Je namreč treba delati. In govorjenje ni delo. Pogovarjanje ni delo.
Vse je na površju. Globine niso pomembne in niso potrebne. Če je pomembno, kar je na površju, je zapisano zelo smiselno in logično. Globoke misli so zato skrčene na nekaj prijaznih besed. Tudi mistične izkušnje so na pladnju, pripravljene, da jih zaužijemo. Ljudje se pretvarjajo, da razumejo drug drugega in svoje globine. Niso pozorni, niso koncentrirani, časa je vselej premalo. Toliko je pomembnejših zadev, s katerimi se je treba ukvarjati. Kajti ljudje, ki se ne ukvarjajo z njimi, niso dovolj pridni.
Ali pa se ni treba ukvarjati. Potem človek tvega, da ni dovolj priden in ni vreden. A težko je živeti z občutkom nevrednosti ali premajhne vrednosti.
Občutek vrednosti je eden ključnih in najpomembnejših občutkov, k jih mora imeti človek, da lahko živi. Zelo pomemben je tudi občutek, da nas drugi razumejo. In vsak človek ve, da razumeti drugega človeka ni enostavno. Včasih je zelo zahtevno. Saj človek še sebe težko razume. Vselej se razume do določene mere, ne pa več. To pa ni nujno tudi problem.
Ni nujno, a včasih je. Zlasti zato, ker je »pridnost«, o kateri razmišljam, pravzaprav postala neke vrste performans – nenehno dokazovanje lastne vrednosti skozi delo in družbeno potrjevanje. Tako je, kot bi bil človek ves čas na odru, pred njim pa strogo občinstvo, ki opazuje, preverja in presoja vsakogar. To ustvarja začarani krog, kjer ljudje delajo, da bi bili »pridni«, poročajo drugim o svojem delu, da bi dobili potrditev, to potrebujejo, da bi čutili vrednost. In potem delajo še več, da bi ohranili ta občutek vrednosti in ga morda še okrepili. Krog je res začaran.
Ironično je, da v dobi, ko imamo na voljo več informacij kot kadarkoli prej, pravzaprav vemo in razumemo manj, ker razumevanje terja čas, tega pa nimamo dovolj. Težava pa ni v tem, da ne razumemo vsega popolnoma, temveč v tem, da se pretvarjamo, da razumemo, namesto da bi sprejeli nejasnosti in omejitve našega razumevanja.
Vse bolj sem tako prepričan, da živim v družbi, ki je izgubila sposobnost »biti« in jo je zamenjala za nenehno »delati« in »kazati drugim«. Vendar pa posamezniki še vedno lahko izberejo drugačno pot. Je morda ključ do svobode in sreče ravno v tem, da si dovolimo biti nepopolni, hendikepirani, nerazumljeni in včasih tudi »nepridni« v očeh »družbe«?
Vprašanje je, če si kaj takega upamo dovoliti, kajti z delom zaslužimo, z denarjem pa je mogoče kupiti, kar želimo. Tako je vse bolj videti, da je mogoče kupiti čisto vse. Tudi Grenlandijo. Pokličeš človeka in mu rečeš, naj pove ceno. Kupil bi Grenlandijo. Zakaj? Ker imaš interes in denar. Preprosto kot pasulj, smo rekli včasih v Jugi.
Če bi bilo res mogoče kupiti vse, bi bili ljudje, ki lahko kupijo vse, ker imajo dovolj denarja, zadovoljni in morda celo srečni. A niso. Vedo namreč, da ni mogoče kupiti vsega. Da obstaja vrednost človeškega bitja, ki preprosto nima cene. Mora biti potrjena. V tem je smisel človeškega obstoja – če ni potrjena, ne obstaja.
Kakšno vrednost ima danes spoznanje, da najvrednejših stvari v življenju preprosto ni mogoče kupiti? Zakaj še govoriti o nečem, kar presega materialno vrednost? Kaj pomenijo danes iskreno prijateljstvo, nesebična ljubezen, moralna integriteta, človeško dostojanstvo, modrost in notranji mir?
Teh kvalitet prav gotovo ni mogoče kupiti, saj se lahko razvijejo le skozi osebnostno rast, življenjske izkušnje in zavestno odločitev za etično življenje.
Kaj torej narediti? Je še mogoče spremeniti perspektivo, da bi namesto »kupovanja« ali »pridobivanja« stremeli k razvijanju in h kultiviranju teh kvalitet, ustvarjali družbene pogoje, ki jih spodbujajo in cenijo, krepili odnose, ki temeljijo na vzajemnem spoštovanju in razumevanju, ne pa na komuniciranju in transakcijah?
Nobena skrivnost ni, o tem so nas poučili že Stari, da govorim o počasnem in zahtevnem procesu, ki terja potrpežljivost in predanost. Vendar je morda ravno v tem paradoks – ko nehamo hiteti in poskušati »kupiti« srečo in začnemo živeti v skladu z višjimi vrednotami, lahko najdemo tisto, kar smo prvotno iskali. Postanemo, kar vselej že smo.
Ljudje potrebujejo danes idejo dobrega bolj kot kdaj prej. Potrebujejo ljudi, ki jo živijo. A ker jih ni mogoče kupiti, to so ljudje, ki nimajo nobene cene, so pa vredni in nepodkupljivi, je pred človeštvom velika uganka. Kaj narediti, ker dobrih ljudi, ki živijo idejo dobrega, ni mogoče kupiti? Kaj narediš, če želiš nekaj vrednega, obenem pa veš, da tega v svetu, v katerem je mogoče kupiti vse, ne moreš kupiti?
Ni komentarjev:
Objavite komentar