Še o postajanju tega, kar smo

Minea Rutar

Še naprej razmišljam o postajanju oziroma nastajanju sebe. Pomislim na tele besede, ki jih nameni  filozof Nietzsche zdravniku Breuerju v Yalomovem (1992) terapevtskem romanu When Nietzsche Wept.

 

Ni resnica tista, ki je sveta, temveč iskanje lastne resnice. Ali obstaja bolj sveto in pomembno dejanje kot samospoznavanje? Eden od granitnih stavkov mojega filozofskega dela je: »Postani to, kar si.« In kako lahko človek odkrije, kdo in kaj je, ne da bi spoznal resnico o sebi?

 

Hkrati veva, da je bil Nietzsche obupno nesrečen človek, ki mu misel na samomor ni bila tuja. Takole pravi v omenjenem delu.

 

Svojo pravo naravo skrivam, ker je na meni toliko odvratnih stvari. A zaradi tega se potem še bolj ne maram, saj sem odrezan od drugih ljudi. Če želim kdajkoli prekiniti ta začarani krog, se moram naučiti biti zmožen razkriti drugim takšen, kot sem.

 

Lansko leto sem imel manj kot sedemnajst dni popolne nezmožnosti in skoraj dvesto dni, ko sem bil delno nezmožen početi karkoli. Ko pomislim na zadnja leta, sem le redko imel obdobja dobrega počutja, ki bi trajala več kot dva tedna. Takšna situacija – večina dni je trpljenje, le peščica zdravih dni na leto življenje, ki ga požira bolečina – se zdi naravno gojišče za obup, za pesimizem glede smisla življenja.

 

Zanima me več o tem, kako oblikujemo in postanemo, kar smo. Očitno niti nekaterim mislecem, ki so svoje življenje posvetili ukvarjanju s tem, kako razvijati pristni jaz, to ni uspelo. Kaj vse potem človek potrebuje, da lahko postane jaz? Kako lahko ta pojem konkretno pomaga ljudem bolje razumeti sebe, svoja življenja in svoj proces postajanja? Pred nami je izziv spoznavanja lastnih želja in ustvarjanja boljšega življenja, medtem ko se vsakodnevno soočamo s številnimi ovirami, ki nam to preprečujejo ali vsaj močno otežujejo. Na kakšen način ti pomagaš ljudem, da postanejo bolj zvesti sebi – bolj podobni sami sebi, kot ko so v bolečini pristopili do tebe in te prosili za pomoč? Vsekakor vidim številne izzive, s katerimi se pri tem lahko soočajo, in ni nemogoče, da bi na koncu takšne poti pristali na slabšem, kot so bili takrat, ko so začeli z raziskovanjem tega, kdo so.

 

Postajanje sebe je resnično lahko dolgotrajen in naporen proces. Zahteva čas, energijo, podporo, postavljanje drugačnih prioritet. Številnim ljudem lahko naše spreminjanje ne ustreza. Morda je povsem neskladno z življenjsko potjo, ki smo si jo vselej predstavljali zase. Toliko ljudi lahko razočaramo, če se spreminjamo, toliko idealiziranih predstav o nas samih lahko izgubimo. Kako torej ljudem, s katerimi delaš, pomagaš, da postanejo, kar so? Kako jim pomagaš, da se globina njihovega obupa zmanjša, ne pa še poveča?

 

Dušan Rutar

Kako jaz pomagam ljudem postati to, kar so, sprašuješ. Najprej naj povem, da verjamem, da obstaja resnica vsakega trpljenja, da jo je mogoče spoznati in da je mogoče vztrajati v njej. Verjamem tudi, da sem zmožen za tak odnos s trpečim človekom, da ga podpira pri iskanju resnice lastnega trpljenja. Obenem verjamem, da je v človeku nekakšna temeljna zmožnost za dobro. Ne pravim, da so vsi ljudje dobri, pravim pa, da so zmožni postati taki. Zmožni so seveda tudi postati zli, toda bolj me zanima prva možnost. Naj navedem primer.

Neka gospa je »kriva« za vse, kar se dogaja v njeni družini. Tako sporočilo dobiva od svojega moža dan za dnem. Poleg tega ji mož sporoča, da je »prizadeta«, naj »se vzame v roke«, naj si poišče pomoč, da ne bo še naprej delala škode, karkoli to pomeni.

Pomoč si zares poišče. Najprej se izkaže, da njen partner ponavlja vzorec vedenja iz lastne družine, v kateri je kraljeval alkohol. Tepli so ga kot otroka, poškodovan je, sedaj svojo jezo, žalost, razočaranje stresa na ljudi okoli sebe. Za svojo nesrečo krivi ženo in druge ljudi, ker gleda nanje skozi očala, ki so mu jih nataknili pred mnogimi leti. Nikoli jih ni snel, nikoli ni naredil refleksije lastnega besa, ne pozna njegove resnice, kar pomeni, da ne ve, zakaj je tak.

Gospa, ki išče pomoč, je prav tako jezna. Tudi njo je alkoholizirani oče večkrat pretepel, ko je bila otrok. Ranjena je, poškodovana, besna in razočarana. Nemočna je, jeza kar bruha iz nje.

Očetu zameri, da je bil alkoholik. Zameri mu, da jo je tepel. Zameri mu, da ni bil, kar bi moral biti. Zameri mu, da ni znal biti ljubeči oče. Zamera jo obremenjuje, da se ne zmore obnašati drugače.

Morda mu bo odpustila. Morda bo možu rekla, da mora tudi sam poiskati pomoč ali pa odide od njega. A najpomembnejše je, da odkriva vzorce vedenja, ki jih ponavlja že vrsto let. Je nemočna žrtev. Taka je vloga, ki jo je privzela. Verjame, da ji bo nekdo pomagal. Kot žrtev išče neobstoječega Reševalca.

Ko bo prenehala igrati vlogo žrtve, se bo postavila na svoje noge, kot se reče. Postala bo bolj samozavestna. Odpustila bo očetu in pustila preteklost za seboj. Odkrila bo, da se je vse življenje oklepala vloge žrtve in verjela, da bodo ljudje okoli nje spoznali, da je žrtev, da se jim bo smilila, da bodo prijazni do nje, kar oče ni bil, ker zaradi lastne poškodovanosti ni znal biti. Tudi njega so tepli, ko je bil otrok.

Gospa bo torej spoznala začarane kroge, v katerih se vrti sama in v katerih se vrtijo drug; spoznala bo njihovo resnico. Potem bo nekega dne izstopila. Postala bo pogumna, da se odloči za novo pot.

Je to oris tega, o čemer razmišljava? Ali to pomeni, da končno postaneš, kar si, da na novo iznajdeš, ustvariš sebe, da končno udejanjiš nekaj, kar ti prej ni prišlo niti na misel, ker nisi imel ideje, kaj vse bi lahko bil ali kaj bi lahko počel?

Mislim, da je to tista pot, o kateri govoriva. Gospa bo odkrila in si končno upala priznati, kaj zares želi v življenju, kaj strupenega je v njeni duši, kaj jo bremeni. Upala bo na glas povedati, kaj čuti, kaj doživlja, ne bo več odrivala misli, občutkov in čustev, ne bo jih več predelovala tako, da bo skušala ustreči drugim in njihovim pričakovanjem, kaj sme narediti in česa ne sme, kako se mora vesti in česa ne sme povedati, da ne bo kdo užaljen in prizadet.

Je to iskanje lastne resnice? Mislim, da je. Iskanje lastne resnice pomeni iskanje resnice lastnega trpljenja, pomeni ugotavljanje, kaj deluje v nas, da smo vedno znova tesnobni in prestrašeni, da smo jezni in da ne razumemo kakšnega vidika lastnega vedenja, da ne vemo, zakaj nekaj počnemo, in sicer vedno znova na enak način, kot da smo začarani.    

Postati to, kar smo, zato pomeni spoznati resnico tega, kar smo in kako smo, pomeni pa tudi živeti skladno z resnico. Torej: nič več laganja in skrivanja, sprenevedanja, zatiranja lastnih občutkov, maskiranja čustev in preoblikovanja sebe tako, da ne bo kdo »kaj rekel«. To seveda ne pomeni, da nič več ne skrivamo svoje narave. Seveda ne, kajti ljudje smo zmožni tudi okrutnosti in zla, toda prav v tej luči pomeni »postajati to, kar smo« oblikovati pot, na kateri je človek bolj zvest sebi. A kaj to natančno pomeni?   

Naj najprej povem, da mi izraz »pristni jaz« ni niti najmanj všeč, saj ga ljudje običajno razumejo kot nekaj čistega, izvirnega ali bistvenega. Ničesar takega ni, tak jaz ne obstaja. Kar imenujemo »pristnost«, je naša temeljna izpostavljenost in zapletenost z drugimi, zato govorimo, da človekov obstoj v temelju pomeni »biti z«. Jaz zato ni zaprto, samostojno bistvo, sebi zadostna entiteta, ki čaka, da jo odkrijemo ali izrazimo, temveč obstaja le skozi svoje odnose in izpostavljenosti temu, kar je zunaj nje. Ljudje sicer po navadi iščejo nekakšno podlago ali izvirno resnico o sebi, vendar mislim, da moramo o tem razmišljati drugače.

Najbolj »pristno« na nas, v naši naravi je ravno pomanjkanje vsake take čiste, neomadeževane, pristne naravne podlage, zato govorimo o temeljni odprtosti in izpostavljenosti drugim in drugačnosti. Pristni smo ravno v nezmožnosti polne prisotnosti, identičnosti ali istovetnosti s seboj, v tem, da smo vedno že »spaced out« in v odnosih. Biti »zvest temu, kar je pristno« bi torej pomenilo, paradoksno, biti zvest tej nezmožnosti čiste samonavzočnosti ali istovetnosti, ki jo izraža enačba »jaz = jaz«. To bi pomenilo sprejeti način, kako smo dobesedno sestavljeni ali narejeni iz naših odnosov in srečanj z drugimi, namesto da bi poskušali odkriti neodvisni, čisti notranji jaz.

Prednosti torej nima nekakšna naravna prisotnost v svetu in samozadostna identiteta, prednost imajo razlike in razmerja, odnosi. Želja po avtentičnosti tako odraža metafizično hrepenenje po čisti prisotnosti, ki pa ne obstaja.

Obstaja odprtost, jaz kot odprtost, in prav ta je tisto, kar naj bi šele postali.

V nekem smislu jo v procesu odkrivanja resnice lastnega početja in delovanja res »odkrijemo«. Ljudje so včasih močno presenečeni, ko spoznajo, da so bili vse življenje v nekakšnem krču, prestrašeni, tesnobni, podrejeni notranjim tiranskim glasovom in zunanjim zahtevam, ne da bi se enkrat samkrat vprašali, kaj zares želijo in kdo so v resnici. Niso se spraševali, temveč so se avtomatično prilagajali, privzemali so vloge, ki jih niso sprejeli kot svoje, natikali so si različne maske, da bi bili vsaj za silo všečni in uspešni, a se nikoli ni izšlo.

Odgovor je, da zares, pristno želijo odprtost, ki ne pomeni, da jim je nenadoma vse dovoljeno ali da lahko počnejo karkoli, česar prej niso upali zaradi strahu.

Ne, »odkritje odprtosti« pomeni, da človek začuti, da je lahko odprt, iskren in pošten, da lahko neguje boljše medsebojne odnose, da ne želi več vztrajati v starih odnosih, ki so škodljivi, da prepozna toksične odnose in se jim ogne. To pomeni slediti svoji želji, ki je želja po odprtosti, ne želja po tem ali onem objektu, denarju, nagradi ali slavi. To ni želja po materialnih dobrinah in tako hvaljenem »uspehu«. Drugim ljudem zato sporoča, da ne želi biti z njimi, če tudi sami ne odkrijejo odprtosti.

Ne želi več tiho trpeti in prenašati odnosov, ki ga poškodujejo, ranijo, prizadenejo. Preprosto ne želi. Seveda ni enostavno kar izstopiti iz vseh takih odnosov, to je pač nemogoče, saj se ne moreš preseliti na Luno, je pa mogoče omejiti take odnose, nekatere prekiniti in začeti z novimi. Mogoče je upati, da bodo novi ljudje, s katerimi se srečamo, bolj odprti, da bodo tudi sami postali to, kar v resnici so, odprtost, ne da bi se tega sploh zavedali.

Človek je torej v resnici, dobesedno v njej, odprtost, ki pomeni odpiranje odprtosti, ki jo želi, pomeni odpiranje odprtosti do odpiranja drugih.

S takim odnosom do sebe, drugih ljudi in sveta seveda tvega, da bo tudi zavrnjen, tvega razpadanje nekaterih odnosov, zlasti toksičnih, toda vse to je v njegovo dobro, čeprav je včasih zahtevno, naporno in celo boleče. A če ne želimo vztrajati v resnici, nam ostane le več iste igre, sprenevedanja, mask in vztrajanja v ne-resnici. Si res tega želimo?