O tem, kako (ne) živeti in kaj šteje v življenju

Minea Rutar

Naletela sem torej na pogovor z Richardom Dawkinsom o njegovi zadnji knjigi na turneji, za katero pravi, da bo njegova zadnja – preden umre, ostane neizgovorjeno. Sogovorniki ga bodrijo, da pa vendarle morda še napiše kakšno knjigo, ki jo bo predstavljal na naslednji turneji. A v vsakem primeru je jasno: Dawkins je veliko bližje koncu življenja kot začetku ali sredini. Človek bi mislil – gotovo sem jaz mislila –, da se bo veliko ukvarjal z vprašanjem smrti, smisla, da bo reflektiral svoje življenje in da bo imel o vsem skupaj kaj zanimivega povedati občinstvu. Kot nekdo, ki je velik del svojega življenja posvetil razmišljanju o najbolj temeljnih vprašanjih človeške eksistence, sem optimistično sklepala, da je nabral kar nekaj modrosti o tem, kako (ne) živeti in kaj šteje v življenju. Vem, da ni filozof, vem, da ni terapevt; je pa človek. Povrh tega je človek, ki se ni ukvarjal z anorgansko kemijo, temveč z vprašanji religije in evolucije. Lahko torej razumeš moje začudenje, ko je na vprašanja, ki so se meni zdela v celotnem pogovoru najbolj zanimiva, odgovoril tako skopo in cinično, kot da ni v življenju razmišljal o njih niti za trenutek, še več, kot da se mu vprašanja sama zdijo nesmiselna, ker ne spadajo v domeno naravoslovne znanosti.

Na vprašanje o tem, od kod naj ljudje črpajo občutek smisla in pomiritve, če ne iz religije, odvrne le: »If there is no comfort to be had from reality, then that's just tough.« Ob tem razmišljam, je to res vse, kar lahko ponudimo? Kot nekdo, ki je celo življenje kritiziral religijo z vseh možnih vidikov, ne zmore pripoznati, da je vsaj velika hiba ateizma to, da ne ponuja nadomestnega sistema, ki bi ljudem lajšal življenje? Oba se gotovo strinjava z Dawkinsom: ja, resnično, it sucks very much, da je resničnost boleča in neprizanesljiva, razen znanosti (in drug drugega, bi dodala jaz) pa ljudje nimamo ničesar, na kar bi se res lahko zanesljivo oprli pri soočanju z njo, da bi nam bilo vsaj malo lažje. Ampak zame se tu vprašanje šele začne, medtem ko se zanj konča.

Sledi tole vprašanje. Življenje je končno – kako se soočati s paniko, ki nujno sledi zavedanju, da smo zapravili dan, ko pa nam je dano le tako malo dni? Dawkins premore le tale odgovor: Ja, vsi zapravljamo dni, vsi smo leni in preživljamo dneve drugače, kot če bi bili tik pred smrtjo. Nobene posebne modrosti ne morem ponuditi v zvezi s tem. Šokiran sem nad tem, kako bliskovito je minilo moje življenje; star sem 83, počutim pa se okrog 30. Če ne bi pred seboj videl police knjig, ki sem jih napisal, bi se res vprašal, kaj hudiča sem počel z življenjem. To je vse.

Pomembno se mi zdi razumeti, da gre za bistveno več kot to, da me je presenetil odziv enega znanstvenika, ki pač ni posvetil nič svojega časa razmišljanju o eksistencialnih temah. Mislim, da je opisano splošnejši primer tega, kako malo je možno razmišljati o nekaterih temah, ki nas pestijo vse ali se nas vsaj tičejo vseh. Nikakor torej ni nujno, da nas zanimajo vprašanja o življenju. Ne zadošča, da smo človeško bitje, očitno ne zadošča niti, da se ukvarjamo z velikimi temami, kot se je Dawkins, ki vsaj ponujajo veliko izhodišč za razmišljanje o njih. Ampak pri tem se vedno vprašam – kako je to možno? Kako lahko toliko ljudi preživi svoja življenja, ne da bi se enkrat, kot uporabi izvrstno metaforo Irvin Yalom, resnično zastrmeli vanje? Sama ne znam drugače, kot da redno strmim v najzahtevnejša vprašanja življenja, začutim njihovo težo in poskušam najti načine, kako se psihološko spopasti z njimi. Zakaj bi to počela? Ker se nas ta vprašanja dotikajo, če se z njimi neposredno ukvarjamo ali pa ne. Vsi se bomo na neki točki morali vprašati, kako nadaljevati življenje, ko umre naša najljubša oseba. Vsi bi se po mojem mnenju vsakodnevno morali vprašati, ali živimo življenje na tak način, da skušamo zmanjšati obžalovanja? Ali živimo, kot bi si želeli, ali se zgolj vdajamo avtomatičnim odzivom, ki nam jih ponuja um, ker je tako navajen, in sledimo življenjski poti, ki je nismo zavestno tlakovali in nam morda sploh ne ustreza več? Ali preživljamo svoje dneve tako, da nimamo občutka, da zapravljamo življenje? Kako se soočati z obdobji, v katerih je smisel vse prej kot očiten? Kaj narediti s težo, ki pride z zavedanjem odgovornosti, da smo samo mi tisti, ki lahko našemu življenju vtkemo smisel – ali pa ga ne, potem pa bomo tako ali tako večno mrtvi? Ali se znamo soočati z dejstvom, da življenje mineva bistveno hitreje, kot zmoremo razumeti? 

Ob tem se spet spominjam prizora iz filma Barbie, ko se Barbie nenadoma ustavi in vidno prestrašena navrže vprašanje v sobo, polno veselih, plešočih prijateljev: ali kdaj razmišljate o umiranju? Glasba utihne, nihče ne ve, kaj se je pravkar zgodilo, vprašanje jih povsem šokira. Zdi se, kot da nemo sprašujejo, kaj pa se ona gre? Mar ne vidi, da se zabavamo? Zakaj bi kdo zastavil takšno vprašanje? Barbie zazna njihovo zaprepadenost in z lažno lahkotnostjo odvrne, seveda, jaz tudi ne. Vse se zdi okej. Vse je nazaj, kot je bilo. Le da je za Barbie vse drugače. Zdaj, ko se je enkrat začela spraševati zahtevna vprašanja, se ne more več pretvarjati, da ne obstajajo. Tudi če ostali plešejo naprej, se je v njej naselila tesnoba, veliko tesnobe, ki raste in ne popusti, dokler Barbie teža teh vprašanj ne zlomi in privede do celostnega prevpraševanja svoje identitete in smiselnosti, celo resničnosti njenega življenja in nje same.

Mislim, da je znanost fantastična. Mislim pa, da ni treba, da je na vse, kar je vredno komentirati v življenju, smiselno odgovarjati z znanstveno metodo. Mislim celo, da se prikrajšamo za velik del doživljanja, če ne razmišljamo, se pogovarjamo in pišemo še o drugih rečeh na druge načine, na primer bolj refleksivne in razglabljalne. Če nam znanost ne zadošča pri ustvarjanju smisla (in mislim, da nam mnogim ne) in če resničnost dejansko je tako neprizanesljiva, moramo izumljati druge načine, kako se soočati z bolečino, ki jo pogosto vzbuja golo dejstvo, da obstajamo. Zato, da ne bomo tako nepripravljeni na soočanje z življenjem, kot je Barbie. Ali kot se zdijo celo nekateri pomembnejših znanstvenikov naše dobe. 

 

Dušan Rutar

Več kot pomenljivo je, da lahko postanejo nekateri znanstveniki in strokovnjaki izjemno slavni in popularni, ne da bi znali ljudem povedati karkoli od tega, kar je resnično pomembno in vredno v njihovih življenjih.

Na primer o soočanju s tem, česar ni mogoče simbolizirati, s človeško željo, ki je v osnovi povezana z mankom, ne z zadovoljstvom, z etiko in realnostjo človeške izkušnje, z resnico, ki ne pomeni prilagajanja družbenim normam.

Nadaljeval bi z vero, ki postaja v mojem življenju, to mineva zelo hitro, vse pomembnejša, to pa pomeni, da zlasti ne sledim nobenim naukom, nobenim ideologijam, doktrinam, politikam, mnenjem ali popularnim klišejem.  

Naj torej izpostavim vero, katere del je moje prepričanje v pomen ideje dobrega ter pristnih izrazov ljubezni in sočutja – strogi verski obredi s tem res nimajo nobene resne zveze.

Zame je pomembna neposredna osebna izkušnja nečesa večjega od nas samih, ki mi pomaga živeti po etičnih načelih. Ne zaradi znanstvenih spoznanj, temveč iz pristnega prepričanja. Ne zaradi zunanjega pritiska, temveč iz globoke izkušnje. Vera mi pomeni sprejemanje dvoma, saj ne vem, kaj je »večje od nas« – zanimivo je, da tudi znanost temelji na dvomu –, skrivnosti, odprtosti in negotovosti življenja, ki ga ni mogoče dokončno pojasniti, pomeni pa tudi ohranjanje upanja ter izražanje sočutja in odpuščanja.

Tvoje razmišljanje o Dawkinsu se dotika ključnega razumevanja življenja in zavesti o njem – čeprav znanost blesti pri razlagi, »kako« stvari delujejo, pogosto ne odgovori na vprašanja »zakaj«. In prav ta vprašanja ponujajo izhodišča za razmišljanje o veri in smislu življenja. Filozofija, zlasti eksistencialna in moralna filozofija, nam pomaga znajti se po teh bistvenih ozemljih in poteh, ki jih znanost ne more v celoti osvetliti, dodal pa bi še umetnost.

Filozofija in umetnost mi vsa ta leta pomagata preučevati in konstruirati pomen in smisel v tem nenavadnem, gromozansko velikem in praznem vesolju, ki se zdi samo po sebi povsem nesmiselno in včasih celo absurdno. Še danes mi zagotavljata okvire za boj s temeljnimi vprašanji o namenu, etiki in vrednotah, ki jih ni mogoče razrešiti samo z empiričnimi metodami.

Tvoje sklicevanje na Barbie je še posebej primerno, kajti v svetu zabave je skoraj nemogoče pričakovati, da bo kdo modroval o tem, kako živeti etično ali najti smisel v življenju. In prav imaš, številni briljantni znanstveniki in akademiki znajo razložiti izjemno zapletene pojave, a se še vedno ne znajo spopadati z osnovnimi eksistencialnimi vprašanji. Nekje sem celo zasledil frazo »eksistencialna inteligentnost«, ki jo razumem kot sposobnost ustvarjanja smisla in življenja ter soočanja s temeljnimi življenjskimi negotovostmi in omejitvami.

Najpomembnejše pa se mi zdi opominjanje filozofije, da je v redu, celo potrebno, soočati se z vprašanji, na katera ni jasnih odgovorov. Ta toleranca do dvoumnosti, nedoločenosti in celo skrivnosti je pravzaprav lahko precej osvobajajoča, saj nas osvobodi nemogočega bremena iskanja dokončnih znanstvenih odgovorov na vsak vidik človeške izkušnje.

In ko smo tako osvobojeni, je na vrsti pogovarjanje; mislim na poglobljeno pogovarjanje, ne na čvekanje, komuniciranje in izmenjavanje mnenj. Najbolj čarobno pri tem je, da se tako pogovarjanje  nikoli ne more končati, skleniti, ker ni dokončnih odgovorov. Mislim na pristno duhovno izkušnjo ter pomen osebne preobrazbe pred javnim izkazovanjem lastne »uspešnosti«.

Vse bolj sem tudi prepričan, da se prava vera bolj nanaša na to, kako živimo in se sočutno povezujemo z drugimi, kot pa na sledenje doktrinam o samouresničevanju ali znanstvenim spoznanjem – na primer o tem, kako »uspeti« v življenju.