V dar sem dobil nekaj knjig. Ena ima naslov Utopia for Realists, ki jo je spisal Rutger Bregman; doma že imam njegovo knjigo z naslovom Humankind. Za začetek naj poudarim, da je knjiga, ki sem jo dobil včeraj, o vračanju Utopije. Še bolje: je knjiga o nujnem vračanju Utopije, kajti zemljevid sveta, na katerem ni Utopije, ni vreden naše pozornosti. Tako je nekoč dejal Oscar Wilde, kot nam pove avtor uvodoma. In Oscar Wilde dodaja. Utopija je nenavadna dežela, v kateri je Napredek udejanjanje Utopij.
Udejanjanje Utopij ni isto kot živeti v Deželi obilja, v kateri naj bi bilo vsak dan več istega. Živim v Deželi izobilja, v kateri se kopiči isto. To mi je popolnoma jasno. Živim dobro življenje: nisem bogat, a imam dovolj denarja za vse potrebe, ki jih imam; čutim, da sem varen, vem, da sem zdrav. Ključno pri tem pa ni, da živim dobro življenje, ključno je nekaj drugega.
V Deželi obilja je pomembno doseganje ciljev. V mojem življenju ni bistveno doseganje ciljev, pomembna je pot. Živim v svetu, v katerem je doseganje ciljev zelo pomembno. Pomembna je produktivnost, pomembna je učinkovitost, pomembne so tehnologije, pomembno je upravljanje z njimi. Ali kot zapiše Bregman: radikalne ideje o drugačnem svetu so postale dobesedno nezamisljive (str. 15).
Res, saj nanje ne naletim. Ni jih. Ne obstajajo. O njih nihče ne razmišlja, ker so izginile. Kaj to pomeni?
Zdi se, da življenje že nekaj časa postaja igra, v kateri je treba zmagati. Ali pa ni treba, če nočeš. Vsekakor je mogoče. Odločitev je tvoja. Lahko sodeluješ v igri ali pa ne sodeluješ. Kot svobodno bitje se lahko odločiš po svoje. Radikalnih idej o drugačnem svetu kratko malo ne potrebuješ.
Kakovost nadomeščajo količine, zapiše avtor knjige, ki jo berem z velikim užitkom. Ni čudno, da vsepovsod naletim na iluzijo optimalnosti in popolnosti, ki pa ni v kakovosti, temveč je v količini. Vsega mora biti veliko, povsod mora biti vse ves čas na voljo. Količine pa so podprte s psihološkimi idejami o – kakovostih. Vredno razmisleka.
Tako je zelo pomembno, da je človek v svetu količin to, kar je, karkoli že to pomeni, pomembno je tudi, da živi po svoje, se osredotoča na svoje izbire.
Svoboda postaja v takem svetu prazna, nadaljuje Bregman (str. 16). Kaj je prazna svoboda in zakaj je pomembna?
Prazna svoboda je, zelo na kratko, svoboda brez morale in etike. Je svoboda v golem izbiranju ponujenih izbir, da bi bil človek, na primer, srečen in samouresničen. Je svoboda v odločanju med tem, kar je ponujeno in se prodaja na svobodnih trgih. To je prazna svoboda, zaradi katere se človek počuti prazno tudi tedaj, ko je samouresničen in se zdi, da bi moral biti obenem še srečen. Logično, zelo logično.
Kot je zelo logično, da so prostori, v katerih živijo k orisanim ciljem naravnani ljudje, osvobojeni vsake morale in etike.
Javni prostori morajo biti »nevtralni« (prav tam), to pa pomeni svobodo trgov in svobodo komercialnih interesov. Svoboda posameznikov in posameznic je torej zgolj iluzija, zato tudi najuglednejši psihologi sveta vztrajajo, da svobodna volja sploh ne obstaja. Vsak človek je sicer poseben, je specialen, vsakdo lahko doseže karkoli, pravi ideologija, toda svobodna volja ne obstaja. A kako lahko postanem kdorkoli ali dosežem karkoli, če pa nimam svobodne volje? Kako naj se odločam, kaj se tu dogaja?
Nastaja in ohranja se paradoks svobodne volje.
Paradoks svobodne volje je, da se človek lahko odloča skladno s tem, kar se pričakuje od njega. Če rečejo starši otroku že zelo zgodaj, da je nekaj posebnega in da lahko doseže v življenju karkoli (ironija in paradoks je, da v Deželi obilja, v kateri so vsi posebni, nihče ni poseben – »poseben« bi bil le, če ne bi bil poseben, če ne bi spadal v množico posebnih), če se le »prav odloči«, je vse že narejeno, preden se sploh odloči.
Otrok se namreč ne odloča po svobodni volji, temveč se podredi pričakovanjem staršev in postopoma ustvari še iluzijo, da se je za uspeh v življenju odločil sam. V resnici se ni odločil za prav nič, le »dovolil« je (ni se upiral, ni protestiral, ni bil proti), da ga posedejo na vlak, ki že vozi v »pravo smer«, kar pomeni, da bo prej ali slej dosegel cilj, zadnjo postajo, za katero so se »odločili« starši; v resnici se namreč niso odločili niti oni, saj so le posredniki med otrokom in kulturo zmagovalcev.
Z otrokovega vidika je vožnja zastonj, na vlak so ga še pravočasno posadili zaskrbljeni starši, da vlak ni odpeljal brez njega, njemu ostaja le vztrajanje pri iluziji, da je vožnja smiselna, da ima pomen in da je pri vsem tem svoboden, da trdo dela, je discipliniran in da vztraja pri premagovanju bolečine, ki nujno spremlja trnovo pot do zvezd; saj že od nekdaj vemo, kaj to pomeni – per aspera ad astra.
Svet je sicer hladen in brezbrižen, življenje trdo in kratko, to ni dežela čudežev, je pa naddoločena s kulturo zmagovalcev, v kateri poteka ostra, nepopustljiva tekma med posamezniki za sicer omejene vire in končno število nagrad.
In še nikoli doslej ni toliko mladih ljudi tolikokrat obiskalo psihiatra, psihologa, kliničnega psihologa in dušebrižnika, še nikoli ni toliko ljudi izgorelo, se izčrpalo že zgodaj v življenju, sklene Bregman (str. 18).
In se ne moti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar