Ideologija osebne odgovornosti in krivde

Dušan Rutar

Z Mineo sva prejela spodnje vprašanje, na katerega želiva odgovoriti javno, verjameva namreč, da utegne zanimati še koga.

V vajinih zapisih se veliko posvečata perspektivi, da so »zunanje ideologije«, ki jih poosebimo kot notranje avtoritete, pogosto vir osebnih težav. To se mi zdi kar zanimiva perspektiva, saj se običajno zdi, da ljudje v življenju popravljamo predvsem posameznika oz. sebe – ko se sooči z osebnimi težavami, ne pa odnosa s ponotranjeno zunanjostjo. Zanima me, ali je to v psihologiji splošno sprejeto dejstvo ali vajina naravnanost? In seveda, ali sem stvar sploh pravilno razumel.

Zelo zahtevno je odgovoriti, kako otrok ponotranji zunanje avtoritete, kot so starši, kasneje vzgojitelji, učitelji in še pozneje guruji, politiki, vodje in vplivneži, to, kar zastopajo, saj na začetku življenja ni notranjosti, v katero bi otrok sprejemal zunanjost. Zakaj potem pravimo, da človek ponotranji zunanje avtoritete, njihova mnenja, ideje, ideologijo? Kako natančno poteka ta proces in zakaj, za kaj je pomemben? Ali človek res kaj ponotranji?

To je zanimivo filozofsko in psihološko vprašanje, ki sega v bistvo tega, kako nastane in se razvija to, kar imenujemo jaz ali sebstvo, ter tega, kako lahko zunanje avtoritete sploh vplivajo na ljudi. Na primer: kako bi lahko nekdo vplival na drugega človeka, razen s silo, seveda, če ta njegovega vpliva noče sprejeti?

Natančno poglejmo, kaj se dogaja.

Na začetku trčimo ob navidezni paradoks. Vprašanje, kako je mogoče nekaj ponotranjiti, ko v dojenčku še ni »notranjosti«, kaže na to, kako je sam proces ponotranjenja sočasno proces, s katerim se šele ustvarja notranji prostor, v katerem se oblikuje jaz. Ljudje ga kasneje dejansko čutimo kot nekaj notranjega, kot nekaj, kar je nekje znotraj nas, znotraj prostora, ki ga imenujemo mentalni, duhovni ali simbolni, saj ne mislimo, da je v našem telesu, za katerega sicer pravimo, da je naše, da pripada našemu jazu kot nekakšen materialni temelj.

Razvijanje notranjega (duhovnega) sveta in ponotranjenje zunanjih vplivov sta torej konstitutivna procesa. Donald Winnicott tako opisuje, kako dojenček postopoma preide iz stanja nediferencirane zlitosti z materjo/skrbnico do tega, da se prepozna kot od nje ločeno bitje.

Prehodni objekt (ljubljena plišasta žival, denimo) pomaga ustvariti psihološki prostor, ki ni niti čisto notranji niti čisto zunanji – je prvi vpogled v to, kar bo postalo notranji svet.

Teorija objektnih odnosov Melanie Klein nam pomaga razumeti, da dojenčki od samega začetka sprejemajo (»introjicirajo«) delne vidike svojih skrbnikov in postopoma gradijo notranje predstave o svetu in sebi v njem.

Te zgodnje introjekcije torej niso sprejete v že obstoječi notranji prostor, temveč ga pomagajo konstituirati, oblikovati in preoblikovati s svojim kopičenjem in organizacijo.

Notranji prostor torej ni le notranji, ni naša lastnina, nekakšna vase zaprta subjektivna monada, saj se lahko oblikuje le v veliko večjem, simbolnem svetu, v katerega je otrok ob rojstvu, če ne že prej, dobesedno »vržen«. V tem večjem svetu nastaja njegov notranji svet, ki pa je zelo prepusten.

Sociokulturna teorija Leva Vigotskega nudi še eno pomembno perspektivo za razumevanje internalizacije ali ponotranjenja. Vigotski pokaže, da se vse višje psihične funkcije najprej pojavijo med ljudmi (interpsihološko) in šele kasneje znotraj otroka (intrapsihološko).

Sedaj že lahko govorimo o začetnem, osnovnem ponotranjenju in sprejemanju medsebojnih odnosov, družbenih odnosov in kulturno posredovanih dejavnosti, ki se stekajo v posameznikov notranji svet in ga prečijo.

Koncept habitusa Pierra Bourdieuja tako pomaga razložiti, kako družbene strukture postanejo utelešene dispozicije posameznikov – ne z zavestnim učenjem, temveč s postopnim vključevanjem družbenega sveta v posameznikov način bivanja, ki pa je zopet možen le v širšem družbenem in simbolnem svetu.

Sodobne teorije navezanosti in raziskave razvojne nevroznanosti nam pomagajo osvetliti nevrobiološke temelje predstavljenih procesov. Otroški možgani se razvijajo skozi interakcije z negovalci, pri čemer se nevronska vezja in strukture oblikujejo in spreminjajo z odnosnimi izkušnjami. »Notranji delovni modeli«, ki jih opisujejo teoretiki navezanosti, so uporabni psihološki in nevrobiološki konstrukti.

Kar dela ta proces posebej fascinanten, je to, da izziva naš običajni način razmišljanja o notranjosti in zunanjosti kot o že obstoječih kategorijah. Namesto tega se samo razlikovanje med notranjim in zunanjim pojavlja postopoma skozi razvoj. Dojenček se premakne iz stanja nediferencirane izkušnje v stanje, kjer obstajata notranji (subjektivni) svet in zunanja (objektivna) resničnost.

Zdaj imamo na razpolago dovolj teoretičnih konceptov, da lahko razmišljamo o kasnejših ideoloških procesih, ki povzročijo, da ljudje sprejmejo zunanjo vsebino, jo prepoznajo kot svojo lastno, ji verjamejo in ji sledijo, kot da bi bila to resnično njihova iznajdba, njihova mnenja in njihova prepričanja. Kako torej ideologija deluje, kaj jo omogoča in kateri procesi jo pojasnijo?

Kako se širša ideologija vgradi v ožjo posameznikovo zavest/nezavedno, kako oboje oblikuje?

Proces ideološke internalizacije temelji na prejšnjih razvojnih vzorcih, vendar deluje prek več ključnih mehanizmov.

Koncept interpelacije Louisa Althusserja pomaga razložiti, kako ideologija »nagovarja« ali kliče posameznike na načine, da se ti prepoznajo kot njeni subjekti ali podložniki. Ko se ljudje odzovejo na tak nagovor (kot se obrnejo, ko nekdo kliče »hej ti!«), že prepoznajo in sprejemajo svoj vnaprej predvideni položaj v ideološkem okviru. Že samo dejanje prepoznavanja jih pomaga konstituirati se kot ideološki subjekti ali podložniki. Človek tak poziv seveda lahko tudi zavrne, možno je, da se nanj ne odzove.

Človek kot subjekt je tako oboje: kot podložnik je podrejen, vendar ima sočasno občutek, da ni podrejen, da je suveren, neodvisen, da ima svobodno voljo, ki ji sledi, da torej deluje tako, kot se odloča sam, skladno z lastnimi idejami, ki pa so redko res samo njegove.

Koncept simbolnega nasilja Pierra Bourdieuja osvetljuje, kako družbena razmerja moči naturalizirajo in sprejemajo celo tisti ljudje, ki so v slabšem (družbenem) položaju, nižje na hierarhičnih lestvicah. Skozi habitus postanejo družbene hierarhije in kulturne samovoljne razlike bolj naravne in samoumevne kot pa vsiljene. Ljudje svojega sprejemanja prevladujočih ideologij zato ne doživljajo kot podreditev zunanji nasilni oblasti, ker so ta prepričanja že postala del njihovega notranjega, praktičnega, spontanega občutenja sveta.

Poleg tega koncept identifikacije, razvit v psihoanalitični teoriji, pomaga razložiti nekaj zelo pomembnega: kako ljudje začnejo čustveno investirati v ideološka stališča, prepričanja in prakse. Ljudje ne le intelektualno sprejemajo ideološke vsebine oziroma prakse in se vedejo, kot da so njihove in jih dobro razumejo – oblikujejo tudi čustvene navezanosti na ideološke figure, simbole in pripovedi, ki posegajo v globlje psihološke potrebe in nezavedne želje. Proces krepi to, kar je Antonio Gramsci poimenoval zdrava pamet – samoumevne predpostavke, ki strukturirajo vsakodnevno razmišljanje in delovanje, ne da bi to postalo predmet dvoma, kritičnega razmišljanja ali spraševanja.

Ideologija tako postane najučinkovitejša, ko je sploh ne doživljamo kot ideologijo, prisilo, manipulacijo ali laž, temveč preprosto kot »takšne zadeve, kakršne pač so«. To je povezano s tem, kako otrokovi zgodnji objektni odnosi postanejo predloge za poznejše odnose in sisteme prepričanj. Poleg tega ideologija deluje skozi tisto, kar imenuje Slavoj Žižek »ideološka fantazma« – strukture želje in užitka, ki pomagajo ohranjati ideološke zaveze, tudi ko se ljudje dobro zavedajo njihove naključne ali problematične narave.

Ljudje lahko »zelo dobro vedo, a vseeno ...« se še naprej obnašajo, kot da popolnoma verjamejo. Tako delujejo tudi, ko ne verjamejo v nekaj in verjamejo, da v to verjamejo zgolj drugi.

Teorija kognitivne disonance dodaja še eno plast – ljudje po navadi še sami prilagajajo sprva zunanja prepričanja, da opravičujejo svoja dejanja in družbene položaje, ki jih zasedajo, kar ustvarja samookrepitvene cikle ideološke zavezanosti. To je povezano z odgovorom na vprašanje, kako je mogoče zgodnje obrambne mehanizme, ki jih uporabljajo otroci, rekrutirati za ideološke namene. Moč ideologije izhaja tudi iz njene sposobnosti, da zagotovi različnim posameznikom občutek pomena, smiselnosti in skladnosti, družbeno pripadnost in jasno določeno identiteto, načine obvladovanja tesnobe in negotovosti, okvire za razumevanje kompleksne družbene realnosti, utemeljitve obstoječe družbene ureditve, vključno s hierarhijami in oblastimi razmerji moči.

Kakšna je sedaj povezava med prvotno zunanjo ideologijo, ki jo ponotranjimo, in psihološkimi težavami, za katere spontano mislimo, da nastajajo v nas samih, neodvisno od zunanjih okoliščin, in da smo torej zanje »krivi« in ​​odgovorni sami?

To je morda ključno vprašanje, s katerim se dotaknemo jedra drugega vprašanja, kako ideologija oblikuje naše razumevanje vsakdanjih problemov, tesnobe, psihološke stiske ali duševnih težav.

Povezava deluje prek več ključnih mehanizmov.

Individualizacija družbenih problemov je že problematična ideološka operacija, ki je lahko vir posameznikovih težav. Na primer.

Kadar se sistemske težave (revščina, diskriminacija, izključevanje, izkoriščanje, odtujenost, družinsko nasilje) pokažejo kot psihološki simptomi (tesnoba, depresija, samomorilnost, izgorelost), nas ideologija spodbuja, da nanje gledamo kot na povsem osebne neuspehe ali naravna kemična neravnovesja, ne pa kot racionalne odzive na škodljive družbene razmere, psihično nasilje ali odtujene odnose.

Koncept »kapitalističnega realizma« Marka Fisherja pomaga razložiti, kako si zaradi neoliberalne ideologije lažje predstavljamo konec sveta kot konec kapitalizma. Ko je ta pogled na svet ponotranjen, se ljudje naravno obrnejo vase, da bi našli »vir« svoje stiske, namesto da bi spoznali, kako lahko njihovo trpljenje povzročijo socialne, družbene in ekonomske strukture.

»Terapevtska kultura«, ki jo kritizirajo avtorji, kot sta Eva Illouz in Frank Furedi, to dopolnjuje s spodbujanjem zelo individualiziranega modela dobrega počutja. Medtem ko je terapija lahko za osebo zelo dragocena, lahko terapevtski pogled na svet nenamerno okrepi idejo, da je rešitev za strukturne družbene težave v posameznikovem samoizboljšanju.

To je povezano s tem, kar je C. Wright Mills imenoval preoblikovanje »javnih vprašanj« v »osebne težave«. Ko so socialni in družbeni problemi sistematično preoblikovani v individualna psihološka vprašanja, postane gospodarska negotovost »slabo obvladovanje stresa«, izkoriščanje na delovnem mestu postane »izgorelost«, ki zahteva »postavljanje meja«, socialna odtujenost postane »socialna anksiozna motnja«, sistemski rasizem postane »ponotranjena pristranskost«.

Ideologija osebne odgovornosti in krivde služi močnim političnim in gospodarskim interesom tako, da odvrača pozornost od sistemskih vzrokov trpljenja in nagovarja ljudi, naj prevzemajo odgovornost za lastno »zdravljenje«. Povečujejo se trgi za terapevtske izdelke in storitve, ideološki besednjak preprečuje kolektivno priznavanje skupnih bojev, odvrača ljudi od političnega organiziranja okoli skupnih izkušenj.

Prav o teh govoriva v najinih blogih, ker želiva presegati orisano ideološko delovanje.