Dušan Rutar
Tako mi je v pogovoru rekla dijakinja, s katero se srečujem že nekaj časa. Kdo bi rekel, da jo »obravnavam«, toda v resnici se pogovarjava kot odrasla razumna človeka o vsakdanjih izzivih, s katerimi se ne srečuje samo ona, temveč tudi številni drugi ljudje. Zakaj bi torej bilo napak, če si priden otrok? Zdi se, da bi moralo veljati prav nasprotno, sem dejal. Res je, na prvi pogled bi človek pomislil, da je dobro in prav biti priden otrok. Saj od tebe odrasli pričakujejo, da si priden, je nadaljevala dijakinja. Kot otrok si torej misliš, da mislijo resno. Od tebe pričakujejo, da si priden, torej si želijo, da si priden, ti skušaš biti priden, da ustrežeš njihovi želji, včasih ti dejansko uspeti biti tak, in si vesel, torej bi moralo biti vse v najlepšem redu. Zakaj ni? Kje se zalomi, zakaj je napaka, če si priden in skušaš ustreči pričakovanjem odraslih?
Ko si priden, odrasli okoli tebe ugotovijo, da si priden. Logično. Nič lažjega. Ugotovijo, da si tak, kot želijo, da si. Do tu je vse na svojem mestu, vse je v redu. Nadaljevanje ni tako zelo v redu.
Odrasli torej vedo, da si priden, saj te opazujejo in ocenjujejo, zato pričakujejo, da boš priden tudi v prihodnje. Zveni smiselno. Morda pričakujejo, da boš priden vselej. Da ne boš nikoli storil kaj takega, da bi ugotovili, da ti ni uspelo. Da torej nisi bil »dovolj priden«.
Resnično, kaj pomeni biti »dovolj priden«? Kdaj veš, da je dovolj, in kako veš, da (še) ni dovolj? Kdo določi, kdaj je dovolj?
Kot otrok se trudiš biti »dovolj priden«. In ker je pridnost nekakšna oblika ubogljivosti, skušaš ustreči pričakovanjem, željam in zahtevam drugih. Skušaš biti priden, tj. ubogljiv, kar pomeni, da svojo željo potiskaš vstran ali pa ji sploh ne dovoliš, da bi se razvila.
A sem in tja ti preprosto ne uspe. Tvoja volja je namreč včasih šibka. Začneš kriviti sebe, da je volja šibka. Da ni dovolj močna, da ni železna ali celo jeklena. Potem se sprašuješ, kaj narediti, da bo postala železna ali jeklena, da ne boš sledil svoji želji, temveč se boš vselej ravnal po željah drugih. Morda verjameš, da je volja drugih prav taka, da je torej zgolj tvoja šibka.
In se trudiš. »Vlagaš« energijo, kot sicer vlagamo kumarice. Vse bolj si utrujen. Ljudje, ki so okoli tebe, se do tebe obnašajo na poseben način, zaradi česar počasi spoznavaš, da ni dobro biti priden.
Obnašajo se namreč brezbrižno. Verjamejo, da si priden in ubogljiv, pričakujejo, da boš tak še naprej – in te pustijo pri miru. Nikogar ni blizu, da bi te povprašal, kako si, kako se počutiš, kaj se dogaja v tvoji duši, kaj doživljaš.
Navzven, na površju je vse v redu. Ti si priden, kar med drugim pomeni, da ne delaš težav, ne delaš ničesar takega, da bi bil kdo vznemirjen ali žalosten zaradi tebe, češ da nisi dovolj priden. Nihče ni zaskrbljen zaradi tebe, nikogar ne skrbi, kaj se dogaja s teboj ali v tebi. Razen kakega psihologa, ki mu poveš, da si vse bolj utrujen – od odnosov.
Utrujen si od odnosov, ki so sami ujeti v past neprilagodljivega perfekcionizma. Na tem je nekaj globoko paradoksnega: bolj si priden, bolj si utrujen, slabše je. Učijo te, ne da bi se tega zavedali, da je tvoja vrednost povezana z izpolnjevanjem visokih standardov in pričakovanj, ki niso nič drugega kot »družbeno predpisani perfekcionizem«. Torej ta sploh ni njihov; ugotavljaš, da so tudi sami podrejeni – neki drugi volji.
Samospoštovanje tako postane odvisno od izpolnjevanja pričakovanj drugih, ki pa so zopet podrejeni. Znajdeš se na »tekalni stezi dosežkov«. Kot otrok dosledno izpolnjuješ visoka pričakovanja, ki pa se pogosto povečujejo, dokler končno ne ustvarijo nevzdržnega kroga, v katerem čutiš vse več tesnobe in izgorelosti. Kot »priden otrok« nimaš notranje motivacije, zato pa je v tvoji notranjosti veliko strahu pred neuspehom (»nikoli ne naredi česa takega, da bi drugi ugotovili, da ti ni uspelo«). Ne smeš torej izkusiti neuspeha, da bi se iz njega česa naučil.
A tudi drugi ljudje so na »tekalni stezi dosežkov«. Počasi spoznavaš, da so na njej številni ljudje, včasih se ti zazdi, da so tam kar vsi, saj so povsod okoli tebe ljudje, ki hitijo in trdijo, da je življenje hitro, kar naj bi pomenilo, da tako pač je, da je treba hiteti, da drugače sploh ne gre. Potem se vprašaš, kam tako zelo hitijo in čemu. Kje je zapisano, da je treba hiteti, saj vsakogar od nas čisto na koncu itak čaka isto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar