Nove oblike svobode

Dušan Rutar

Ljudje že nekaj časa niso več ujeti v fiksne identitete, prostore in tradicionalne odnose. V njihovih življenjih je vse manj določenega ter vse več tekočih procesov in nenehnih preobrazb. Posamezniki niso več ujetniki statičnega, zato bi lahko sklepali, da so povsem osvobojeni in so zgolj delčki teh nenehnih sprememb. Nič čudnega, da prevladuje slogan »vse je mogoče«. Zdi se, da se je svet dokončno otresel vseh ovir, ki so nekoč omejevale ljudi.  

A ta navidezna svoboda skriva paradoks: v neoliberalnem svetu, kjer družba ne obstaja, so ljudje izpostavljeni stalni anksioznosti, saj se od njih pričakuje posebno, protislovno delovanje. Nenehno spreminjanje vsega terja nekaj fiksnega in nemogočega: močno voljo, trdo delo, disciplino, nenehno samopreseganje, optimiziranje, perfekcionizem in celo težnjo k popolnosti. V svetu, ki se ves čas spreminja, mora posameznik obstajati kot fiksna točka, opremljen z vsemi temi kapacitetami in zmožnostmi, njegovo življenje mora biti usmerjeno v natanko določeno smer. Kdor ni tak, kot se pričakuje, se znajde v svetu senc, kjer vladajo občutki manjvrednosti, krivde in prepričanje, da je »zguba, iz katere nikoli nič ne bo«.  

Življenje postaja projekt, za katerega so ljudje povsem odgovorni. Ta odgovornost zahteva stalno pripravljenost na spremembe in nenehno prilagajanje, zato ne smejo nikoli počivati. Njihove odločitve morajo biti »ustrezne« in »primerne«, medtem ko morajo paziti še na svoje tekmece, ki paradoksno služijo kot potrjevalci njihovih dosežkov.  

 

V tem projektu postajajo podjetniki svojih življenj, ki upravljajo s seboj kot s podjetjem na prostem trgu. So »svobodni«, da vedno znova investirajo vase, spreminjajo identiteto, jo na novo izumljajo in prilagajajo. Tudi medsebojni odnosi postajajo predmet nenehnega preoblikovanja in »izumljanja«. Vsak je »svoboden«, da brez ugovarjanja uboga zahtevo po kreativnosti in izstopu iz cone udobja.

 

Ta svobodno podrejeni človek lahko investira v različne dejavnosti, vlagati pa tudi mora, in sicer »pametno« in »razumno« – torej tako, kot določajo svobodni trgi. Postaja svoj gospodar, svetovalec in priganjač, ki mora spretno slediti spreminjajočim se zahtevam in pričakovanjem trga. Kdor ne vlaga »pametno«, je obsojen na propad svojega človeškega kapitala, kar pomeni, da na koncu propade tudi sam.

Vendar ta navidezna svoboda neoliberalnih tekmecev predstavlja novo obliko hlapčevstva in podrejanja. Sistem prodaja iluzijo brezmejnih možnosti, a ustvarja globoko odtujene posameznike, obsedene z optimizacijo svojega »človeškega kapitala«. Človek se je spremenil v kapital, paradoksno pa več navideznih izbir pomeni večjo ujetost v logiko trga in konkurence.

 

»Svoboda«, o kateri pišem, je v resnici brutalna prisila k nenehni produktivnosti, samopromociji in tekmovalnosti. Sistem, ki razglaša smrt družbe, atomizira ljudi v izolirane potrošniške enote, ki drug v drugem vidijo le konkurente. Solidarnost, skupnost in kolektivna akcija so sistematično spodkopane, sočutje in empatija postajata motnji namesto izraza človečnosti.

 

Neoliberalna logika prelaga sistemske probleme na ramena posameznika, ki ne upa kljubovati. Brezposelnost tako postane lenoba, revščina premalo »investiranja vase«, depresija pa »napačna miselnost«. Ta individualizacija družbenih problemov predstavlja ultimativno nasilje nad človekom.

 

Prekarnost in negotovost sta bistveni sestavini neoliberalnega reda, saj le prestrašeni in negotovi ljudje pristajajo na nenehno »optimizacijo« življenja po diktatu trga. Govorim o svobodi, ki je svoboda živali v kletki – neskončen tek v krogu konkurence, samopromocije in tržne logike.

 

Resnična svoboda bi pomenila osvoboditev od te prisile k nenehni produktivnosti in možnost pristne človeške povezanosti onkraj tržnih odnosov.

 

Nato si vzamem čas zase. In vnovič poslušam »Stairyaw to Heaven«. Jimmy Page, ki sem ga prvič poslušal pri sedemnajstih, je kitarski čarovnik, ki je takrat začaral mojo dušo z glasbo. Njegov kitarski solo me popelje – natanko v nebesa. Duša uživa in se pelje daleč, daleč proč. Nič več ni hrupnega vsakdana, hreščečega vpitja, nasilja reklam in oglasov, praznega govoričenja politikov, nič sloganov in nobenega kričanja, naj nekam grem, nekaj naredim, skočim sem in skočim tja, da bo nekdo zadovoljen. To je odpotovanje in je odpiranje. Je prehod.