Sokrat kot vprašanje svetu

Dušan Rutar

Ko sem bil otrok in kasneje najstnik, so mi odrasli vedno znova govorili, da je edino pravo delo, ki imam kako vrednost, tisto, ki ga opraviš z rokami. Če ne delaš z rokami, kot kmet, mizar ali zidar, nekako nič ne delaš. In če nič ne delaš, zagotovo ni dobro. Kajti kdor ne dela, naj ne je, pravi pregovor. Potem sem razmišljal in se spraševal. Kaj potemtakem delajo učitelji, zdravniki, pisatelji, filozofi, pesniki in drugi ljudje, ki jih težko primerjam s kmetom, z zidarjem ali s polagalcem ploščic? Nekega dne pa se mi je posvetilo.

Posvetilo se mi je, da imajo v naših življenjih zelo pomembno vlogo ideje. Da torej ni tako pomembno, kaj kdo dela, kot je pomembno, katere ideje so vodilne, glavne, katere so ves čas v obtoku in katere niso.

V knjigi z naslovom Cvetovi i tla: ogledi o ulogama ideja u životu, spisal jo je Djuro Šušnjić, sem kasneje z užitkom prebral tole: Tako je to, ko sociologijo trpljenja opustijo v korist sociologije veselja. Ve ta sociologija kaj o resnici? Ali ni njena resnica v osnovi mizerna? Resnica je po pravilu neprijetna. Zato sem razveseljevanje družbe vselej prepuščal drugim (str. 11).

Razumevanje sveta in sebe je delo. Ni neposredno primerljivo s polaganjem asfalta ali z oranjem njive, toda ko se ga človek loti, spoznava, kako izjemno naporno in zahtevno je. A ne le to. Je koristno in uporabno, saj je razumevanje zavezano resnici, njeno spoznavanje pa vesti. Pisal sem dolgo in vestno, piše Šušnjić. Naj o tem presojajo drugi ljudje, sam pa ostajam zvest sebi in kritični metodi (str. 19).

Ni lahko biti zvest sebi in ni lahko biti zvest kritični metodi. To je zahtevno delo, ki ga pogosto ne cenijo. Zahtevno je vztrajati. Včasih je človek v skušnjavi, da popusti in izstopi ter se prepusti razveseljevanju družbe.

A moj vzornik je postal Sokrat, zato se je vse zasukalo v drugo smer. Šušnjić: rodil se je kot vsi drugi, vendar je mislil kot nihče drug; bil je tako svoj, da ni bil podoben nobenemu drugemu (str. 282). Resnično, Sokrat je bil filozof, ki ni delal na polju in ni polagal ploščic. Bil je človek, a še veliko bolj je bil ideal filozofov: živel je v svetu, a ne na način, kot je živel ves svet; prenehal je biti človek in postal je mit (prav tam).

Ni se trudil, da bi bil drugačen, a je bil ves čas drugačen. Ni pričakoval plačila za svojo drugačnost, prejel ni nobene nagrade. Nekaterim je šel na živce, zato so ga postavili pred sodnika.

Stal je pred sodnikom, čeprav je bil iskalec resnice. Številni so se učili od njega, čeprav ni bil učitelj. Zastavljal jim je dobra vprašanja, nikoli ni trdil, da ima resnico v svoji lasti. Nasprotno, rekel je, da ve le to, da ne ve ničesar. Nekateri ljudje so govorili o njem slabo, a je vedel, da drugače ne znajo, ker se niso naučili.

Govoril je, da bi se moralo človeško življenje vrteti okoli osi, ki se imenuje znanje, vendar so mu nekateri to zamerili. Ni jim zameril, saj jih je razumel. Obračal se je navznoter, ker ga zunanjost ni zanimala. Trdil je, da je dobro spoznati samega sebe, in se ni oziral na to, kako je kdo oblečen. Sokrat ne terja od nikogar, da mu sledi, ker ima vsakdo možnost, da postane neponovljiv; vedel je, da mora človek verovati, vendar je veroval samo tam, kjer ni mogoče ničesar vedeti (str. 286).

Počasi sem dojemal, da sveta ne moremo razumeti, če ne razumemo, kako živimo. Tudi drugega človeka ne moremo razumeti, če ne vemo, kako živi. Človek namreč vselej živi ideje, ki jim sledi, in ima ideje, kako naj bi živel. Ideje so lahko njegove, a pogosto niso. Prevzema jih od drugih ljudi, v katere verjame in jih včasih občuduje. Ne prepriča se, kako dobre ali modre so, ker ga zanima predvsem to, kako popularne so. Ideje, ki so popularne, so pogosto tudi vesele. So oddaljene od resnice o življenju, a to nikogar ne zanima prav zato, ker so vesele.

O svetu pa se lahko učimo in tudi morali bi se. Ne moremo se učiti sami, zato smo hvaležni drugim, ki so se tega zahtevnega opravila, spoznavanja, lotili že pred nami.

Platon se je zahvaljeval usodi, ki mu je namenila možnost, da je živel v času, v katerem je živel tudi Sokrat, ker se je tako lahko učil od njega. Mi se zahvaljujemo Platonu (in ne le njemu), ker je ohranil spomin na misleca, ki se ni ločil od svojih misli vse do trenutka, ko se je moral posloviti od svojega življenja (str. 290).