Dušan Rutar
Ljudje na zapisano vprašanje pogosto odgovorijo, da lahko. Želijo biti prijazni in ustrežljivi. Tako rečejo tudi takrat, ko so že utrujeni in izčrpani. Zdi se, da ne upajo reči, da ne morejo zdržati še malo. Morda se česa bojijo: ljudje bi jih imeli za slabiče, za sebične, egocentrične, nesodelovalne. Ali pa se ne bojijo in se jim zdi, da je tak odgovor, da torej lahko zdržijo še malo, ustrezen, da je na mestu, da je pričakovan in celo pravilen. Da tako je na tem svetu, da je treba potrpeti in včasih tudi trpeti. Ljudje imajo dobre razloge za tak odgovor, kot je zapisan uvodoma. Včasih jih nimajo, a je njihov odgovor povsem enak. A zadeva je zapletena, kar zlasti pomeni, da ni enoznačno določena.
Če bi ljudje množično prebirali knjigo »The Noonday Demon: An Atlas of Depression«, ki jo je napisal Andrew Solomon, bi mogoče vsaj sem in tja mislili drugače. In tako drugačno razmišljanje bi jim bilo v korist. V korist bi bilo posameznikom in skupnosti.
V čem bi prepoznali razliko in zakaj je ta pomembna?
Prepoznali bi jo tako, da bi dojeli, da so kronične težave, ki jih imajo, ker premalokrat rečejo nekomu »ne«, in tiho prenašanje psihološke obremenitve povezani z depresijo, ki pa ni v njihovem najboljšem interesu. Kakšne so povezave?
Zatiranje lastnih potreb, želja in čustev ustvarja notranji stres, hkrati pa preprečuje tako čustveno sprostitev kot iskanje podpore. V Sloveniji je še vedno veliko ljudi, pri tem prednjačijo moški, ki ne iščejo podpore in strokovne pomoči, ker so še vedno prepričani, da je ne potrebujejo, da težav sploh nimajo in da jih lahko rešijo, če se že slučajno pojavijo, sami, da torej ne potrebujejo nikakršne in nikogaršnje podpore ali pomoči niti tedaj, ko potrebujejo oboje.
Resnično, krepko se motijo, kajti vsak človek potrebuje kdaj v življenju vsaj podporo, če že ne dobre refleksije lastnega življenja in svojega odnosa do njega.
Refleksija je zares potrebna, kajti številni ljudje, ki ne znajo in ne upajo reči »ne«, se izčrpavajo, ker dosledno dajejo prednost potrebam drugih pred lastnimi potrebami in željami, kar pa ne vodi le do izgorelosti, zamere in izgube lastne vrednosti, ki so ključni dejavniki tveganja za depresijo, temveč lahko pripelje tudi do depresije ali vsaj depresivnih občutkov in izgubljanje občutka, da ima življenje še smisel.
Orisani vedenjski vzorec pogosto izhaja iz negativnih prepričanj, ki jih imajo ljudje o sebi, te pa tudi krepi. Krepi negativna prepričanja o sebi, kot sta »moje potrebe niso pomembne« ali »moram ugajati drugim, da sem vreden«.
Pogosto tako velja formula, da človek ni dovolj vreden, če ne ugaja drugim, če ni dovolj zagnan pri delu, če ni potrpežljiv in če se ne trudi (dovolj), da bi ustregel drugim.
Ljudje so tako pogosto prepričani, da ne smejo narediti ničesar takega, da bi izgubili naklonjenost drugih. Prepričani so, da morajo vedno ugajati, da ne bi ostali sami. Tako zelo potrebujejo druge ljudi in njihovo domnevno naklonjenost, da so pripravljeni tvegati lastno duševno zdravje.
Toda težnja, da bi vedno ugajali drugim, je že sama po sebi depresivna! Ljudje ne vedo, da depresija ni sinonim za žalost. Depresivno je namreč vse, kar spremlja in podpira domnevo, da je treba vselej ugajati nekomu, da se je treba bati morebitnega konflikta ali zavrnitve. Povezave med nizko samozavestjo in tesnobo zaradi zapisanega so velike.
Alternativa je radikalna etična odgovornost, ki terja, da daje oseba prednost avtentični drži pred družbenim odobravanjem. Taka drža izhaja iz prepoznavanja človečnosti drugega brez samouničenja, ki ga prinaša trpljenje. Prava povezanost z drugimi namreč ne zahteva večnega ugajanja in konformizma, temveč pristno navzočnost.
Premagovanje depresivnih vzorcev je zato neposredni izraz razvijanja etičnega samospoštovanja, ki ga, paradoksno, podpira skrb za drugega, ki ni isto kot ugajanje ali ubogljivo podrejanje. Ključno pri tem je zavedanje, da avtentični odnosi zahtevajo ranljivost in odprtost, ne pa enoznačno določenih moralnih vzorcev vedenja. Sprejemanje tega razmerja je lahko prostor pristnega srečanja z drugim človekom.
Lévinas bi zato verjetno zatrdil, da je nenehno ugajanje drugim oblika etične izdaje, ne pa znak spoštovanja. S podrejanjem notranje resnice se podrejamo zunanji potrditvi, pri tem pa zanikamo globoko etično odgovornost do sebe in pristno medčloveško povezanost.
Alternativa je »etika razlike«, kjer pristno samoizražanje postane oblika etičnega angažmaja. Človekova ranljivost je namreč moč, ne šibkost, zavrnitev je boljša od zatajevanja sebe in samoizbrisa. Pot iz tega, da bi ugajali ljudem, zahteva pogum, da bi bili resnično videni in sprejeti, da pristni odnosi izhajajo iz pristnosti, ne iz nenehnega prilagajanja temu, kar je domnevno »treba«.
Kdo bi pomislil, da je taka alternativa nemoralna in da je človek, ki ji sledi, sebičen egoist, toda dobro bi bilo, če bi premislil še enkrat, na primer, ob prebiranju izvrstne knjige z naslovom »Why It’s Ok to Be Amoral«, ki jo je napisal v Švici rojeni kanadski filozof Ronald de Sousa, pred nekaj dnevi pa je izšla pri založbi Routledge.
Zakaj je torej v redu biti amoralen in kaj to sploh pomeni?
Avtor knjige najprej poudarja, da živimo v svetu, v katerem samopravičniški (angl. self-righteous) moralizem nadomešča religijo kot vir nerazumnih gotovosti. Zahteve po samouresničevanju ljudi v iskanju »avtentičnega sebe« in razvijanju »najboljše različice sebe« se tako organsko povezujejo s popularnimi prepričanji, na katera se sklicujejo avtoritete svetih moralnih resnic, ki v resnici sploh ne obstajajo. Sodobne moralne strasti vplivnežev in gurujev samoaktualiziranja so globoko zakoreninjene v atavističnih čustvenih dispozicijah in samovoljnih družbenih konvencijah, za širjenje katerih skrbi propaganda. Medtem ko sta javni in zasebni diskurz nasičena s krivdo, sramom in pravičniškim ogorčenjem, poklicni filozofi pod krinko navidezno pametne argumentacije spodbujajo utopično idejo, da imajo vsa praktična vprašanja vsakodnevnega življenja edinstveno pravilne odgovore – pod pogojem, da sprejmete prava moralna načela.
V resnici jih nimajo, samo vtis je, da jih imajo. Ta vztraja na spornih temeljih, o katerih se ne govori, kot da bi bilo prepovedano. Moralna pohvala je tako samovoljna, toda navadnemu človeku ne preostane drugega, kot da verjame medijskim prikazom »uspešnih« ljudi, za katere se domneva, da so nekakšni skoraj čudežni junaki in nadljudje, zmožni neverjetne samodiscipline, odrekanja, potrpežljivosti, vztrajanja v bolečini, trdega dela in magično močne volje, za katero nikoli ni čisto jasno, od kod, hudiča, se sploh napaja.
Graja je zato ves čas v zraku, kajti navadni ljudje so obremenjeni s krivdo, ker se jim spontano zdi, da so nemoralni, vselej premalo disciplinirani in dokazano preveč leni. Vsakdo ima razloge za tako življenje, toda moralisti vztrajno vrtijo lajno, da morajo nekateri razlogi, ki jih seveda zagovarjajo sami, prevladati, ker so bojda »moralni«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar