Dušan Rutar
Pridnost je v sodobnem svetu povezana tudi s komuniciranjem. Kdor je priden, kar pomeni, da rad in veliko dela, s tem ne more biti povsem zadovoljen. Posvetiti se mora tudi komuniciranju, kar pomeni, da mora nekako sporočiti zunanjemu svetu, da je res priden. Od drugih ljudi mora pričakovati – ali pa si vsaj želeti –, da bodo njegovo pridnost nagradili, pohvalili, pripoznali, sprejeli. Danes je vtis, da je učinkovita komunikacija nujna, kot je nujno pridobiti pozornost, zgolj pridno delati kratko malo ni dovolj. Pozornost je zato treba pridobivati ves čas, neprestano, brez odmora. Ljudje upravičeno rečejo, da človek, ki ga ni na spletu, v nekem smislu sploh ne obstaja.
A niti to ni dovolj. Pozornost drugih je namreč le sredstvo, ne cilj. Cilj komuniciranja je prepričevanje.
Ko nekomu nekaj sporočimo, želimo, da je ta drugi ne le pozoren na nas oziroma naše sporočilo, kar potrdi z všečkom, želimo tudi, da nam verjame, da se pusti prepričati, da je to, kar mu sporočamo, pomembno ne le za nas, temveč tudi zanj.
Tu nastopi pomembna sprememba.
Včasih verjamemo, da je mogoče prepričati drugega človeka z argumenti, dokazi, dejstvi. Če nekaj trdimo, na primer, da je Zemlja ploščata, potrebujemo množico dokazov, sicer nam ne bo nihče verjel. Argumente in dokaze pa potrebujemo tudi v primeru, ko zatrjujemo, da je Zemlja okrogla. Lepo in prav.
Sprememba, o kateri razmišljam, pa je ta.
Svet, v katerem živim, je vse bolj podoben prostoru, v katerem je potreba po pozornosti ne le orjaška, temveč je tudi izključujoča. Na tem je nekaj paradoksnega.
Izključujoča je zato, ker se v istem trenutku veliko ljudi prizadeva, da bi bili drugi pozorni nanje. Logika pozornosti pogoltne razpravo, pogoltne prepričevanje, pogoltne celoten diskurz, saj ni časa za kaj takega. In ker ni časa, se dogaja, da vse več ljudi vse manj posluša. Sporočil je preveč, časa ni dovolj, zato je nemogoče poslušati in se komu posvetiti.
Zgodi se obrat: če vas ne slišijo, preprosto ni pomembno, kaj govorite. Danes je zato lažje kot kdajkoli prej kričati in težje kot kdajkoli prej koga slišati. Veliko ljudi komunicira, a so nesrečni, ker tamle zunaj ni nikogar, ki bi jih poslušal in se odzival drugače kot z naključnimi všečki. Namesto sogovorcev, pogovorov, argumentov in dokazov imamo zato na voljo sporočila, informacije in dejstva, naključno nametane na kup. Nihče ne ve, kaj naj bi z njimi počeli, a saj z njimi ni kaj početi.
Nastaja nov model javne »razprave«, v kateri je pozornost sama sebi cilj. To preprosto pomeni, da jo je treba zgrabiti na kakršenkoli način, zanjo se je treba nenehno boriti. Kdor v tem boju omaga, je takoj izključen, in ne obstaja (več).
A vse skupaj je še veliko bolj problematično. Če je pred desetletji prodiralo v zavest navadnih ljudi spoznanje, kako medijske podobe, zlasti televizijske, nadomeščajo besede, ki so zato vse manj pomembne, je danes kultura podob in neskončnega komuniciranja dobesedno brez pomena. Številni ljudje se dejansko nič več ne pogovarjajo, ker si ves čas izmenjujejo podobe, zatrjujoč, da komunicirajo. Nenehno se usposabljajo in razvijajo komunikacijske veščine. Vtis je, da so ideje povsem odveč, kot so odveč tudi argumenti in dokazi. Ljudje skrbijo za dobre videze, zato so zanje pomembni zvezdniki, pomembni pa so tudi oglasi in pomembne so reklame kot načini komuniciranja.
Pozornost je postala valuta in končni cilj, to pa pomeni, da se je javna razprava spremenila v spektakel, ki išče pozornost. V naši digitalni dobi algoritmi samodejno nagrajujejo angažiranost, ne pa vsebin. Potreba po pritegovanju pozornosti vedno bolj določa vsebino, kompleksne ideje so skrčene na viralne trenutke, spektakel in polemika sta zasenčila utemeljeno razpravo.
Medtem ko je televizija ustvarjala pasivne potrošnike, sodobni socialni mediji ustvarjajo psevdo-udeležence v ekonomiji pozornosti, kjer vsi hkrati uživajo pozornost in tekmujejo zanjo. To bistveno spreminja dinamiko družbene moči in strukture spodbud. Ključna kriza zato ni le v tem, da pozornost izpodriva pomen – gre za to, kako vedenje, ki išče pozornost, preoblikuje demokratični diskurz in družbene odnose na strukturni ravni.
Na konkurenčnih trgih pozornosti je tako zabava že pred časom preglasila informacije in spektakel je prehitel argumente. Paradoks je zares velik: lažje kot nekaj pritegne našo pozornost, manjša kot je njegova kognitivna obremenitev, manj je možnosti, da bi nas to zanimalo. Pozornost je pomembna, zato jo vsi želijo. V resnici nihče ni pozoren na nikogar – če odštejemo naključne trenutke –, ker je pozornost težko vzdrževati dlje časa in usmerjati. Ljudje jo tako obupano želijo, a je ne dobijo. Trudijo se še bolj, a pridejo le z dežja pod kap.
Pa vendar je treba poudariti, da pozornost in državljanski pomen idej sama po sebi nista v nasprotju. Prepričljivo pripovedovanje zgodb lahko naredi pomembna vprašanja o naravi skupnega življenja privlačna in zanimiva. Niso namreč vsi tržno usmerjeni mediji nasprotniki javnih storitev in obče dobrega, kakor tudi ni res, da dobičkonosni motivi bistveno oblikujejo uredniške odločitve – včasih sicer jih, a to ne pomeni, da jih vselej.
Obstaja upanje. Res je, da tržne spodbude pogosto onemogočajo smiselne državljanske diskurze, vendar jih ne morejo povsem preprečiti. Znotraj trenutnih medijskih struktur so sicer skoraj nemogoči, toda ljudje vedno znova najdejo in izumijo načine, kako se vendarle pogovarjati, si izmenjavati argumente in dokaze ter se ob koncu dneva veseliti skupnih dosežkov, ki še vedno dokazujejo pomen dobrih idej, zlasti ideje dobrega.
Ali kot je nekoč zapisal v knjigi »Cvetovi i tla« stari dobri Djuro Šušnjić: vse naše religije, filozofije, ideologije idr., skratka, vsi naši sistemi idej in verovanj, skupaj z vizijami sveta, kot so: misticizem, panteizem, racionalizem, empirizem, individualizem, tragične in dialektične vizije itd., so zgolj poskusi, da bi poimenovali skrivnost in da bi človek vsaj malo razumel vesolje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar