Dušan Rutar
Pogosto se priplazi kot tat ponoči občutek. Ni čisto jasno, od kod je prišel, zakaj se je pojavil in čemu. Nenadoma kar je. To je nenavaden občutek, čuden občutek. Zazdi se, da je ves svet v veselem razpoloženju. Še več. Vtis je, da so ljudje veselo razpoloženi in srečni, da živijo. Tako je, kot da je veselje povsod. A ne le veselje. Povsod je navdušenje nad življenjem, je celo nebrzdano navdušenje, je tako razpoloženje, da ga je skoraj nemogoče opisati. Občutek je močan, spremlja pa ga nekakšna sila, da bi moral biti vesel in nebrzdano dobro razpoložen tudi sam. Razpoloženje je Povsod, to pa pomeni, da ni kraja, kjer ga ni. Občutek sicer izgine, toda kasneje se zopet pojavi. Človek ima čez čas občutek, da preprosto ne bi smel biti nerazpoložen, da nikakor ne bi bilo dobro zanj, če bi pokazal kanček nerazpoloženja ali celo nezadovoljstva.
Zdi se, da je na delu preobrazba sveta. Vse naj bi bilo namreč mogoče. In kjer je volja, je tudi pot, kajne?
Občutek in sila, o kateri govorim, vpliva na človeka tako, da se počasi še sam začne truditi, da bi bil ves čas dobro razpoložen, vselej, celo nebrzdano dobro razpoložen. Počasi se zazdi, kot da bi moral biti navdušen nad življenjem, kot da ni dovolj, če življenje samo živi v vsej njegovi kompleksnosti, ki zajema poleg veselega razpoloženja še tisoč drugih odtenkov občutkov in čustev, izkušenj, doživetij, idej, spominov in vsega drugega.
Problem pa je, da veselja in dobrega razpoloženja nikoli ni dovolj. Človek lahko utaji vse druge občutke in čustva, žalost, jezo, tesnobo, zavist, toda nikoli ni dovolj dobro razpoložen. Vedno se pojavi nov standard, nov kriterij, kaj je treba doseči, kaj narediti, kako se vesti, katero masko kazati drugim ljudem, kako se preobraziti. Letvica je vedno višje, kot se je zdelo še včeraj, da je. Zvečer je višje kot zjutraj. In naslednji dan je še višje.
Nekateri ljudje se zato dnevno mučijo in maltretirajo, jezijo se nase, ker ne naredijo dovolj, ker se ne preobrazijo zadosti. Sovražijo se in si očitajo, da so preveč leni, neumni in malomarni, da bi naredili, kar je narediti treba, dosegli, kar je predpisano ali zahtevano. Ščipajo se, včasih si režejo žile, zbadajo se, mučijo se na številne načine.
Številni ljudje iskreno ne želijo biti, kar so. Želijo postati najboljša različica sebe. Nekaj drugega, kot je to, kar so. Radi bi zamenjali svojo identiteto, se preobrazili, da bi jih ljudje imeli radi in bi jih nagrajevali. Hočejo jim biti všeč, zato želijo uprizarjati sebe oziroma različice sebe tudi na medmrežju. Želijo se izdelati, ustvariti, preobraziti, spremeniti. Želijo slediti diktatu, za katerega mislijo, da jim veleva, kakšni naj bodo, kako naj se preobrazijo, kako naj se spremenijo, da bodo všečni in morda še srečni.
In preobrazb ni nikoli dovolj, kot rečeno. Ker jih ne more biti. Pot preobražanja namreč vodi v slabo neskončnost, zato je tam vselej še ena preobrazba, ki bi jo morali uresničiti. In nato še ena in še ena in še ena …
A navzven tega ni videti. Ljudje skrivajo občutke krivde in neustreznosti, notranje žalosti in depresije. Za vse to vemo predvsem mi, ker se obračajo k nam, ko so na robu, ko so že povsem zlomljeni in praženi in razsuti. Prej ne pridejo.
Nekaj je izginilo. Nekaj se je spremenilo. Na delu je nova zahteva. Notranje razpoloženje mora biti na površju in nekdo ga mora potrditi. Če ga ne potrdi, se zdi, da ne obstaja. Pojavi se obup. Medsebojni odnosi postajajo poslovni odnosi. To so odnosi med tržnimi znamkami. Tudi življenje je vse bolj podobno poslu, v katerem so potrebni in pomembni dobički. Ljudje postajajo uslužbenci. Nad njimi so izvršni direktorji.
V perspektivi preobrazb, zahtev po preobrazbah in njihovih resničnih posledicah so nastali tudi trije letošnji kandidati za najvišjo filmsko nagrado oskar.
V članku z naslovom Drzno in sveže: »Bold and fresh«: why Hollywood has gone crazy for gruesome, full-blown fairytales (Vanessa Thorpe, The Guardian, 25. januar 2025) tako preberem: Stara studijska navada, da se drži preizkušenih zabavnih formul, je videti bolj zastarela kot kdajkoli prej. Zdaj moramo najti zgodbe, ki se sprašujejo: »Če bi lahko spremenil svoje življenje, kako bi v resnici izgledalo? Kakšne bi bile posledice?« »Nekaj drznega in svežega je prišlo v izbor za oskarje,« je dejal filmski producent in kritik Jason Solomons. »To so morda novi filmi, pripovedovani na način, ki je videti zelo nenavaden, vendar temeljijo na nekaterih trajnih mitih. Sprejemajo velika, pogumna tveganja, vendar so zasidrani v klasičnem pripovedovanju zgodb, kot ga poznamo pri bratih Grimm ali Ezopu. Gre za preporod in preobrazbo in to so ideje, ki vztrajajo – z dobrim razlogom.«
Avtorica članka misli na tri filme: Anora (Sean Baker), The Substance (Coralie Fargeat), Emilia Pérez (Jacques Audiard).
Resnično, vsi tirje filmi so o človekovi preobrazbi, raziskujejo pa ne le preobrazbo, temveč predvsem njihove posledice. Opisujejo kratke trenutke veselja in radosti, ko se uresničujejo sanje o lepoti, novem telesu, pravi ljubezni, vračanju mladosti.
Preobrazbe so res kratke in dramatične, posledice pa povsem nepredvidljive. Zlasti niso zabavne, zato to niso razvedrilni filmi, ob gledanju katerih se človek spočije, sprosti in zabava. Številni filmi sicer so taki, vendar zanje velja tudi, da so pozabili na temeljno, izvirno idejo filma.
Če film pripoveduje zgodbe, bi moral biti pogumen in drzen, kar pomeni, da bi moral povedati ljudem kaj takega, česar še ne vedo, ali pa kaj takega, kar jih lahko prestavi v drugačen svet, kot je ta, na katerega so navajeni.
Morda ima Vanessa Thorpe prav, ko sklene svoje razmišljanje o letošnjih kandidatih za filmsko nagrado: To je zdaj edini način, da ljudi vstanejo s kavča in se odmaknejo od televizije.
A vprašanje je, zakaj, čemu bi to sploh storili.
Ni komentarjev:
Objavite komentar