Pomen medsebojnih odnosov za duševno zdravje

Dušan Rutar

V času podiplomskega študija sem na neki zasebni kliniki za duševne bolezni v Nemčiji spoznaval prvine terapije z umetnostjo (angl. art therapy). To je bilo obdobje, ko sem plaval v toku antipsihiatrije, dobival čisto nove izkušnje, kakršnih pred tem nisem poznal, in vse bolj razumel pomen medsebojnih odnosov za kakovost (duševnega, duhovnega) življenja človeških bitij. Povezave med umetnostjo in duševnim zdravjem so me resnično navduševale. To so bili tudi časi, ko so pri nas ponekod še uporabljali elektrošoke, o katerih mi je pripovedovala psihiatrinja, s katero sem takrat sodeloval. Mojo strokovno pot skozi življenje je tako močno zaznamoval prepad med uradno psihiatrijo in njeno alternativo.

Gibanje za antipsihiatrijo se je pojavilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kot del širših družbenih gibanj, ki so izpodbijala institucionalno avtoriteto, ideološke prakse totalne institucije, o kateri je tako dobro razmišljal sociolog Erving Goffman; morda je bilo pomembo ravno to, da ni bil zdravnik ali terapevt, temveč sociolog, razlagalec družbenih mehanizmov in ideoloških, institucionalnih praks, ki lahko človeka zaščitijo in spodbujajo, lahko pa ga tudi pomagajo uničevati.

Na moji nočni omarici je bila takrat prav zato Goffmanova prelomna analiza »totalnih institucij«, ki jo je priobčil v knjigi »Aylums« (1961). Njegova etnografska študija o psihiatrični bolnišnici sv. Elizabete je razkrila, kako so psihiatrične ustanove delovale kot sistemi družbenega nadzora in uničevanja človeške identitete, čeprav se je oddaljenemu zdravemu razumu na površju zdelo, da v instituciji skrbijo za duševno ranjene in ranljive ljudi. Resnica je bila precej oddaljena od tega.

Takrat sem že spoznaval Lévinasov koncept »skrbi za drugega«, ki daleč presega institucionalizirane prakse totalnih institucij. Morda ni čisto naključje, da je Lévinas ta koncept prvič omenil v delu »Totalnost in neskončnost«, in sicer natanko leta 1961. Takrat to še ni bilo etično načelo; bila je ideja, ki bo kasneje moja zvezda vodnica, da je naša odgovornost za Drugega pred našo svobodo in zavedanjem sebe, kar pomeni, da ta odgovornost ni nekaj, kar si sami svobodno izberemo ali pač ne – to je tisto, zaradi česar sploh smo ljudje!

Goffmanovi ključni uvidi so, da psihiatrične bolnišnice, tako kot zapori in samostani, izvajajo popoln nadzor nad življenji zapornikov/klientov/pacientov tako, da nadzirajo vse vidike njihovega vsakdanjega življenja, podirajo meje med spanjem, delom in igro, odvzemajo posameznikom njihove civilne identitete, jim vsiljujejo institucionalne rutine in pravila, ustvarjajo močne hierarhične delitve med osebjem in »zaporniki«.

Dokumentiral je »uničevanje samega sebe« – sistematični proces, skozi katerega institucije izjemno prefinjeno in skoraj nevidno razbijajo osebne identitete bolnikov z odstranitvijo osebne lastnine, omejevanjem zasebnosti, s prisilnim prilagajanjem institucionalnim rutinam, večnim podrejanjem »redu«.

Fasciniralo me je spoznanje, kako lahko »duševno bolezen« vsaj delno povzroči in vzdržuje samo institucionalno okolje, ki naj bi jo razumelo in zdravilo, kako psihiatrične diagnoze služijo legitimizaciji družbenega nadzora, dokazovanje, kako hitro je lahko »normalno« vedenje znotraj institucionalnih kontekstov patologizirano.

Naj na tem kraju na hitro dodam, da sem še kot najstnik gledal »Let nad kukavičjim gnezdom« Miloša Formana, v katerem je naredil name izjemen vtis Jack Nicholson kot McMurphy. Takrat seveda še nisem mogel vedeti, da bom deset let kasneje korakal po poti antipsihiatrije, ki bo ena glavnih poti skozi moje življenje.    

Posebej je name naredilo vtis Goffmanovo dokumentiranje strategij odpornosti, ki jih bolniki uporabljajo v totalni instituciji, da ohranijo vsaj nekaj samozavesti, samospoštovanja in človeškega dostojanstva. Navduševalo me je, kako se lahko ljudje upirajo in kako lahko kljubujejo tudi v totalni instituciji; kasneje me je podobno navduševalo Franklovo opisovanje vedenja zapornikov v koncentracijskih taboriščih smrti.

Ko sem tako prvič prestopil prag klinike za najtežje duševne bolezni v Nemčiji, me je v praksi navdušilo prav to, kar sem odkrival v Goffmanovi knjigi. Pacienti so bili oblečeni natanko tako, kot so želeli biti oblečeni, zato sprva nisem čisto dobro vedel, kdo je pacient in kdo terapevt. Nobenih belih halj ni bilo, nobenih stetoskopov okoli vratu, nobenih uniform. Pacienti so imeli svoje sobe, opremljene po svojem okusu. 

In name je naredil izjemen vtis lastnik klinike, ko nas je prvi dan popeljal po ustanovi. Živo se spominjam in tega ne bom pozabil nikoli, ko je potrkal na vrata neke sobe, pred tem nam je povedal, kateri pacient biva v njej in da go bo poprosil, da bi kaj povedal o sebi. Torej ni bil zdravnik tisti, ki vse  pove o pacientu in njegovi norosti, ker je pač avtoriteta, s katero se je treba brez vprašanj strinjati, temveč je bilo njemu prepuščeno, da kaj pove. Če želi, seveda. Vau, bil sem povsem navdušen. Še bolj pa sem bil navdušen, ker se pacient na trkanje ni odzval. Direktor in lastnik klinike se je obrnil k nam in rekel, da verjetno še spi in da ga ne bomo motili. Odšli smo k naslednji sobi. Neverjetno, mi je švigalo po glavi, saj česa podobnega nisem poznal, kaj takega se pri nas ne bi moglo zgoditi niti slučajno. Magično, znašel sem se v povsem drugačnem svetu, v katerem so uživali ljudje s hudimi duševnimi stiskami popolno spoštovanje. To me je zaznamovalo in spremenilo za vselej.

Antipsihiatrija je bila torej vesolje, v katerem sem se usposabljal in preoblikoval obenem. Nisem zgolj kopičil znanja o duševnih boleznih, kopičil sem predvsem izkušnje in vpoglede, kako take bolezni sploh nastajajo in zakaj. Zlasti sem se usposabljal za drugačne medsebojne odnose, predvsem za odnose. Ne le do ljudi z duševnimi težavami, do vseh ljudi. Vedno bolj mi je bilo jasno, kako zelo pomembni so, kako zelo pomembna je skrb za drugega.

Med ključnimi pionirji anpsihaitrije je bil R. D. Laing, ki je trdil, da je psihoza razumljiv človekov odziv na nemogoče družbene situacije, zlasti v družinah. Njegovo delo »The Divided Self« (1960), ki je še danes na posebnem mestu v moji knjižnici, je predlagalo, da je shizofrenija strategija za soočanje z neznosnimi razmerami, in ne zgolj biološka bolezen možganov, za katero zbolijo nekateri nesrečniki.

Seveda: Thomas Szasz. Sezulo me je, ko sem se spoznaval z eno najbolj radikalnih kritik duševne bolezni, in sicer v njegovi knjigi »The Myth of Mental Illness« (1961). Szasz, ki je bil psihiater, zdravnik torej, to je bil tudi Laing, je trdil, da je duševna bolezen metafora, ki so jo zamenjali za dobesedno bolezen. Psihiatrične diagnoze je prepoznal kot načine nadzorovanja družbeno deviantnega vedenja, in ne kot zdravljenje resničnih zdravstvenih stanj.

Zelo veliko časa in s posebno pozornostjo sem spremljal tudi družbeno gibanje v Italiji, ki ga je pobudil Franco Basaglia. Ko smo obiskali velikansko kliniko za duševne bolezni v Trstu, ki je bil v tistem času že prazna, mi je bil bolj kot kdaj prej jasno, kako je lahko klinika podobna tovarni.

Zakon 180, ki je zaprl psihiatrične bolnišnice in revolucioniral duševno zdravje v Italiji, je bil res »zakon«. Zaprtje psihiatričnih bolnišnic je bila nekakšna krona gibanja, v katerem sem se usposabljal in spreminjal kot človek.  

Naj dodam še zgodovinsko analizo Michela Foucaulta, ki je nastala v delu »Norost in civilizacija« (1961). Mislim, da sem knjigo kupil v Berlinu. To je študija, ki je pokazala, kako se je sodobni koncept duševne bolezni pojavil skupaj z novimi oblikami družbenega nadzora in vzponom instrumentalnega razuma kot prevladujočega načina razumevanja sveta in ljudi v njem. Izvini naslov knjige to izrazi bolje kot angleški prevod: Folie et Déraison: Histoire de la folie à l'âge classique (Norost in nerazumnost: zgodovina norosti v času klasicizma).

Michel Foucault je naredil nekaj, kar sem skušal narediti tudi sam. Kot filozof je razvil in preoblikoval delo o norosti in nerazumnosti iz svojih prejšnjih razmišljanj, ki jih je razvil kot psiholog. Ob njem sem potrdil svoje spoznanje, da je za resnično razumevanje tega, kar me zanima, treba presegati meje med posameznimi znanstvenimi disciplinami. Foucault je imel poleg tega veliko izkušenj, saj je nekaj časa delal v bolnišnici za duševne bolnike. Njegova razmišljanja zato niso bila zgolj nekakšno akademsko preigravanje idej, zanimivo za nekatere akademike.

Spoznaval sem torej, kako je mogoče uveljavljati družbeni nadzor nad ljudmi tudi z medicinskimi sredstvi. Zlasti pa me je prepričalo spoznanje, da duševne stiske ljudi kot družbenih bitij niso zgolj patološke osebne zadeve, s katerimi se morajo ukvarjati posamezniki, sledeč medicinskemu diskurzu, temveč so tudi družbeno pomembne, saj njihova analiza veliko pove o tem, kaj imamo ljudje med seboj in kako si pogosto nevede grenimo življenje, ko nevprašljivo sprejemamo ideološke prakse, v katerih je vnaprej določeno, kdo je »normalen« in kdo je »duševno bolan«.

Izzivanje medicinskega modela duševne bolezni je bilo zame pomembno vodilo mojega nadaljnjega usposabljanja in osebne rasti, pri čemer so vse pomembnejše mesto dobivale alternativne oblike oskrbe in podpore ljudi. Prepoznavanje socialnih in političnih razsežnosti duševne stiske in hendikepa je postavilo temelje za razvijanje teorije hendikepa, zaradi česar so me v domovini kmalu po obdobju, o katerem pišem v tem blogu, postavili pred sodišče, češ da rušim sistem socialnega varstva invalidov v Sloveniji, in me hoteli tudi kazensko preganjati. O tem pa drugič.