Ribiči človeških duš

Dušan Rutar

Leta 1984 sem za 800 dinarjev kupil knjigo, ki jo je napisal danes devetdesetletni Djuro Šušnjić; nastala je leta 1976. Njen naslov je Ribari ljudskih duša: ideja manipulacije i manipulacija idejama. Že pri prvem branju me je prevzela tako močno, da želim desetletja kasneje spregovoriti o njej, ker njene ideje še vedno odzvanjajo v mojem duhu.

Na začetku knjige je citat: Dovolj sem vaš, da vam lahko povem resnico (Victor Hugo). Da, živijo in pišejo avtorji in avtorice, ki jih ne zanima resnica, saj jih zanima zlasti to, da se njihove knjige dobro prodajajo. Z njimi želijo vplivati na bralce in bralke, želijo jih v nekaj prepričati. Vsakdo od nas seveda prepričuje druge ljudi, ključno vprašanje pa je, v kaj bi jih radi prepričali, čemu.

Djuro Šušnjić nadaljuje: Bodi prepričan, dragi bralec, da bo branje te knjige lahko, vendar bo knjiga težka za razmišljanje. Potreben je velik napor in potrebno je veliko vaje, da se duhovi odprejo resnicam, ki nastopajo proti njim.

Odpiranje duha je pomembno ne le za doživljanje smisla eksistence, temveč je pomembno tudi za preživetje. Ni že kar vsak duh odprt in ni vsak navajen na resnico. Mnogi so navajeni na propagando, polresnice in celo na laži, ki jih sprejemajo kot resnice, zato so potolaženi, da jim ni treba razmišljati o njih, obenem pa ne vedo, da je vse to v njihovo škodo.

Tako se prične ta prečudovita knjiga, ki je zame še danes kakor svetilnik. Ta sveti še močneje kot v tistih časih, ko sem jo prvič bral, kajti časi so se zelo spremenili. Danes je več zahtev po uspešnosti in slavi ljudi, branja knjig in kritičnega razmišljanja pa ni nujno več.

Ni mi mar niti za slavo niti za hvalo, kajti zanima me samo resnica. Zanima me tudi resnica o ljudeh, ki živijo od laži (str. 6).

Resnično, živijo ljudje, ki niti ne vedo, da živijo od laži in zanje. Govorijo jezik močnih ljudi, za katere so pomembni le interesi. Ne zanima jih resnica. Še več: resnici so pripravljeni pljuniti v obraz, da bi zaščitili svoje interese.

V vsaki družbi so interesi močnih ljudi zelo pomembni. Kot je pomembno, da živijo ljudje »v redu«, da vedo, kaj se mora dogajati v njihovih glavah. In vselej živijo ljudje z močnim interesom, da se v njihovih glavah dogaja to, kar sami mislijo, da bi se moralo dogajati. Živijo torej ljudje, ki razmišljajo o drugih ljudeh in namesto njih.

Ko sem služil vojaški rok, so oficirji nam, navadnim vojakom, vedno znova sporočili, kot da tega nismo vedeli, da naša naloga ni misliti. Obstajajo ljudje, ki mislijo namesto vas, so še dodali. Vaša naloga je ubogati, ne misliti. Razumem, da je to v vojski še smiselno in učinkovito, a kako je zunaj nje?

Verjetno bodo vselej ljudje, ki bodo verjeli, da nam morajo namestiti glavo tako, »kot je treba«, pri čemer jih bodo vodili njihovi interesi. Ne mislim, da so zlonamerni, verjamem pa, da imajo močne interese.   

Ko sem se tako prebijal skozi knjigo in razmišljal o tem, kar je v njej zapisano, mi je bilo vse bolj jasno, da ima avtor prav, ko v zadnjem poglavju knjige zapiše: Časi zunanjih revolucij, ki jih je povzročila materialna beda ljudi, so minili, prihaja čas notranjih revolucij, ki jih bo povzročila duhovna beda (str. 203).

Kaj je duhovna beda?

Duhovna beda je paradoksna. Avtor pravi takole: napočil bo čas duhovnih diktatorjev, ki ne bodo obljubljali polnih želodcev, temveč bodo obljubljali glave, napolnjene s skrbno izbrano duhovno hrano  (prav tam). Ali ne živimo danes natanko tega? Duhovne hrane je v izobilju, a je skrbno izbrana in prebrana. Glave naj bodo napolnjene z njo, da bodo zaposlene in ne bodo čutile potrebe po kritični misli.

Revolucije se bodo tako dokončno znašle na smetišču zgodovine, duhovno slepi ljudje pa ne bodo vedeli, zakaj tako močno nastopajo zoper humanistično in revolucionarno misel.

A kljub vsemu se bodo vedno znova rojevali ljudje, ki bodo kot sodobni bojevniki dovolj pogumni, da pripovedujejo resnico, in bodo imeli dovolj vesti, da jo dosledno branijo.

Braniti jo je tudi treba, kajti v nasprotnem primeru se pametne misli ne morejo uveljaviti, uveljaviti pa bi se morale, kajti dolgoročno preživetje v laži in zanikanju resnice preprosto ni mogoče.

Pametna misel, sklene Djuro Šušnjić, se pogosto rodi v neumnem času, ki je ne razume in je ne želi sprejeti kot vodilno misel. Taka misel je zato nemočna in ljudem se zdi, da je odveč. Je plemenita in modra, a nemočna.

Kljub vsemu pa se časi vselej spreminjajo, zato ljudje prej ali slej želijo spoznati dobro misel, ki ji po navadi sledijo dobri učinki. Svet se tako počasi vse bolj zaveda svoje prave moči – moči duha. Prihaja čas, ko bo svet spet slavil delo plemenitega duha: svoje filozofe, umetnike, znanstvenike … To so ljudje, ki so sposobni pozdraviti bolne duše in posejati semena po duhovni njivi, s katere bodo pobrali sadove vsi ljudje, ki ne želijo živeti, če se ne naučijo vnovič upati (str. 204).