Dušan Rutar
Pred meseci sem zbranim študentom in študentkam dejal, da lahko izraz »ljudje z oviranostmi« razumemo tudi drugače: včasih so največja ovira, na katero naletijo ljudje v svojem življenju, drugi ljudje. Ni nujno, da je človek oviran, ker uporablja invalidski voziček. Nasprotno – z njim premaguje razdalje, ki jih sicer ne bi mogel, ker ne more hoditi. Voziček v tem primeru ni ovira, temveč je sredstvo za premagovanje terenskih ovir. Drugi človek pa je lahko ovira in vir težav. Vse skupaj se lahko začne na precej nenavaden način, ki ga poznamo prav vsi.
Ljudje pogosto izražajo željo po spreminjanju drugih: otrok, partnerjev, staršev … Radi bi jim »pomagali«, pravijo, da bodo drugačni, da se bodo spremenili. Presenetljivo je, kako pogosto si ljudje želijo, da bi drugi postali takšni, kot si sami zamišljajo.
Takšna naravnanost praviloma prinaša predvsem frustracije, saj naša prizadevanja po spreminjanju drugih običajno naletijo na gluha ušesa in zaprta vrata. Potem osupnemo. Radi bi jih prepričali v nekaj, a ugotovimo, da so že prepričani – v nekaj drugega. Želimo, da bi počeli to, kar nam je všeč, a počnejo tisto, kar je všeč njim. Všeč bi nam bilo, če bi govorili, kot govorimo sami, a vztrajno govorijo drugače. Želimo si njihovega strinjanja z nami, a je očitno, da se želijo strinjati s seboj. Menimo, da bi bilo dobro, če bi se odločali skladno z našimi pametnimi pričakovanji, a se odločajo v nasprotju z njimi.
Zares, drugi ljudje pogosto niso takšni, kot si želimo, da bi bili. Težko jih je spreminjati, nato pa spoznamo, da še sebe težko spreminjamo. Ugotovimo, da se človek težko spreminja celo takrat, ko se želi, ve, kako bi se spremenil, ko si obljubi, da se bo spremenil, da se bo potrudil, da si bo prizadeval. Zadeva je nedvomno zelo zapletena. Včasih je zato najbolje opustiti željo po spreminjanju drugih ljudi. Ti bodo jutri kljub našim prizadevanjem najverjetneje takšni, kot so danes. In tudi mi ne bomo bistveno drugačni. Obenem si želimo, da bi drugi nehali pritiskati na nas s svojimi željami po našem spreminjanju.
Kaj, če se zato raje učimo živeti drug z drugim in se sprejemamo take, kakršni smo?
Lahko si neskončno dolgo zastavljamo vprašanja, zakaj ljudje niso drugačni, in nikamor ne pridemo. Zakaj se ne obnašajo bolj moralno? Čemu se prepirajo, ko pa dobro vedo, kako destruktivni so prepiri? In zakaj prijatelj alkoholik ne preneha z uživanjem alkohola, ko je vendar jasno, kako nevarno je pitje? Zakaj prijateljica končno ne shujša, saj sem ji že tisočkrat rekla, naj vsaj poskusi, naj se malo potrudi, naj se vzame v roke, če hoče dolgo živeti? Kako to, da me na delovnem mestu nihče ne opazi, zakaj nihče ne vidi, kako zelo »priden« sem in kako dobro delam za mizerno plačo?
Zakaj ne opustimo teh vprašanj, ki ne vodijo nikamor, nas frustrirajo in izčrpavajo? Zakaj se vedno znova zaletavamo v zid in si razbijamo glavo, ker so ljudje tako zaslepljeni in imajo oprane možgane, ker je družba zmešana, ker je svet poblaznel, ker je vlada zanič, ker so povsod zarote in ker je vreme čisto noro? In zakaj ne prenehamo biti predpražnik drugim, zakaj se vedno znova trudimo, da bi jim postali všeč, da bi bili »pridni« in bi delali in garali in ubogali, da bi končno nekdo opazil naš trud? Zakaj smo tako zelo odvisni od njihovih mnenj in števila njihovih všečkov, ki jih je seveda vedno premalo? Zakaj se trudimo reči »Ne!«, potem pa odnehamo po enem tednu in se vrnemo v stare tirnice ubogljivega, potrpežljivega prenašanja sveta in ljudi, ki živijo v njem? Kaj nam bo zavedanje, da ne moremo nadzorovati dejanj in vedenja drugih ljudi, če obenem vemo, da natanko isto velja tudi za nas? Da smo odgovorni za svoja dejanja, ne pa za dejanja drugih. Da nismo v celoti odgovorni za njihovo počutje in načine, kako živijo.
Paradoks želje, da bi spreminjali druge ljudi, je v tem, da smo velikokrat povsem brezbrižni do njih, ko dejansko potrebujejo našo bližino, da jih poslušamo, objamemo, mogoče zgolj držimo za roke. Ker je življenje včasih tako prekleto težko in je grozljivo biti sam. Včasih tako zelo potrebujemo, da nas drugi ljudje ne skušajo spreminjati, da nas ne kritizirajo vedno znova in da se vsaj za kratko ne pritožujejo nad nami.
Ljudje težko prenašamo brezbrižnost drugih, boli nas, ko vidimo, da gledajo stran, pogosto v zaslone. Želimo si bližine, a so daleč, ker jih je strah bolečine in trpljenja. Saj je strah tudi nas. In bi se raje zabavali in ne bi razmišljali o tragičnem občutenju življenja, o katerem je tako pronicljivo pisal španski filozof Miguel de Unamuno.
Njegova knjiga z naslovom »Tragično občutenje življenja« (Del sentimiento trágico de la vida) je v mojih študentskih letih name močno vplivala in še danes jo redno jemljem v roke, ker je kakor nepokvarljiv kompas, ki vedno kaže v pravo smer.
Filozof raziskuje globoko eksistencialno dilemo človeškega bivanja. Ne le tega ali onega človeka, temveč samega življenja in zavesti o njem. Razmišljanje o bližini, samoti in strahu pred bolečino se povezuje z njegovimi idejami, ki sem jih globoko vgradil v svoj odnos do življenja.
Razum nam govori o naši končnosti, smrtnosti in minljivosti, a v nas vztraja hrepenenje po nesmrtnosti in večnem obstoju. Konflikt je nerazrešljiv in predstavlja temelje tragičnega občutenja življenja. Vsak človek je iz mesa in krvi, čuti, trpi in se bori z eksistenco. Nihče ni zaščiten pred tem in tega dejstva ni treba poskušati spreminjati. Potreba po bližini, držanju za roke, poslušanju in pogovarjanju je del tega konkretnega človeškega izkustva, prepletenega s hrepenenjem po tem, da bi preživeli svojo smrt, da bi obstajali večno.
V tej perspektivi vera ni racionalno prepričanje v obstoj nečesa višjega, temveč je ustvarjalna moč, ki izhaja iz želje po nesmrtnosti. To filozofovo spoznanje je najbolj vplivalo name. Prav tako spoznanje, da je prava vera vedno povezana z dvomom – to je »agonija vere«, kot jo je imenoval.
Z Unamunom se povsem strinjam, da je vsak človek edinstven in nenadomestljiv, kar dela izgubo življenja še bolj tragično. Mislim, da je tudi temelj mojega prepričanja, da ljudi sprejemam takšne, kot so, namesto da bi jih poskušal spreminjati.
Sodobno brezbrižnost in zatekanje v zaslone tako razumem kot poskus bega pred tragičnim občutenjem življenja in kot pogosto nemočen poskus vzpostavljanja bližine z drugim. Ko se izogibamo globljim povezavam z drugimi in se zatekamo v površinske distrakcije, pravzaprav bežimo pred soočenjem s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji, ki vztrajajo v središču našega zavedanja življenja.
Unamuno bi verjetno rekel, da je ravno v sprejemanju tega tragičnega občutenja, v soočenju z njim in v pristni povezanosti z drugimi ljudmi možnost za globlje in bolj avtentično življenje, čeprav to pomeni tudi večjo ranljivost in možnost bolečine.
Ne mislim torej, da ljudem ni treba pomagati, ko zaprosijo za pomoč ali je očitno, da jo potrebujejo. Seveda ne. In ne mislim, da je rešitev v še večji brezbrižnosti, v tem, da človek sebično skrbi samo zase in pusti druge ljudi pri miru. Ne, zavzemam se za pot, na kateri je pogovarjanje o tragičnem občutenju življenja, o katerem piše Unamuno, izhodišče tako za skrb za drugega, o kateri razmišlja Lévinas, kot za etiko odgovornosti za to, kar imenuje Marx komunizem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar