Strah pred povprečnostjo

Minea Rutar

Včeraj sem si ogledala film We Live in Time (John Crowley, 2024), v katerem protagonistka zboli za neozdravljivim rakom. V filmu je veliko bolečega in tudi lepega. Posebej so se me dotaknile besede, ko možu razloži, zakaj se kljub diagnozi udeležuje napornega urjenja za tekmovanje, namesto da bi počivala in se zdravila.

Mož: Zakaj toliko tvegaš?

Almut: Ali ni očitno? Še ene priložnosti ravno ne bom dobila, kajne?

Mož: Kaj to pomeni?

Almut: Pomeni, da niti slučajno nočem umreti, ne da bi imela v roki nekaj, s čimer bi se lahko dokazala.

Mož: Torej ti midva s hčerko nisva dovolj? Poskušam razumeti, kaj je tisto, kar motivira sicer popolnoma prisebno osebo, da počne kaj takega.

Almut: Ali ti je kdaj padlo na misel, da morda nočem biti samo nekogaršnja mrtva mama? V tem trenutku me nič ne straši bolj kot misel, da moja hči nima ničesar, po čemer bi se me spominjala. Delček mene si tako strašno želi, da bi se ona zavedala, da nisem kar obupala. In ali ne bi bilo zanimivo, če bi se kdaj odločila, da se v mislih vrne v ta čas, sicer tako zaznamovan z mojo boleznijo, in pomisli: »Vau, to je bila moja mama«? Nočem, da moj odnos z Ello opredeljuje zgolj moje propadanje.

Njeni občutki so seveda razumljivi. Predobro se zaveda, da ne bo več dobila možnosti dokazati se, pustiti nekaj za sabo, nekaj »narediti iz sebe«. Predstavljam si, da je marsikomu ta dialog spodbuden, celo motivirajoč. Lahko ga razumemo kot sporočilo, da se je za pomembne stvari v življenju vredno potruditi, tudi če smo na robu smrti – ali morda prav zato. Da je pomembno iti za tistim, kar nas žene, tudi če se drugim zdi, da takšno početje nima nikakršnega razumskega smisla.

Almut namreč umira, zato celo njen mož sprva težko razume, da bi kaj takega storila »sicer povsem prisebna oseba«. A zaradi moje specifične zgodovine s pehanjem za zunanjimi potrditvami, z uspešnostjo in s posebnostjo, se mi ob teh njenih besedah sprožajo še drugačni pomisleki. Mene ne navdušujejo; nasprotno, užalostijo me. Za njeno potrebo, da bi se udeležila tekmovanja, vidim stisko, ki je v ozadju trpljenja toliko človeških življenj, le da pred smrtjo običajno postane nenadoma intenzivna, potreba, da človek nekaj naredi iz svojega življenja, pa neustavljiva.

Mislim torej, da lahko njeno odločitev, da kljub usodni diagnozi sodeluje v tekmovanju, ki lahko ogrozi njeno okrevanje in s tem zdravje, razumemo na dva načina.

Lahko jo razumemo kot potrjevanje življenja, kot njen boj za to, kar ji je v življenju najpomembnejše, kot zadnji poskus izživeti nekaj strasti, ki je še premore, preden za vedno izgubi to možnost. Takšno razumevanje nas lahko spodbudi k temu, da sami premislimo o tem, kaj bi počeli, če bi nam bili šteti dnevi. Pravzaprav gremo lahko dlje in si dopustimo za trenutek sprejeti dejstvo, da v resnici vsem nam prav tako kot Almut so šteti dnevi, le nekoliko več jih imamo verjetno pred seboj.

Lahko pa razumemo njen poskus dokazati si, da njeno življenje ni bilo brez vrednosti, kot odraz stiske. Kot izraz strahu, da bi izginila v povprečju, ki ga lahko lajša le s tem, da iz sebe nekaj naredi.

Oba veva, da lahko (ne nujno, lahko pa) takšni občutki izhajajo iz prepričanja, ki ga človek lahko goji vse življenje, pred smrtjo pa se le zaostri: da je njegovo življenje vredno le, če je to v dovolj veliki meri dokazal tudi drugim. Če je torej druge prepričal v lastno vrednost, sposobnost, uspešnost, saj šele potem lahko to verjame tudi sam. In samo če sam verjame, da je dovolj naredil iz sebe, lahko mirneje živi s seboj – oziroma v tem primeru preneha živeti. Veva, koliko ljudi vsakodnevno bije bitke s seboj in z nevidnim občinstvom v svoji glavi, ki jim nenehno očita, da iz sebe niso naredili dovolj, hkrati pa neutrudno obljublja, da lahko naredijo dovolj in še več, če se le potrudijo. Potem bodo lažje živeli s seboj, saj si bodo končno dokazali, da njihovo življenje ni bilo zaman. Ta druga interpretacija me boleče spominja na spodnja primera deklet, ki ju je takšno prepričanje skorajda pahnilo v mnogo prerani grob.

Povprečje. To je bila najhujša, najbolj gnusna beseda v angleškem jeziku. Iz te besede se ni nikoli izcimilo nič pomembnega ali zares vrednega. Ni bilo smisla živeti, če si bil povprečen. Povprečen človek ne pozdravi raka, ne osvoji olimpijskih medalj in ne postane filmska zvezda. Če bi me v čemerkoli imeli za »povprečno«, bi bilo moje življenje neznosno dolgočasno in nenavdihujoče. Ko sem prvič razumela bistvo tekmovalnosti – da je možno zmagati, drugi pa morajo zato izgubiti –, se je v meni prebudil neznanski pritisk, da moram v vsem biti najboljša. – Portia de Rossi, Unbearable Lightness

Zdi se, da mi je iz dneva v dan, ko postajam starejša in srečujem vse več ljudi, bolj jasno, da nimam ničesar posebnega, ničesar izjemnega, ničesar, kar bi me sidralo v življenju in ljubezni. Kakšen smisel ima zapravljati življenje za stvari, ki jih ni mogoče narediti, za nekaj, kar me ne bo odrešilo občutka inherentne nevrednosti? Potrebovala sem nekaj konkretnejšega, vrednejšega; nekaj nevprašljivo popolnega. Priložnost, da se nenehno izpopolnjujem in izboljšujem, je bila tako tolažilna. In hkrati neizprosna. – Evanna Lynch, The Opposite of Butterfly Hunting

Mislim, da način, na katerega razumemo Almutino vedenje, pove več o nas kot o njej in da je pomembnejši od tega, kar so nam ustvarjalci filma nameravali sporočiti. Pove nekaj o tem, kako sami doživljamo pomen in smisel, o tem, kakšno vlogo pripisujemo izjemnosti, vrhunskosti in temu, da nas drugi potrjujejo. Morda za nas naša prepričanja, povezana s tem, delujejo in nam ne škodijo. Nas motivirajo in navdihujejo. Morda pa nas paralizirajo, nam jemljejo energijo in voljo do življenja, v katerem nam ni dovoljeno, da bi vrednost črpali iz področij, za katera se ne podeljuje medalj, nagrad, nazivov in aplavzov.

Almut je lažje umrla, ker je vedela, da je dosegla nekaj, kar je imelo v njenem vrednotnem sistemu veliko težo – borila se je do konca in se udeležila prestižnega tekmovanja, kjer se je dobro odrezala, ker je dolge in naporne ure trenirala kljub izjemno slabemu počutju. Marsikomu drugemu pa teža takšnega pritiska lahko preprečuje resnično svobodno življenje, kot nakazujeta zgornja primera.

Kako naj torej življenju pripišemo vrednost, na podlagi česa, če ne objektivnih potrditev drugih, da smo se dovolj potrudili? Od kod črpati smisel? Kako se ne vdati strahu pred tem, da bodo utonili v pozabo (kar na neki točki nedvomno bomo, pa če smo se še tako trudili)?

 

Dušan Rutar

Prav imaš. Prav zdajle bi se lahko spraševala, ali je najin blog dovolj dober, optimalen, prijazen bralcu, morda celo popoln. Lahko bi razmišljala, kako ga izboljšati, da ne bo zgolj povprečen, da bi ga bralo veliko ljudi, na primer deset tisoč ali raje veliko več, saj ljudje ne marajo povprečnosti, ker je nezanimiva in dolgočasna. Tako spraševanje bi bilo mogoče, morda bi bilo celo zelo na mestu, kot sledi iz tvojega zapisa, kajti vsak od naju ve, kako pomembno je biti v tem času čim boljši, boljši od drugih, če ne kar najboljši. Ure in ure bi pilila tale blog, izbirala besede, stikala glavi, morda spraševala lektorje in jezikoslovce, da bi ugotovila, kaj bi bilo še treba napisati, kako napisati, da bi bilo všečkov veliko, da bi dobila povratne informacije, kako zelo dobro piševa in razmišljava, da bi bila potrjena in bi se najin občutek vrednosti okrepil.

A ne bova. Zakaj ne? Mar želiva ostati povprečna? Kaj ni povprečje najbolj gnusna beseda, kar jih je, kot pravi Portia de Rossi? Je z nama kaj narobe?

Ne, mislim, da ni nič narobe. Verjamem, da piševa blog iz istega razloga. Jaz ga prepoznavam kot vzvod za raziskovanje sveta in odkrivanje navdiha, za katerega je Ray Bradbury nekoč rekel, da je povsod, le najti ga je treba. Navdih razumem kot spodbudo za pisanje drugim ljudem. Ne za nagrado in ne za potrjevanje, temveč za odpiranje, vzpostavljanje bližine. Zame je ultimativni arhetip, s katerim bi predstavil človeška bitja Nezemljanom, ta: jama, večer, zvezde na nebu, vetrič z juga, ogenj, skupina ljudi, pripovedovanje zgodb.

Pišem tudi zato, ker čutim, da sem sposoben pisati in da uživam v pisanju, ne da bi pri tem mislil na nagrade. In se sprašujem, kaj nas je pripeljalo v položaje, da moramo drug drugemu dokazovati lastno vrednost in se prepričevati, da smo zares vredni, ne le na videz. Kaj se je zgodilo, da ne pripisujemo drug drugemu vrednosti a priori?

Ni me strah, da bom utonil v pozabo, saj sem zadovoljen z zavestjo, da sem prav ta trenutek z ljudmi, s katerimi se lahko pogovarjam in srečujem. Z njimi ustvarjam križišča, kjer se srečujejo in prepletajo svetovi, posamezniki kot svetovi. Taka srečanja dopolnjuje. Nikoli se ne dopolni, zato sledi ponavljanje. Nastaja ritem, ki je ritem življenja. Ni naša last, mi smo zgolj njegovi podložniki, subjekti. Potrebujemo srečevanja, nagrade in medalje in všečki so na koncu dneva zgolj bedni okraski.   

Ko me ne bo več, me zgolj ne bo, nobene zavesti o tem, da sem pozabljen, ne bo.

In verjamem, da sem vreden. Toliko kot vsak drug človek. Ne več, a tudi ne manj, zato mi je vseeno, v katero kategorijo bi me kdo pospravil – povprečen, nepovprečen, manjpovprečen, nadpovprečen – I don't care.