Vsakdanje izkušnje pri delu, ki ga opravljam že desetletja, so doslej postregle s številnimi perečimi vprašanji, ki si jih zastavljajo ljudje. Sodobni izzivi, s katerimi se srečujejo, so namreč povezani zlasti z delovanjem socialnih medijev, prek katerih ljudje v glavnem nezavedno pritiskajo drug na drugega. Ponujajo si namreč enotno samopodobo, ki naj bi delovala tako, da bi ljudje verjeli vanjo in si na podlagi vtisov ustvarjali (presežna) mnenja drug o drugem. Mnenja očitno zelo potrebujejo, zato se vedno znova uveljavljajo predstave o nekakšni optimalni osebnosti, samoaktualizirani osebnosti, samouresničeni osebnosti, »resničnem jazu« in »pravem, pristnem jazu« etc., kar vse nekateri domnevno premorejo, drugi pač, prav tako domnevno, ne.
Tako predstavljanje sebe povzroča veliko škode v obliki napetosti, tesnobe, občutkov krivde in manjvrednosti, depresivnih občutkov in razmišljanja o lastni nevrednosti. V resnici namreč noben človek nima enotne samopodobe in je nikoli ni imel. Ta obstaja le kot fikcija in v sodobnem svetu kot digitalno ustvarjena različica sebe, v osnovi namenjena manipuliranju, saj ni resnična.
Morda je eno najpomembnejših in vse do danes premalo znanih psiholoških spoznanj tisto o modularnosti naših možganov in naše osebnosti. Po domače: človek ne obstaja kot ena sama homogena osebnost in v nobenih možganih ne obstaja en sam homunkulus, ki konsistentno upravlja z njimi. Modularnost pomeni, da ne obstaja en sam »pravi jaz«, temveč je jazov več. Podobno v možganih ne obstaja en sam upravljavec, temveč jih je več. Vsak človek je torej osebnost z več dimenzijami, plastmi ali moduli, vsakdo ima v glavi več jazov.
Človekova modularnost pomeni, da je vsakdo v različnih obdobjih svojega življenja tako nevrotik kot »normalna« oseba, da je naiven glede enih zadev in moder glede drugih, da je včasih zelo razumen, spet drugič povsem neracionalen, enkrat bolj nagnjen k samotnosti, drugič vpet v številne socialne situacije.
Nepovezanost med naravno človeško modularnostjo in pritiskom socialnih medijev, da ustvarjajo ljudje enotno, »popolno« samopodobo, je včasih izjemno škodljiva. Med drugim poglablja »paradoks digitalne avtentičnosti« – bolj kot si ljudje prizadevajo predstaviti pristnega, enotnega sebe na spletu, bolj nepristna in psihološko škodljiva postaja njihova predstavitev. Fikcija »optimalne« ali »samoaktualizirane« osebnosti je sicer prodajna uspešnica, vendar je obenem tudi simbol globoke psihopatologije sodobnega sveta, ki prek kulture socialnih medijev ustvarja nemogoče standarde življenja in razumevanja sebe.
Zamisel, da bi moral biti nekdo dosledno »optimiziran« ali »aktualiziran«, v bistvu napačno razume človeško psihologijo – to je tako, kot če bi pričakovali, da bo jazzovska zasedba popolno odigrala le eno noto, namesto da bi ustvarila harmonijo z variacijami in medsebojno igro. Psihološka škoda, ki jo povzroča pritisk po enotni samopredstavitvi, zato nikakor ni samo teoretična ali abstraktna – kaže se v resničnem trpljenju konkretnih ljudi skozi pretirano zaskrbljenost glede ohranjanja dosledne telesne podobe, občutek krivde zaradi naravnih sprememb v razpoloženju in vedenju, občutke neustreznosti, ko se ljudje primerjajo z vsiljenimi predstavitvami drugih ljudi, notranje konflikte med različnimi vidiki osebnosti, ki so vsi enako veljavni.
Digitalno ustvarjene različice sebe kot projekcije idealiziranih podob so včasih tako neverjetne in nemogoče, da smo lahko prepričani, da ljudje morda zavestno ne nameravajo manipulirati, vendar obenem že vemo, da jih sama struktura platform družbenih medijev potiska k ustvarjanju teh izmišljenih, enotnih jazov, pri čemer se sami obnašajo kot podredljivi subjekti, naivno prepričani, da delajo nekaj, za kar bodo nekoč nagrajeni.
Mislim na sistemsko družbeno težavo, in ne samo na nesrečne posameznike. Med njimi so zlasti mladi ljudje, ki pravzaprav sploh ne poznajo sveta brez orisanega pritiska za digitalno samopredstavljanje.
Ponuja se mi vzporednica z majem '68, ko so mladi po vsem svetu kolektivno zavrnili nekatere načine življenja svojih staršev. Tako kot v tistem obdobju naše mladosti bi lahko današnje razumevanje modularnosti človeške osebnosti dejansko ponudilo obliko psihološke osvoboditve – vendar tokrat od pritiskov digitalne dobe, in ne od tradicionalnih družbenih omejitev.
Kolektivno zavračanje enotnega samopredstavljanja je lahko še posebej pomembno za mlade, ker legitimizira njihovo življenjsko izkušnjo, da imajo različne »jaze«, in ne le enega, idealiziranega, ter izziva groteskni performativni pritisk družbenih medijev. Kar vidijo nekateri starši, vzgojitelji, učitelji in drugi ljudje kot osebne »nedoslednosti«, tako lahko preoblikuje v naravne in zdrave različice sebe.
Obstaja pa tudi več kot zanimiva napetost, ki postavlja vse skupaj pod resen vprašaj. Napetost je ta.
Medtem ko je maj '68 govoril o kolektivnem delovanju in skupnem zavračanju družbenih norm, se današnji mladi pogosto soočajo z izpostavljenimi psihološkimi pritiski na izolirane, individualizirane načine – vsakdo prek svojega zaslona. Kako torej spremenimo individualno razumevanje modularnosti v kolektivni odpor proti škodljivim normam družbenih medijev?
Koncept modularnosti bi lahko bil še posebej osvobajajoč, ker namiguje, da navidezna protislovja – biti introvertiran in ekstrovertiran, tako resen kot igriv, tako analitičen kot čustven – niso napake, ki bi jih bilo treba popraviti, odpraviti ali vsaj nekam izriniti, da ne bi bile vidne, temveč so naravni izrazi našega mnogoterega, razcepljenega jaza.
In tako se vnovič znajdemo pri enodimenzionalnosti družbe, sodobnega jaza in pri čtivu naše mladosti – pri Marcuseju.
Njegov »Enodimenzionalni človek« (1964) je izjemno pomemben in uporaben za razumevanje naše trenutne digitalne dobe, čeprav je bil napisan veliko pred pojavom družbenih medijev. Marcusejeva kritika tega, kako napredna industrijska družba ustvarja »lažne« potrebe in z lahkoto splošči vsako še tako radikalno kritično mišljenje ter mimogrede poskrbi za vsiljeno enotnost, ki je ne prepozna skoraj nihče, je revolucionarna.
Marcusejev koncept »represivne desublimacije« prav tako ponuja izhodišča za novo razmišljanje o tem, kako se ljudem spontano zdi, da »družba« ponuja svobodo, medtem ko dejansko uveljavlja skladnost, enotnost in enodimenzionalnost – zrcali, kako se platforme družbenih medijev predstavljajo kot svobodni prostori za samoizražanje, medtem ko subtilno uveljavljajo standardizirane oblike všečnega predstavljanja sebe. Njegova analiza tega, kako potrošniška kultura ustvarja »umetne« potrebe, se popolnoma ujema s tem, kako sodobni družbeni mediji ustvarjajo umetni pritisk za oblikovanje doslednih, tržno zanimivih osebnih znamk in »optimalne« osebnosti. Filozofovo razmišljanje, kako lahko tehnologija in mediji zmanjšujejo prostor za kritično razmišljanje, odmeva s tem, kako algoritmi družbenih medijev ponavadi krepijo, namesto da bi izzivali obstoječe vzorce mišljenja in vedenja. Koncept »enodimenzionalne misli« – kjer kritične perspektive absorbira in nevtralizira prevladujoči sistem – pomaga razložiti, zakaj se celo kritike družbenih medijev pogosto prepakirajo kot popularna vsebina na istih platformah.
Še posebej pa je zanimivo spoznanje, kako se lahko Marcusejeva vizija osvoboditve z »velikim zavračanjem« nanaša na zavračanje pritiska, zaradi katerega se ljudje brez posebnega dogovarjanja »spontano« predstavljajo drug drugemu na enotne in vnaprej predvidene načine. Tako kot je prepoznal Marcuse možnost, da umetnost in kritično razmišljanje prebijeta enodimenzionalno misel, bi morda sprejemanje naše naravne modularnosti lahko služilo kot oblika upora proti pritiskom digitalne dobe po vse večji skladnosti in »novi viziji svetovnega reda«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar