Alkimija zlomljenega srca

Človek lahko živi z odprtim srcem šele, ko je to zlomljeno. Dokler ni tako, je zaprto, zakrknjeno in – brezbrižno. Ko je človek zaprt sam vase, prepričan, da je sam sebi dovolj, je trpljenje drugega zgolj prazna metafora ali oddaljena podoba, do katere je povsem brezbrižen, zanj mu je vseeno. Spraševanje, kako je mogoče, da trpljenja ljudi, ne le v Gazi, ne ustavijo, kako je mogoče, da se pred očmi svetovne javnosti dogaja toliko nasilja, zakaj obrazi drugih ne sprožijo etičnih odzivov, se mu zdi povsem nesmiselno prazno filozofiranje, abstraktno blebetanje in zapravljanje dragocenega časa, ki je v kapitalizmu kajpak denar, ta pa je, kot vemo, zelo pomemben.

Gaza – preobrazba ob trpljenju drugega

Svet potrebuje etično preobrazbo. Nepredstavljivo trpljenje ljudi v Gazi dokazuje, da je človeštvo na razpotju.

Vse življenje se srečujem s trpečimi ljudmi. Spoznal sem, da se človek, ki ni nikoli izkusil globokega veselja nad življenjem, morda težko znajde v razmišljanju, kako bi drugim pomagal najti razloge za nadaljevanje življenja v težkih okoliščinah. Z leti sem dojel, da nekdo, ki ni nikoli razvil lastnega pristnega razmišljanja, morda ne more veliko ponuditi drugim, ki poskušajo osmisliti svoje izkušnje, in da človek, ki se ni nikoli naučil skrbeti za lastne čustvene potrebe, morda ni dovolj čustveno inteligenten, da bi drugim nudil smiselno podporo, ko jo potrebujejo.

Singularnost kot problem

Mediji nas pogosto pozivajo k ustvarjalnosti, h kreativnemu delovanju zunaj okvirov. Zaradi tega smo morda negotovi in zmedeni, saj ne vemo čisto natančno, kaj naj bi tako pozivanje pomenilo. Dolga leta nas namreč šolajo v duhu pozitivističnega pomnjenja informacij, dejstev in podatkov, sledenja učitelju, za katerega se predpostavlja, da ve, vzgajajo nas v »pridnosti« in discipliniranosti, avtoritete nam nenehno dopovedujejo, da jih moramo spoštovati in se obnašati čim bolj konformistično. Potem pa se nenadoma znajdemo pred zahtevo po samouresničevanju, kritičnem razmišljanju in kreativnosti. Kaj to pomeni, kaj se dogaja in zakaj?

Psihoanaliza kot znanost o singularnem

Psihoanaliza pogosto še vedno velja za šarlatanstvo, podobno čaranju, zato zanjo v glavnem ne slišite. Nič hudega. Kdor je ne pozna in ne razume, kaj drugega o njej niti ne more povedati. Zanj bo še naprej arbitrarno početje, ujeto v subjektivna prepričanja vsakega psihoanalitika. Le da je psihoanaliza čisto nekaj drugega.

Kakšno znanje naj bi psihoanaliza ponudila človeku, ki se je loti resno, odprto in brez predsodkov?

Ko človek ne ve, kje je Gaza in kaj se tam dogaja

Da, posameznik spontano verjame v lastni ego in njegovo domnevno svobodno voljo. Zdi se, da mu ta organsko pripada. A tako verjetje ni univerzalno – niso vsi ljudje v vseh časih in kulturah verjeli v obstoj ega in svobodne volje. Ko pa smo prepričani, da ego obstaja in ima svobodno voljo, lahko začnemo verjeti tudi v njegovo okrepitev in v krepitev volje. Verjamemo, da iz volje pod določenimi pogoji nastane »močna volja«. To bi pomenilo, da ima ego »močno voljo«. Morda prav zato verjamemo tudi v moč »močnega ega«.

Psihološko bogastvo, sreča in smisel življenja

Razvijajo in krepijo se nenavadne nove povezave med politiko in srečo, ki terjajo natančne analize političnega delovanja in duševnih stanj ljudi, ki vključujejo zlasti depresijo, anksioznost in občutenje ne-sreče. Če bi imel predavanja o tem, bi se moj predmet imenoval »Psihologija političnega izkoriščanja ljudi«. Predaval bi o politični sreči kot orodju za ohranjanje oblastnih razmerij ali razmerij moči. Začel bi s Freudom.

Po dobrem pogovoru ali onkraj mačo klišejev

Včeraj sem se srečal z drugim in od mene drugačnim človekom – Mihom Šaleharjem. Potekalo je v obliki skoraj dvournega pogovarjanja, v katerem sem neizmerno užival. Užival sem, ker je bil sogovorec zbran, spoštljiv in pozoren. Bil je izvrsten poslušalec in sogovorec. V njem ni bilo trohice egocentričnosti ali katerekoli potrebe po nekakšnem dokazovanju, prepričevanju, zagovarjanju svojih mnenj. Bil je popolnoma odprt, zato sem imel občutek, da naju pogovor nosi, da nisva midva v vlogi usmerjevalca ali nadzornika pogovora.

Ali se bojim biti človek?

Kljub vsem strahovom, tesnobi in ne-varnosti, ki jo doživljam vsak dan, se mi utrne misel na vas. Misel, ki sproži občutek, da pogovor z vami ustvarja nevidno mrežo, v katero padem vsakokrat, ko sem pri vas. Mreža, ki me drži, da ne padem globoko v brezno, po katerega robu stopam ves čas. Ta privilegij, ki mi ga nudite s tem, ko si vsak teden vzamete čas zame, je tisto, kar me ohranja v borbi za živost vsak dan znova. Pojavi se občutek, da v pogovoru z vami delim tudi vso moč, ki jo imajo strahovi nad menoj. Ko vse to delim z vami, je teža le-teh na meni manjša, ker del prevzamete vi. Še vedno so v vsej moči prisotni v meni, a ko jih delim z vami, jih skupaj drživa v zraku. Z vami jih lahko opazujem, brez da bi me poškodovali, kot me takrat, ko sem sama s seboj. Vsako težo, ki jo nosim v sebi, imam v srečanjih priložnost deliti z vami, da jo drživa skupaj. Ta občutek je res neverjeten.

Mati, Domovina, Bog – vzgajanje otrok kot naložba v prihodnost

Naslovni trojček idealno izriše koordinate sodobnega neoliberalnega življenja, v katerem ima ključno vlogo ženska, voljna postati Mati. Ne le enemu otroku, temveč večjemu številu, če je le mogoče. Kapitalizem ima velike koristi od neplačane ženske oskrbe, zato jo spodbuja na vse mogoče načine. Zahteva reproduktivno delo, vendar ga tradicionalno denarno ne vrednoti. Neplačano delo vzgajanja bodočih delavcev tako subvencionira gospodarske sisteme, rast BDP-ja in druge kazalnike gospodarske uspešnosti – na etični pogon, kot pravimo. Skladno s tem se znotraj njih krepi poudarjanje »osebne odgovornosti« za otrokove dosežke, hkrati se povečujejo pritiski na posamezne matere, da se za obče dobro žrtvujejo še bolj. Le da vse manj žensk kaže voljo, da bi postale Mame. Nekateri moški z njihovim pomanjkanjem volje kajpak niso ravno zadovoljni, zato vnovič pozivajo h krepitvi ne le vloge Matere, temveč tudi Boga in Domovine.

Mame, hčerke in oblikovanje človeškega kapitala

Leta 1995 je izšla moja knjiga z naslovom »Telo in oblast«. Tri desetletja kasneje ji dodajam tole aktualno poglavje.

Najstnica mi pove, da ima že nekaj časa občutek, da je »debela kot slon», potem pa doda, da njena mama prav tako že nekaj časa misli, da bi se morala »vzeti v roke«. Želi si, da bi jo mama razumela, mama pa si želi, da bi bilo s hčerko »vse v redu«. Kar je med hčerko in mamo, nam veliko pove zlasti o ženski identiteti in družinskem življenju v današnjem neoliberalnem svetu. Vprašanje, na katerega bi morala odgovoriti mama, je zahtevno, kajti kako naj ve, kdaj je s hčerko »vse v redu«. Na srečo obstaja dovolj digitalnih naprav, ki ji pomagajo z matematično natančnostjo odgovoriti na zastavljeno vprašanje. In tudi hčerka s pomočjo istih naprav zlahka ugotovi, kdaj ni več »debela kot slon«. Poglejmo, ali ima tako preverjanje in nadzorovanje sploh kak smisel in kakšni so lahko učinki nenehnega preverjanja, ki je možno le, če obstajajo natančno določeni standardi, merila in kriteriji.

Intenzivno starševstvo ali starši kot arhitekti otrokove prihodnosti

Vzgajanje otrok postaja iz leta v leto zahtevnejše, poročajo starši vse pogosteje. Pozorno jih poslušam. Vzgajanje ni le zahtevnejše, saj je tudi obsežnejše, traja dolga leta, vključuje pa naloge, ki jih prejšnje generacije staršev niso niti poznale. Videti je, da vse intenzivnejše življenje pomeni tudi intenzivnejše vzgajanje otrok in dolgotrajnejšo skrb zanje, zato ni naključje, da celo v tako bogati in vzgajanju otrok naklonjeni državi, kot je Norveška, število mladih, ki še želijo imeti otroka, v zadnjih letih vztrajno upada z veliko hitrostjo, in je rodnost žensk trenutno na ravni 1,44 (še nekaj let nazaj je bila 2,75), kar pomeni, da trenutno v povprečju vsaka Norvežanka v svojem življenju rodi bistveno manj kot dva otroka, kot lahko razberemo iz prispevka z naslovom »Premislimo vnovič, kaj pričakujemo od staršev«: Norveška se spopada z vse manjšo rodnostjo (‘Rethink what we expect from parents’: Norway’s grapple with falling birthrate, Miranda Bryant, The Guardian, 17. maj 2025): Vzgoja otrok je postala zahtevnejša, kompleksnejša in obsežnejša ter vključuje naloge in odgovornosti, ki tradicionalno niso bile povezane s starševsko vlogo.« Intenzivno starševstvo »spodbuja idejo starševskega determinizma – da so starši glavni arhitekti prihodnosti svojih otrok« – namesto strukturnih vprašanj, kot so revščina, zaposlovanje, diskriminacija ali stanovanjska vprašanja. Zakaj bi torej imeli starši več otrok?

Skrivnosti, o katerih ne govorimo

Želim biti, kar pričakujejo od mene. Želim biti uspešen. Želim postati Nekdo. Želim biti, kar od mene pričakuje »družba«. Pojma nimam, kaj družba sploh je, a me to ne vznemirja. Nekako se mi zdi, da »družba« pričakuje od mene, da se prilagajam njenim zahtevam in pričakovanjem. Obenem sem še vedno to, kar hočem biti, saj poznam samega sebe kot lastni žep in sem zadovoljen. Sledim svojim sanjam, ker sem bil pozvan, naj sledim. Vem, da so sumljivo podobne sanjam drugih, a so še vedno moje. In pomembne so prav zato, ker so moje. Ne bi se jim odrekel, ni šans. Ne zanimajo me kompleksna filozofska vprašanja o protislovjih med neoliberalno ideologijo in realnostjo ter o tem, zakaj ljudje še naprej sledijo na videz nemogočim standardom optimiziranja in izpopolnjevanja življenja. Vse to me preprosto ne zanima. Nič ne bomo »filozofirali«. Dovolj je bilo filozofskih razprav o ideoloških funkcijah neoliberalnih mitov o »samouresničitvi« in psiholoških mehanizmih, ki ohranjajo prepričanja vanje. Vseeno mi je za sistemske dejavnike, ki ohranjajo ta pričakovanja, ter za razmerja med njimi in dejanskim kapitalizmom. Pomembno je samo to, da mi je udobno in da želim več istega.

Vzgoja za odprtost in nomadsko življenje

Ljudje naseljujemo različne »simbolne kraje«, ki bistveno oblikujejo naše dojemanje in interpretiranje sveta. Naš vsakokratni položaj v svetu oblikuje to, kar lahko vemo in doživljamo, čutimo in razložimo. Nikoli ne srečamo »čiste realnosti«, temveč jo vedno doživljamo, čutimo in razlagamo znotraj naše specifične situacije – kulturne, zgodovinske, fizične in psihološke. Simbolna narava teh krajev je konstruirana z jezikom, s pomenom in z interpretacijo – da, tudi s fizičnim pozicioniranjem.

O priganjanju k produktivnosti in družbeni hinavščini

Nekateri starši imajo radi »pridne« otroke. V navadi je, da mlado mamico na sprehodu po parku sprašujejo, če je njen otrok kaj »priden«. Vprašanje je pomembno, pomemben je kajpak tudi odgovor, ker je »pridnost« po navadi razumljena kot ubogljivost. Podobno je v navadi prepričanje, da morajo otroci spoštovati svoje starše. Ni pa toliko v navadi razmišljanje, kaj pomeni, da morajo tudi starši spoštovati svoje otroke. Kaj pomeni spoštovati otroke?

Toksična pozitivnost

Večina ljudi pozna strah pred zavrnitvijo, zato niso motivirani le, da upoštevajo skupinske norme, temveč so tudi motivirani, da se jim čustveno in kognitivno prilagajajo, da bi se izognili zavrnitvi. Otroci se tako učijo prilagajati, včasih pa se učijo tudi manipulirati in prilizovati. Zaradi občutljivosti na zavrnitev so se pripravljeni odpovedovati svoji asertivnosti, kar je zopet dober napovedovalec depresivnega vedenja. To preprosto pomeni, da človek ne potrebuje depresivnih simptomov, da bi bil depresiven, saj so odpovedovanje asertivnosti, popuščanje glede svoje želje in pretirano prilagajanje že znaki depresivnega vedenja.

Klišeji pop psihologije v objemu kapitalističnega optimizma

V zadnjem tednu sem se srečal s tremi najstniki, ki so razmišljali o samomoru ali pa ga poskušali narediti. Nobena statistika jih ni zajela, zanje vem pravzaprav samo jaz, saj ne želijo, da bi za njihove misli in dejanja izvedel še kdo. In ko se tako pogovarjamo o samomoru in zamisli, da bi odšli s tega sveta, ko razglabljamo, zakaj bi mlad človek odšel, kje tičijo glavni razlogi za to, se odpira idejno polje, v katerem nam je skozi pogovor vse bolj jasno, da je hendikep nekaj drugega kot motnja, defekt ali bolezen, saj je predvsem ovira v svetu, ki ceni zlasti optimizem, večno dobro razpoloženje, močno voljo in telesno lepoto. 

Človek, ki verjame vase ali modrost v naravi

Obstaja paradoks samospoznavanja, ki je najtesneje prepleten z naravo samozavesti in zavesti o sebi. Predstavlja organsko nadaljevanje pripovedi o problemu močne volje. Človek kdaj reče, da verjame vase. Kaj to sploh pomeni?

Peš v bolnišnico z zlomljeno nogo

Nasveti ljudem, naj uporabljajo voljo in jo krepijo, naj se potrudijo malo bolj, take nasvete pogosto dajejo starši ali učitelji otrokom, ker so prepričani, da je prav volja ključna za motiviranje ljudi, da kaj dosežejo ali naredijo, denimo, sami s seboj, niso vedno najboljši in ne delujejo vselej, čeprav se zdi, da so koristni oziroma uporabni in jih vsakdo razume. Razlog je v tem, da se spodbujanje motivacije osredotoča na posameznika tako, kot se osredotoča sklicevanje na moč, da človek potegne samega sebe za lase in se izvleče iz živega peska, v katerem se je znašel.    

Daleč od drevesa

V knjigi z naslovom Daleč od drevesa: starši, otroci in iskanje identitete (Far From the Tree: Parents, Children, and the Search for Identity), spisal jo je Andrew Solomon, izšla pa je leta 2012, se srečam s pripovedovanjem, ki je zelo sorodno mojemu. Andrew Solomon je pisatelj in predavatelj o politiki, kulturi in psihologiji; je dobitnik nacionalne knjižne nagrade in aktivist za pravice LGBTQ, duševno zdravje in umetnost. Predava klinično psihologijo in psihiatrijo, pred leti je bil predsednik Ameriškega centra PEN. Z užitkom preberem njegovo knjigo. Govorim o srečanju.

Poglej me v oči in o metakognitivnem učenju

Medtem ko v šolah še vedno pogosto naletimo na učenje na pamet, testiranje otrokovega kratkoročnega spomina v obliki preverjanja, ocenjevanja znanja in ponavljanja za učiteljem, se soočamo z novimi koncepti učenja in poučevanja, ki jih dobro ponazarja en sam izraz: »metakognitivni učenec«. Kdo je to?

Skupna človečnost, podpora in sočutje

Rodinova »Vrata pekla« predstavljajo živo in brezkompromisno raziskovanje človeškega trpljenja, poželenja in eksistencialne bolečine, ki je močno povezana z dejstvom, da smo končna, umrljiva bitja, zavedajoča se svoje minljivosti. So filozofski in čustveni zemljevid človeškega doživljanja in razumevanja lastne eksistence, v kateri so želja, kazen in občutki krivde vselej osrednja tema. Ljudje so namreč kot končna bitja ujetniki večnega hrepenenja, podložniki poželenja, subjekti tesnobe in hrepenenja – sicer upajo na razrešitev, a se vsak dan obnašajo, kot da nanjo resno ne računajo, ker so preveč zaposleni z drugimi zadevami, in nimajo časa.

»Grožnja nacionalni varnosti«, nedokončanost družbe in avtonomija umetnosti

Ko predsednik ZDA označi skoraj vse filme, ki ne nastanejo znotraj ZDA (izjemi sta kajpak Rusija in severna Koreja!), kot »grožnjo nacionalni varnosti«, je na mestu resen razmislek ne le o filmu in filmski industriji, temveč tudi širše, o umetnosti v družbenem polju in o tem, kaj lahko »naredi«. Film kot umetnost je dandanes zelo razširjen, verjetno bi težko srečali človeka, ki bi rekel, da ne mara gledati filmov, zato je razmislek v luči »grožnje nacionalni varnosti« zelo potreben.

Pospeševanje življenja in globalna čustvena okužba

Pogosto slišimo koga reči, da kapitalizem nima alternative in da bo vse večne čase z nami. Morda bo, morda pa tudi ne bo. S širjenjem vse zmogljivejše umetne inteligence se bo marsikaj v naših življenjih že v kratkem dramatično spremenilo, o tem sem razmišljal včeraj, svoje pa bodo prispevale tudi podnebne spremembe. Prihodnji način življenja bo morda še zaslužil, da ga imenujemo »kapitalizem«, živeli pa bomo kljub temu precej drugače, kot smo navajeni. Vračam se k še enemu avtorju, ki je v moji mladosti odigral pomembno vlogo pri tlakovanju moje intelektualne poti skozi življenje.

Diktator ali ljubljeni vodja?

Ljubi nas, trpi za nas, vse to dela za nas, da bi nam omogočil lepo svobodno življenje. Zveni znano? Seveda. Take izjave lahko slišite v Cerkvi, lahko pa tudi na političnih srečanjih, na katerih ljudje prisegajo zvestobo ljubljenemu voditelju. Sklep? Je sorazmerno preprost: pravi vodja vedno krvavi za nas in se žrtvuje – ni res, da nam vsiljuje nekaj, nas tepe, kaznuje, preganja ali nam nalaga občutke krivde.

Kant proti Trumpu in umetna inteligenca do leta 2027

Že dolgo me navdušuje spoznanje, da je bil Kant zelo konservativen človek. Legenda pravi, da so ljudje naravnavali ure po njegovem sprehodu, ker se je vsak dan odpravil ven ob natanko isti uri. Če je vaša ura kazala drugače, ste jo morali naravnati, ker je bil točen Kant, ne pa vaša ura. In bil je eden tistih filozofov, ki so nas naučili, da se je treba v življenju najprej držati nekaterih pravil, šele potem jih ironizirati in postavljati pod vprašaj. Da, z javno rabo uma, da ne bo nesporazuma. Nikakor ne mislim na to, da mora človek večno molče ubogati in se togo držati sprejetih pravil. Daleč od tega. Kant namreč dodaja: razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš, to pa povej na glas, kajti s tem boš prispeval k razsvetljenstvu in spreminjanju zakonov, ki jih je treba spremeniti, da bi bili boljši. In na koncu jih bodo ljudje spoštovali in se jih držali. V tem je paradoks razsvetljenstva, dostojanstva in konservativnosti, ki globoko spoštuje človeška bitja kot razumna.