Ko predsednik ZDA označi skoraj vse filme, ki ne nastanejo znotraj ZDA (izjemi sta kajpak Rusija in severna Koreja!), kot »grožnjo nacionalni varnosti«, je na mestu resen razmislek ne le o filmu in filmski industriji, temveč tudi širše, o umetnosti v družbenem polju in o tem, kaj lahko »naredi«. Film kot umetnost je dandanes zelo razširjen, verjetno bi težko srečali človeka, ki bi rekel, da ne mara gledati filmov, zato je razmislek v luči »grožnje nacionalni varnosti« zelo potreben.
V roke vnovič vzamem »Teorijo estetike«, ki jo je spisal Adorno proti koncu svojega življenja. Rad bi se prepričal, kako mi lahko pomaga pri razmisleku o vlogi umetnosti v današnjem svetu, v katerem je vse več avtoritarnih voditeljev, ki se prej ali slej opredelijo do umetnosti tako, da ustvarijo kak simptom.
V knjigi Adorno vztraja, da je prav avtonomija umetnosti – njena oddaljenost od neposredne uporabne vrednosti, koristi in ideologije – hkrati njena največja moč in njen največji izziv. Zakaj je tako in kaj to pomeni za današnji čas?
Živimo v svetu, v katerem je vse bolj na delu ideja, da se mora človek prilagajati svetu. Od nekdaj je bilo tako, toda danes je bistveno drugače.
Danes se mora prilagajati v celoti. Ljudje to razumejo zlasti kot potrebo, da so »fit«. Bolj kot si »fit«, bolj si prilagojen nenehno spreminjajočemu se svetu, in bolj si dinamičen, saj imaš veliko kondicije in se lahko ves čas prilagajaš. Oboje je najboljša popotnica za hojo po poti, ki končno pripelje do »uspeha«. Ta je domnevno zelo pomemben.
Orisana dinamičnost življenja ljudi je obenem sodobna obramba pred spraševanjem, kakšna je družba v resnici, kakšna je resnica njihovega dinamičnega življenja. Dovolj je že, da se prilagajaš in da si »fit«, ni ti treba še razmišljati o tem, kaj počneš, zakaj in čemu.
Adorno razmišlja o umetnosti in poudari, da se ne bi smela nikoli v celoti »prilagajati« družbenim potrebam ali kapitalistični uporabnosti. Njena oblika namreč vedno vsebuje ostanek – element, ki zavrača popolno asimilacijo in dokončno razlago, kar pomeni, da se ne prilega. Zanj uporabi Adorno izraz »neidentiteta« in je vir resničnostne vsebine umetnosti.
Resnična vsebina umetnosti je natanko razmišljanje o resnici tega, kar imamo ljudje med seboj, je resnica družbenega življenja in resnica same umetnosti. Od človeka prav zato terja veliko pozornosti, ki presega ugotavljanje, ali mu je vsebina umetniškega dela všeč ali ne. Resnica namreč nima nobene resne zveze z všečnostjo. Povsem nesmiselno bi bilo, denimo, reči, da je trditev »3 x 3 = 9« všečna.
Onkraj spontane všečnosti je to, kar nosi pristna umetnost ves čas v sebi – nerazrešeno protislovje ali to, kar imenuje Adorno »dialektična napetost« med materialom (medijem, konvencijami) in »idejo« (njeno ambiciozno ali utopično obljubo). To pa ni le protislovje v umetnosti, saj je tudi protislovje same družbene resničnosti, ki jo živimo.
Ko postanejo umetniška dela blago – predmeti menjave –, se zgodi to, kar poudarja Adorno ves čas, ko analizira množično kulturo in kulturno industrijo: degradacija avtonomije umetnosti v formulaično zabavo. Prava umetnost pa se, nasprotno, upira enostavni potrošnji in pričakovani zabavi.
Pomen umetnosti je zaradi zapisanega v tem, da se upira potrošnji in vztraja pri ideji »možne družbe« – ohranja spomin in upanje na svet, ki ni naddoločen z izmenjavo in s potrošnjo.
Film kot umetnost ohranja presežek, če je zvest Adornovi definiciji umetnosti. Ko postane potrošno blago, ji ni več zvest. Takrat postane blago, namenjeno zabavi, kopičenju dobičkov ali čemu podobnemu, ki mu lahko prilepite tudi tarife. Dokler pa ohranja presežek, deluje na ljudi tako, da razkriva ideološka protislovja vsakdanjega družbenega življenja. To pomeni, da umetnost zaradi svoje avtonomije in neodvisnosti od mehanizmov, ki terjajo profitabilnost, razkriva neko nemožnost družbene Celote. Katero?
Ob tem vprašanju pride do polnega izraza pomen zahteve ameriškega predsednika, da uvedejo 100 % carine na (skoraj) vse tuje filme, ki bi utegnili priti v ZDA.
Adorno bi rekel, da nas umetnost dobesedno sili, da se soočamo z lastnimi libidinalnimi navezanostmi na družbene norme – tudi tedaj, ko se zdi, da jim poje hvalo. Zakaj je to potrebno?
Potrebno je, ker se umetnost lahko zruši v klišeje, votle vsebine in propagando, ki ne kritizira družbenega življenja, ko je treba, in ga krepi na področjih, na katerih je naša pozornost že tako ali tako nenehno komodificirana. Adornova kritika kulturne industrije nas spominja, da pasivna poraba »vsebin« ni enaka aktivni, zahtevni angažiranosti, ki jo terja prava umetnost.
Ko so sfere našega vsakdanjega javnega življenja razdrobljene in naddoločene s potrošnjo lahko prebavljivih všečnih umetniških vsebin, med katerimi so seveda tudi filmi, umetnost izgubi ključno funkcijo, ki je v tem, da nas občutljivo senzibilizira za družbene antagonizme in za samo dejstvo kolektivnega življenja, ki ga prevečkrat prečijo krivice, neenakosti in pomanjkanje egalitarnih simbolizacij tega, kar imamo ljudje med seboj.
Podnebni zlom, naraščajoča avtoritarnost političnih voditeljev in vse obsežnejši digitalni nadzor nad našimi življenji nujno zahtevajo vsaj razmišljanje o »možnih drugačnih svetovih«. Utopični impulz umetnosti – njena sposobnost, da vedno znova odpre prostor neidentitete – tako kljubuje prevladujočemu prepričanju, da »ni alternative«.
Adornova teorija estetike nas uči, da je umetnost najpomembnejša, kadar je ni mogoče v celoti razložiti ali dojeti – kadar nas spominja na to, kar kot družbena bitja sproti pozabljamo, zanikamo ali potlačimo. Orisana funkcija umetnosti je sama po sebi politično dejanje, ki hkrati razkriva ideologijo in zahteva, da se z njo soočimo.
Ideologija deluje tako, da prikriva in taji nemožnost družbene Celote, ki je natanko v tem – da ni mogoča. Preprosto rečeno: družba je odprta po naravi. Vsako zapiranje z namenom, da bi postala Celota, je nasilno, kajti taka Celota lahko nastaja le z izključevanjem tega, česar noče in ne more sprejeti. Zgodovina je polna primerov takega izključevanja in destruktivnega družbenega delovanja, ki je nujno, saj se družba po definiciji ne more oblikovati kot Celota.
Na žalost si mnogi sodobni avtoritarni režimi prizadevajo »zapreti« družbo, vsiliti eno samo identiteto ali pripoved o tem, kako Velika je, pri čemer nujno izključujejo in demonizirajo vse – ali vsakogar –, kar ne ustreza.
Zapiranje Celote ni mogoče brez Izključevanja. Vsak poskus ustvarjanja »popolne« družbene totalnosti »uspe« le z izključitvijo razlik: verskih ali etničnih manjšin, drugačnih glasov, subkultur, alternativnih življenjskih slogov. Nacistična nemška Volksgemeinschaft, Stalinove čistke, Ruanda leta 1994 – vse to so poskusi ustvarjanja homogenega »ljudstva«, kar je zahtevalo množično izključitev ali uničenje tistih, ki so veljali za Druge.
Tu je treba vnovič poudariti, da ideologija ni napačna zavest, temveč je način prikrivanja protislovij družbe. Avtoritarne ideologije se vedno predstavljajo kot naravna ali neizogibna enotnost naroda ali rase. Prikrivajo nerazrešljivo pluralnost – dejstvo, da je vsaka družba polje različnih, drugačnih interesov in identitet.
Vnovič poslušamo iz dneva v dan slogane, kot so »Naredimo X spet velik«, »En narod, eno ljudstvo« ali »Vrnitev k našim koreninam« – vsi obljubljajo družbeno celovitost, če bodo le pravi elementi izgnani ali utišani.
Voditelji, ki trdijo, da je resnična le ena identiteta (npr. »ena kultura, en jezik, ena vera«), vedno, tako rekoč nezmotljivo, marginalizirajo najprej migrante, manjšine in skupnosti LGBTQ+.
Binarni sistem »čisti ljudje« proti »korumpirani eliti« se hitro spremeni v »mi proti njim«, kjer »njih« vključuje sodnike, novinarje, nevladne organizacije, znanstvenike – vse, ki se nočejo držati strankarske linije.
Zakaj je tako delovanje tako zelo predvidljivo?
Predvidljivo je zaradi strahu pred drugačnostjo, zaradi pluralnosti, ki ogroža mit o enotnosti. Resnično odprta družba namreč z lahkoto sprejema, da ni končne meje ali popolnega soglasja. Prišteti moramo še hrepenenje po nadzoru, moči in oblasti. Oblast si želi stabilnosti – in nič se ne zdi bolj stabilno kot nepremišljena, nevprašljiva večina.
V obdobju pozivanja k preoblikovanju kakšne družbe v Veliko Celoto, neusmiljene komodifikacije in algoritmičnega oblikovanja okusa je Adornova teorija estetike nepogrešljiva za vse, ki jim je mar za kulturo, kritiko in možnost resnične družbene preobrazbe, ki nima čisto nobene zveze s carinami, z grožnjami nacionalni varnosti in s povečevanjem profitov.
Danes vse bolj potrebujemo potrjevanje odprtosti, ideje, od Deleuza do Hannah Arendt, da je zdrava družba vedno v razvoju in nikoli končana, svobode govora, svobodnega združevanja in pravice manjšin. Potrebujemo, ker so to načela odprtega demokratičnega, nenasilnega družbenega reda. Umetnost dela natanko to: razkriva pogosto nevidno nasilje nad Drugimi in vedno znova pokaže, kako poskusi zapiranja vselej temeljijo na nevidnih ograjah – zakonih, medijski cenzuri, paravojaških enotah –, ki brutalno trpinčijo tiste, ki ostanejo zunaj.
Sodobni avtoritarni režimi se dejansko ukvarjajo s proizvodnjo iluzornih »družbenih Celot« s sistematičnim izključevanjem tistega, kar se jim zdi nezdružljivo. Pristna politika svobode se upira z vztrajanjem pri odprtosti, drugačnosti in nenehni nedokončanosti družbe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar