Želim biti, kar pričakujejo od mene. Želim biti uspešen. Želim postati Nekdo. Želim biti, kar od mene pričakuje »družba«. Pojma nimam, kaj družba sploh je, a me to ne vznemirja. Nekako se mi zdi, da »družba« pričakuje od mene, da se prilagajam njenim zahtevam in pričakovanjem. Obenem sem še vedno to, kar hočem biti, saj poznam samega sebe kot lastni žep in sem zadovoljen. Sledim svojim sanjam, ker sem bil pozvan, naj sledim. Vem, da so sumljivo podobne sanjam drugih, a so še vedno moje. In pomembne so prav zato, ker so moje. Ne bi se jim odrekel, ni šans. Ne zanimajo me kompleksna filozofska vprašanja o protislovjih med neoliberalno ideologijo in realnostjo ter o tem, zakaj ljudje še naprej sledijo na videz nemogočim standardom optimiziranja in izpopolnjevanja življenja. Vse to me preprosto ne zanima. Nič ne bomo »filozofirali«. Dovolj je bilo filozofskih razprav o ideoloških funkcijah neoliberalnih mitov o »samouresničitvi« in psiholoških mehanizmih, ki ohranjajo prepričanja vanje. Vseeno mi je za sistemske dejavnike, ki ohranjajo ta pričakovanja, ter za razmerja med njimi in dejanskim kapitalizmom. Pomembno je samo to, da mi je udobno in da želim več istega.
Kljub takemu razmišljanju je individualizacija sistemskih vprašanj danes neoliberalno sistematično spreminjanje strukturnih težav v osebne neuspehe – poteka kot po tekočem traku. Tako je objektivno stanje sveta, naše sanje so le njegovi okraski.
Pomislite samo na vseprisotno »kulturo produktivnosti«, ki nas obdaja, kot obdaja ocean ribe. Ko se soočamo z nemogočimi delovnimi obremenitvami, za katere nam obljubljajo, da bodo še večje, ker bo treba delati več in dlje, ne dvomimo o razmerjih med zaposlenimi in pričakovanjih glede dobička, ki so ustvarila te pogoje. Namesto tega pridno prenašamo aplikacije za produktivnost, vstajamo prej, poslušamo podkaste o optimizaciji ter se ves čas krivimo, da ne upravljamo dovolj učinkovito s časom in da ga nenehno zapravljamo. Jezik ocenjevanja delovnega mesta jasno razkriva to preobrazbo in jo natančno opisuje. Ko se podjetja in organizacije soočajo z upadajočim dobičkom zaradi tržnih razmer, zaposleni prejmejo povratne informacije o svoji potrebi po »povečanju lastništva« ali tem, da »pokažejo več pobude«. Ekonomski izzivi postanejo priložnosti za osebni razvoj – strukturne realnosti, preoblikovane v ocene značaja, trpežnosti in moralne odgovornosti.
Ekonomska negotovost je zato vedno znova opredeljena kot nezadostno podjetništvo ljudi, ki so bodisi preveč leni in premalo podjetni, da bi se prelevili v podjetnike, bodisi nimajo dovolj »močne volje«, ne pa kot sistemska neenakost in krivičnost. Ljudje množično usmerjajo občasno nezadovoljstvo navznoter, ne pa proti svetim ekonomskim strukturam. Te so seveda nedotakljive, saj je bilo že zdavnaj rečeno, da ni alternative.
Ankete vedno znova potrjujejo, da so ljudje delavci zadovoljni z življenjem, srečni in veseli, da kvalitetno živijo. Otroke vzgajajo za uspešnost, saj je ta razumljena kot preživetje: kar se zdi kot želja, je pogosto nuja. V prekarnih gospodarstvih nenehno samoizboljševanje ni neobvezno – ljudje morajo nenehno izboljševati tržno zanimive veščine, da ohranjajo ekonomsko sposobnost preživetja. »Družba« je izraz, ki je z vsem tem neposredno organsko povezan, zato se zdi, kot da vse skupaj pričakuje ona sama in da so njena pričakovanja dobrodošla. Le kakšno bi bilo življenje brez njih?
Upanje, da bo vse skupaj jutri še boljše, deluje kot psihološka zaščita in uteha obenem. Vera v morebitni prihodnji uspeh nudi psihološko zavetje pred realnostjo omejene mobilnosti. To služi kot »kruti optimizem« – navezanost na nemogoče ideale, ki dejansko ovirajo razcvet in blagostanje, vendar ankete tega kot po pravilu ne zabeležijo. Ljudje vedno znova odkrivajo uspešne zglede, da bi še naprej verjeli v iluzijo, da so izjemni dosežki pogostejši, kot so v resnici. Družbeni mediji to še stopnjujejo s prikazovanjem izbranih posnetkov iz življenj drugih, za katere naj se zdi, da so spektakularni, ljudje znotraj spektaklov pa srečni.
Prepričanje, da izjemni trud prinaša izjemne rezultate, legitimizira obstoječe hierarhije in razmerja moči, saj namiguje, da uspeh in neuspeh odražata osebne lastnosti, ne pa strukturnih prednosti, v katerih uživa predvsem družbena elita, ujeta prav v razmerja moči, v katerih uživa. Obljuba, da bodo trenutne žrtve prinesle prihodnje nagrade, pomaga ohranjati konformizem pridnih delavcev kljub slabšanju razmer. Moč teh pričakovanj izhaja iz njihove integracije v našo samopodobo in družbeno potrjevanje. Ko postaneta zavedanje sebe in samozavest odvisna od dosežkov, zavračanje teh standardov ogroža ne le družbeni položaj, temveč tudi osebno identiteto.
Vse skupaj je dokaj učinkovito, saj ta pričakovanja niso povsem napačna – nekateri ljudje dejansko postanejo izjemno uspešni in premožni. Prepričanj o tem je ravno toliko, da se možnost uspeha zdi verjetna, medtem ko za večino ostaja statistično malo verjetna. Na voljo so ji drobtinice z bogatinove mize in je hvaležna. Ljudje bi sicer radi več, a saj obstaja upanje, da jim bo nekoč zares »uspelo«.
Naš odnos do zdravja globoko razkriva orisano individualizacijo. Ko se soočamo z izgorelostjo zaradi dela na več delovnih mestih, da bi preživeli iz meseca v mesec, nam namesto zaščite delavcev ali višje minimalne plače ponujajo aplikacije za čuječnost in rutine »dela na sebi«. Telesne simptome sistemskega pritiska tako spontano obravnavamo kot osebni neuspeh pri upravljanju svojega življenja.
Razpravljanje o prekomerni telesni teži in debelosti jasno ponazarja izpostavljeni vzorec. Razlagalci javnega zdravja se redko osredotočajo na ekonomske sisteme in njihovo delovanje, zaradi katerih je predelana hrana cenejša od svežih alternativ, na sladice in slabo hrano v soseskah z nizkimi dohodki ali na delovne urnike, zaradi katerih je kuhanje doma nemogoče. Namesto tega teža postane osebna moralna pomanjkljivost, ki zahteva individualno disciplino in še več »dela na sebi«.
Zdravljenje duševnih težav ali motenj, kot jih vztrajno in ne po naključju imenujejo, pogosto sledi podobnim vzorcem in se vleče v nedogled. Človek, ki drsi v depresijo zaradi finančne negotovosti ali socialne izolacije, prejme individualno terapijo, osredotočeno na kognitivno preoblikovanje in čustveno podporo. Čeprav je terapija dragocena, izključni poudarek na spreminjanju miselnih vzorcev in načinov čustvovanja, ne pa na okoliščinah, odraža proces pričakovane individualizacije.
Ta ni morda nikjer bolj očitna kot v finančnem življenju. Kreditne ocene spreminjajo strukturno realnost stagnacije plač in naraščajočih stroškov v osebno moralno oceno. Nekdo, ki dela s polnim delovnim časom, a ne more pravočasno plačati vseh računov, ne doživlja slabo delujočega ekonomskega sistema – kaže slabo »finančno odgovornost«. Jezik »finančne pismenosti« pogosto služi tej individualizacijski funkciji. Ko ljudje kljub delu s polnim delovnim časom ne morejo varčevati za varno upokojitev, ponujena rešitev niso višje plače, temveč boljše proračunske sposobnosti. Strukturni problemi postanejo izobraževalni primanjkljaji.
Negotovost glede stanovanja se v vsakdanjem življenju povsem individualizira. Ko si mladi odrasli kljub polni zaposlitvi ne morejo privoščiti nakupa stanovanja, se javni pogovor osredotoča na njihove potrošniške navade (zloglasni argument o »avokadovem toastu«), namesto da bi preučil, kako so stroški stanovanj močno prehiteli rast plač. Že dostop do osnovne podpore razkriva ta vzorec. Zapletena papirologija, nenehni sestanki in neskončno preverjanje, potrebni za prejemanje socialnih prejemkov, strukturno brezposelnost spremenijo v preizkus individualne organiziranosti, iznajdljivosti in vztrajnosti. Tisti, ki se ne morejo spopasti s temi birokratskimi ovirami, so obravnavani kot osebno pomanjkljivi, namesto da bi se soočali z namerno težavnim sistemom.
Proces individualizacije je vpet v sam jezik, ki ga uporabljamo vsak dan. Izraz »ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem« nakazuje, da če ste preobremenjeni, preprosto ne vzdržujete pravilnega ravnovesja – ne da bi vaš delodajalec od vas pričakoval 50 ur dela, medtem ko bi vas plačal za 40. »Mreženje« strukturne ovire dostopa spreminja v izzive osebnih socialnih veščin. Če ne napredujete, se niste dovolj učinkovito povezali v mrežo. »Odpornost« pogosto deluje kot način za normalizacijo sistemskih travm. Namesto da bi spreminjali škodljive razmere, morajo posamezniki razviti večjo sposobnost, da se učinkovito vedno znova spopadajo z njimi.
Ta individualizacija ustvarja in krepi neprijetno notranjo izkušnjo. Ljudje, ki se soočajo s strukturnimi ovirami, pogosto poročajo o: vztrajnem sramu in dvomu vase (»Kaj je narobe z mano, da mi to ne uspe?«), izčrpanosti od nenehnih prizadevanj za samoizboljšanje, občutku osamljenosti, saj sistemske težave doživljajo kot osebni neuspeh, boleči dvojni zavesti intelektualnega prepoznavanja strukturnih težav, medtem ko čustveno krivijo sami sebe.
Ta psihološka internalizacija predstavlja morda najpopolnejši uspeh procesa individualizacije – ko zunanje ovire dokončno postanejo notranja samokritika.
Ni komentarjev:
Objavite komentar