Gaza – preobrazba ob trpljenju drugega

Svet potrebuje etično preobrazbo. Nepredstavljivo trpljenje ljudi v Gazi dokazuje, da je človeštvo na razpotju.

Vse življenje se srečujem s trpečimi ljudmi. Spoznal sem, da se človek, ki ni nikoli izkusil globokega veselja nad življenjem, morda težko znajde v razmišljanju, kako bi drugim pomagal najti razloge za nadaljevanje življenja v težkih okoliščinah. Z leti sem dojel, da nekdo, ki ni nikoli razvil lastnega pristnega razmišljanja, morda ne more veliko ponuditi drugim, ki poskušajo osmisliti svoje izkušnje, in da človek, ki se ni nikoli naučil skrbeti za lastne čustvene potrebe, morda ni dovolj čustveno inteligenten, da bi drugim nudil smiselno podporo, ko jo potrebujejo.

Naučil pa sem si tudi dovoliti, da me resnično prizadenejo podobe trpečih ljudi, zato nikakor ne mislim, da je moje udobje samoumevno. Imel sem srečo v življenju, da o udobju sploh lahko govorim. Razvil sem globoko spoštovanje do drugačnosti drugih, zato se močneje zavedam medsebojne povezanosti in povsem arbitrarne narave številnih prednosti, ki jih imajo pripadniki elite.

Danes je trpljenje ljudi v Gazi orjaško in je neizmerno veliko. Svet opazuje, kaj se tam dogaja in včasih kdo od svetovnih politikov previdno reče, da bi bilo zelo dobro, če bi kdo kaj storil in trpljenje tamkajšnjega prebivalstva omilil ali celo odpravil. A razmerja moči so taka, da se zdi, da so vsi akterji, kar jih lahko naštejemo in imajo iskreno željo po delovanju, povsem nemočni, ker so drugi s prav tako iskrenimi željami po ravno nasprotnem delovanju, preprosto premočni. Videti je, da lahko delajo, kar hočejo, zato bi kdo pomislil, da so »močne osebnosti« z »močno voljo«, idealni predstavniki tega, k čemur nas novorek nagovarja sicer vsakega posebej. V prevladujoči perspektivi sveta je zato videti razmišljanje o etičnosti skrbi za drugega kot patetični poskus človeka, ki je res zgolj nemočen. Le da ni čisto tako.

Začnimo z Lévinasovim najbolj znanim konceptom, ki je – srečanje z »obrazom« druge osebe. Najprej velja poudariti, da Lévinas pri tem ne misli »obraza« v preprostem fizičnem smislu. Ko razmišlja o njem, misli na nekaj globljega in širšega – trenutek, ko resnično srečamo drugo osebo kot singularno bitje. Pomislite na trenutek, ko ste pogledali nekoga in vas je nenadoma presenetila in globoko pretresla ne le njegova človečnost na splošno, temveč njegova absolutna edinstvenost – nenadomestljivo, neponovljivo dejstvo njegovega posebnega obstoja, ki se ne bo ponovil nikoli več. Morda vas je presenetilo to, da ste prepoznali v njegovih očeh ranljivost, mogoče ste prepoznali trpljenje, ki je v celoti pripadalo njemu, ali ste se soočili s potrebo, ki jo je lahko izrazil le on. Na to misli Lévinas, ko govori o srečanju iz oči v oči.

Tako srečanje je posebno in enkratno, kar pomeni, da ga ni mogoče zreducirati na nobeno kategorijo, s katerimi sicer razvrščamo drug drugega, na noben koncept, s katerimi se sicer vrednotimo in ocenjujemo. Ko se tako resnično srečamo z obrazom drugega, tega ne prepoznamo kot primer »človeka« ali kot poseben primer splošne osebnosti. Ne, zgodi se nekaj drugega. Soočimo se z njegovo absolutno edinstvenostjo in neponovljivostjo, z dejstvom, da je to, kar je, da je njegov obstoj nenadomestljiv in da je njegova izkušnja sveta povsem njegova lastna.

Zdaj pa se poglobimo v to, na kaj misli Lévinas, ko razmišlja o drugačnosti – »drugačnosti« druge osebe. Tu postane njegovo razmišljanje še radikalnejše in se neposredno poveže z našim vpogledom v naravo singularnosti. Za Lévinasa druga oseba ni le drugačna od mene po stopnji, ni le bolj ali manj nekaj, kar sem tudi sam, temveč je drugačna po vrsti. Predstavlja »absolutno drugačnost« – nekaj, česar ni mogoče dojeti, določiti, kategorizirati ali zreducirati na moje razumevanje, koncepte, ki jih uporabljam, ali ideje, v katere verjamem. V nekem smislu me zato tako srečanje že na začetku vrže iz tira, ker se zavedam, da presega moje dojemanje sveta, realnosti, drugih ljudi, celo sebe.

Drugačnost drugega človeka zato ni problem. Zdaj pa pomislite, kako pogosto je v življenju prav drugačnost drugega velik in včasih nepremostljiv problem, kako težko ljudje »prenašajo« drugačnost. Ko rečem, da drugačnost drugega ni problem, mislim tudi na to, da za druge moja drugačnost ni problem. In če zares ni, je to najbolj fantastična potrditev mojega obstoja. Ni problem, ki bi ga bilo treba rešiti, ali skrivnost, ki bi jo bilo treba razvozlati, temveč je temeljno dejstvo življenja, ki terja priznanje, potrjevanje in spoštovanje. V tej perspektivi življenja ni nihče izključen in nihče ne potrebuje naknadnega vključevanja.

Lévinas nas s svojim razmišljanjem o drugačnosti drugega radikalno izziva. Želi, da se soočimo s tem, kako običajno poskušamo (ali pa ravno ne poskušamo) razumeti drugega. Običajno se do drugih vedemo tako, da poskušamo najti podobnosti s seboj, jih razvrščamo glede na tipe, ki jih že razumemo, ali pa nanje projiciramo lastne izkušnje.

Lévinas predlaga nekaj drugega in zelo drugačnega. Trdi, da orisani običajni pristop k drugemu v osnovi zgreši njegovo drugačnost. Ko se resnično srečamo z obrazom drugega, se soočimo z nečim, kar presega vse naše kategorije, ideje, zamisli in koncepte – o sebi in o drugem. Soočeni smo z drugim človekom, čigar notranje življenje, njegov posebni način doživljanja obstoja, njegova edinstvena konstelacija pomenov, občutenje smisla življenja in skrbi so absolutno nezvedljivi na karkoli, kar lahko v celoti dojamemo, opišemo ali nadzorujemo. Drugi vselej presega vse, kar bi si lahko mislili o njem.

Tukaj postane Lévinasova etika posebej zahtevna. Trdi, da to srečanje z absolutno drugačnostjo druge osebe pogojuje »neskončno odgovornost«. In to ni le občutek empatije, sočutja ali splošni občutek, da bi morali biti prijazni do nje, se lepo vesti, jo spoštovati in sprejemati. Filozof misli še na nekaj drugega in bistveno drugačnega.

Srečanje z drugim namreč predstavlja temeljno motnjo v našem egocentričnem obstoju, v naši zaverovanosti vase in v iluzije, ki jih ljubimo. Rekel sem že, da nas srečanje vrže iz tira, zato je res »motnja«, saj nas zmoti na poti, po kateri bolj ali manj suvereno hitimo proti oddaljenim življenjskim ciljem. Pomislite, kaj se zgodi, ko se resnično soočite s trpljenjem, z bolečino ali s potrebo nekoga drugega. Če si dovolite, to je zelo pomembno, da ga resnično vidite – ne kot primer, različico sebe ali tip osebnosti, temveč kot nenadomestljivega posameznika, kakršen je –, se v vašem udobnem obstoju zgodi nekaj globokega. Ne morete več preprosto slediti svojim projektom in interesom, kot da bi bili to edini pomembni dejavniki vašega življenja. Samo dejstvo obstoja drugega, njegovega trpljenja, njegovih potreb se na vas naslavlja kot posebna zahteva.

Ljudje pogosto ocenjujejo drug drugega, se kritizirajo, govorijo, kaj vse bi moral drugi popraviti pri sebi, se izboljšati, redki pa dojamejo, srečanje njih same »postavi pod vprašaj«. Tvoj obstoj, ki se je morda zdel samoumeven, smiseln in povsem upravičen, se nenadoma zdi vprašljiv glede na potrebe drugega. Ne zato, ker si slab, egoističen ali sebičen, temveč zato, ker prepoznavanje absolutne drugačnosti razkriva, da tvoj obstoj ni samozadosten ali utemeljen sam v sebi. Obstajaš v svetu z drugimi, katerih potrebe in trpljenje nekaj zahtevajo od tebe.

Zdaj pa naravo srečanja in zahteve, o kateri govorim, neposredno povežimo s singularnostjo. Lévinas dejansko opisuje skrb za singularnost v najglobljem smislu. Ko piše o odgovornosti za drugega, ne govori o odgovornosti za človeštvo na splošno ali o abstraktnih etičnih ali moralnih načelih pravičnosti. Govori o odgovornosti za to določeno drugo osebo v njeni absolutni nedoločljivi in neopisljivi edinstvenosti.

Srečanje z edinim, nenadomestljivim drugim, ki ga ni mogoče zreducirati na nobeno univerzalno kategorijo, je etično. Obraz drugega pravzaprav pravi: »Tukaj sem, v svoji absolutni edinstvenosti, ki od tebe terja nekaj, česar na popolnoma enak način ne bi mogel terjati nihče drug.« Način obstoja, doživljanja sveta, ustvarjanja smisla vsakega posameznika so popolnoma edinstveni. Ko srečamo obraz drugega, se ne soočimo le z drugim človeškim bitjem, temveč s povsem edinstvenim načinom bivanja v svetu.

Kaj torej pomeni biti (človek)? Lévinas trdi, da je etično srečanje z drugim bolj temeljno kot kakršnakoli vprašanja o biti. Še preden se sploh lahko vprašamo »Kaj je, kaj obstaja?«, se že soočimo z obrazom drugega, ki pravi »Tukaj sem.« Etični odnos zato ni nekaj, kar dodamo že uveljavljenemu in bolj ali manj objektivnemu razumevanju realnosti, temveč je temeljna struktura, znotraj katere katerokoli razumevanje realnosti šele postane mogoče.

V temelju svojega obstoja smo socialna bitja, ne izolirani posamezniki, ki se šele naknadno odločijo za odnose z drugimi. In ne sestavljajo nas le odnosi z drugimi – bistveno nas sestavlja odgovornost do drugih. Srečanje z edinstvenostjo drugega zato ni dodatek k našemu obstoju – je sam temelj našega etičnega obstoja.

Če ima Lévinas prav, ko trdi, da gre pri etičnem obstoju v osnovi za prepoznavanje in odzivanje na singularnost drugih, potem sistemi, ki ljudi reducirajo na kategorije, tipe ali funkcije, niso le psihološko škodljivi – so etično destruktivni.

Ljudje se po navadi učijo živeti tako, da zatirajo lastno singularnost, pa tudi tako, da prepoznavajo druge v naučenih kategorijah, ne pa kot singularnosti. Ko so ljudje naučeni razmišljati v smislu učinkovitosti, produktivnosti in standardiziranih rezultatov, izgubijo sposobnost biti pozoren na drugačnost, ki jo opisuje Lévinas. Druge se naučijo prepoznavati kot vire, prepreke, motnje, tekmece ali člane svoje ekipe, ne pa kot nenadomestljiva bitja, katerih sam obstoj jim nalaga neskončne zahteve.

Protislovje, ki ga odkrivam med dolgoletnim treningom konformizma in neoliberalnimi zahtevami po ustvarjalnosti, razkriva temeljno nezmožnost prepoznavanja človeške singularnosti. Sistemi, ki zahtevajo tako konformizem kot ustvarjalnost, obravnavajo ljudi kot kapital ali sofisticirana orodja, sposobna ustvarjati nove rešitve, ko je to potrebno, a v osnovi kot obvladljiva in predvidljiva bitja.

Če bi resno vzeli neskončno odgovornost, ki jo ustvarja obraz drugega, ljudi ne bi mogli obravnavati predvsem kot sredstvo za doseganje ekonomskih ciljev. Ne bi mogli oblikovati izobraževalnih sistemov, ki bi zavirali edinstvene načine bivanja v svetu vsakega posameznika. Ne bi mogli zahtevati ustvarjalnosti, hkrati pa ohranjati struktur, ki ljudem preprečujejo razvoj pristnih odnosov z lastnim razmišljanjem in spraševanjem.

V izpostavljeni perspektivi se danes krepi to, kar bi lahko imenovali »sistematično izogibanje obrazu«. Zdi se, da so sodobne institucije pogosto zasnovane tako, da preprečujejo pristna srečanja med ljudmi iz oči v oči. Tako izogibanje pa ni naključno. Nujno je namreč potrebno za ohranjanje sistemov, ki ljudi obravnavajo instrumentalno ter jih reducirajo na funkcije, dosežke in rezultate.

Razmišljanje o naravi srečevanj nas pripelje do nekaterih globokih političnih vprašanj. Če je etični obstoj v osnovi prepoznavanje in odzivanje na singularnost drugih, kakšne družbene in ekonomske ureditve bi takšno prepoznavanje podpirale? Sistemi, ki dajejo prednost učinkovitosti, standardizaciji, optimiziranju in nadzoru nad človeškim kapitalom, so v temeljnem nasprotju s tisto vrsto pozornosti do drugačnosti, ki jo zahteva etika.

S tega vidika problem sodobnega kapitalizma ni le v tem, da je izkoriščevalski ali da ustvarja neenakost (čeprav počne oboje). Globlji problem je, da sistematično preprečuje srečanja s človeško singularnostjo, ki so nujna za etični obstoj. Ljudi obravnava kot vire, potrošnike ali človeški kapital in ne kot nenadomestljiva bitja, katerih sam obstoj ustvarja neskončno odgovornost.

Etična skrb za drugega ni niz pravil, vsiljenih sebičnim posameznikom, temveč je odnos do drugega, ki opozarja na možnost obstoja, ki ga v osnovi sestavljata prepoznavanje in odzivanje na singularnost drugih. To ne pomeni, da se izgubimo v služenju drugim, temveč pomeni, da odkrijemo, da se pristna identiteta oblikuje in preoblikuje šele skozi orisana srečanja z drugačnostjo. Ko resnično prepoznamo obraz drugega v njegovi absolutni singularnosti, ne izgubimo sebe – takrat šele zares odkrijemo, kdo smo kot bitja, sposobna neskončne etične odgovornosti.

Morda se pristna ustvarjalnost in kritično razmišljanje lahko pojavita šele, ko so ljudje podprti in spodbujeni k pristnim srečanjem z drugačnostjo – vključno z drugačnostjo lastnega pristnega spraševanja in razumevanja.

Pomislimo pa, kaj se zgodi, ko poskušajo ljudje živeti v skladu s tako zahtevnimi etičnimi standardi. Pogosto doživljajo to, kar imenujejo psihologi »moralna izgorelost« – nezmožnost, da bi se spopadli z vsem trpljenjem, jih tako preobremeni, da popolnoma opustijo etični angažma. To kaže, da so lahko zgolj maksimizacijski pristopi k etiki psihološko nevzdržni in celo kontraproduktivni.

Spomnimo se, da je Lévinas trdil, da srečanje z obrazom drugega ustvarja »neskončno odgovornost«, ki je ni mogoče izračunati, omejiti ali zadovoljiti z nobenim končnim dejanjem. Sprva se morda zdi, da to problem še poslabša – če je naša odgovornost resnično neskončna, kako lahko upravičimo željo, da nehamo pomagati drugim in se raje posvetimo lastnemu življenju? Toda Lévinas je razumel, da se ta neskončna odgovornost ne prevede v praktično zahtevo, da žrtvujemo vse za druge.

Namesto žrtvovanja že samo globoko razumevanje neskončne odgovornosti spremeni kakovost našega življenja. To je zelo pomembno spoznanje. Ko resnično razumemo, da naše odgovornosti do drugih ni mogoče v celoti izpolniti, smo že osvobojeni nemogočega bremena poskusov zmanjševanja vsega trpljenja. Hkrati pa nam to spoznanje preprečuje, da bi ostali egocentrični in da bi postali samozadovoljni.

Potrjevanje neskončne odgovornosti namreč ni nadjazovsko spraševanje v smislu »Ali sem storil dovolj?«, ker bo odgovor vedno »Ne, nisem«. Namesto tega se zastavi boljše vprašanje: »Kako naj živim pristno z znanjem o pomenu drugačnosti drugega?« Ta premik je lahko dejansko osvobajajoč, ker odstrani pritisk za doseganje nemogočega standarda, hkrati pa ohranja etično občutljivost, ki preprečuje moralno otopelost.

Ohranjanje sposobnosti za veselje in skrb zase je v tej luči morda etično nujno, ne pa moralno problematično. Potrebno je namreč razmišljanje o etiki v smislu trajnosti in dolgoročne učinkovitosti, ne le o takojšnji žrtvi. Kaj se lahko zgodi z ljudmi, ki popolnoma žrtvujejo lastno dobro počutje v službi drugih? Čeprav se to morda zdi občudovanja vredno, takšni ljudje pogosto doživljajo izgorelost, depresijo ali zlom, kar na koncu zmanjša njihovo sposobnost, da bi komurkoli pomagali. Lahko postanejo tudi zamerljivi, kar kvari kakovost njihovega služenja drugim.

Ohranjanje določenih meja glede lastnega dobrega počutja zato ni sebično – je pogoj za trajno etično angažiranost. Ne morete dajati drugim iz praznega vodnjaka. Skrb za lastne telesne, čustvene in duhovne potrebe zagotavlja, da ste dolgoročno sposobni odgovarjati na potrebe drugih. Če so nas oblikovali sistemi, ki zatirajo našo lastno singularnost in pristno spraševanje, lahko del etičnega razvoja vključuje ponovno vzpostavitev lastne sposobnosti za pristno razmišljanje, čutenje in ustvarjalnost. To ni narcistična zagledanost vase – gre za razvoj virov, potrebnih za pristne odnose z drugimi.

Razvijanje sposobnosti za veselje, ustvarjalnost in pristno življenje dejansko povečuje našo sposobnost odzivanja na trpljenje drugih. Človek, ki kultivira pristno veselje v svojem življenju, skrbi za »eksistencialne vire« – globlje spoštovanje tega, kar daje življenju smisel, močnejši občutek upanja, robustnejšo sposobnost iskanja smisla tudi v težkih okoliščinah. Ti viri nato postanejo na voljo ne le za naše lastno življenje, temveč tudi za to, kako se povezujemo z drugimi, ki trpijo.