Toksična pozitivnost

Večina ljudi pozna strah pred zavrnitvijo, zato niso motivirani le, da upoštevajo skupinske norme, temveč so tudi motivirani, da se jim čustveno in kognitivno prilagajajo, da bi se izognili zavrnitvi. Otroci se tako učijo prilagajati, včasih pa se učijo tudi manipulirati in prilizovati. Zaradi občutljivosti na zavrnitev so se pripravljeni odpovedovati svoji asertivnosti, kar je zopet dober napovedovalec depresivnega vedenja. To preprosto pomeni, da človek ne potrebuje depresivnih simptomov, da bi bil depresiven, saj so odpovedovanje asertivnosti, popuščanje glede svoje želje in pretirano prilagajanje že znaki depresivnega vedenja.

Zdi se, da je razmerje dvosmerno – občutljivost na zavrnitev poveča ranljivost za depresijo, medtem ko ta poveča občutljivost na zavrnitev.

Ljudje se znajdejo v začaranem krogu: zaradi občutljivosti in strahu, da bi bili zavrnjeni, pogosto potlačijo svoje potrebe, želje in mnenja, da bi ohranili odnose, četudi toksične. Danes vemo, da ljudje, ki dosledno dajejo prednost potrebam drugih pred lastnimi, povečujejo tveganje za depresijo in ohranjajo toksične odnose. Raziskave potrjujejo zapisano: kronično zatiranje pristnega čustvenega izražanja izčrpava psihološke vire in moti sisteme čustvene regulacije – ključne dejavnike ranljivosti za depresijo.

Visoka občutljivost na zavračanje pravzaprav najprej pomeni povečano budnost za socialne »grožnje«, zato negativno in v svojo škodo razlagajo dvoumne znake, ki jih dobivajo od drugih. Vse bolj so prepričani, da jih bodo drugi zavrnili ali pustili same, če bodo asertivni, če bodo skušali zadovoljevati svojo pristno željo, če bodo izrazili svoje resnično mnenje o nečem, če se ne bodo večno prilagajali, bili tiho in se strinjali z drugimi. Taka budnost ustvarja kronični stres.

Sodobna razvojna psihologija še naprej ugotavlja, da se opisani vzorci vedenja pogosto začnejo razvijati in krepiti v otroštvu. Otroci, ki doživljajo nedosledno skrb ali pogojno sprejemanje, kar pomeni, da je njihova vrednost pogojena z zunanjimi potrditvami in ni notranja, intrinzična, se naučijo razvijati »kompulzivno ubogljivost« – dajanje prednosti potrebam, pričakovanjem in željam drugih, da bi ohranili varnost navezanosti.

Taka varnost navezanosti v resnici sploh ni varna navezanost. Je navezanost na druge, vendar je pogojena s stalnim strahom pred zavrnitvijo in ločitvijo oziroma odhodom drugega.

Z evolucijskega vidika ima občutljivost na družbeno zavrnitev ključne funkcije. Nedavne študije evolucijske psihologije kažejo, da se je občutljivost na zavrnitev razvila kot sistem zgodnjega opozarjanja za zaščito pred izključitvijo iz skupin, ki je v preteklosti neposredno ogrožala preživetje.

Vendar moramo biti pri tem zelo natančni, da ne zaidemo na stranpot. Obstaja adaptivna ali prilagoditvena zaskrbljenost, ki nam pomaga ohranjati odnose z drugimi ljudmi, ne da bi se odpovedovali lastni želji ali podrejali. Obstaja pa tudi neprilagoditvena ali maladaptivna anksioznost oziroma pretirani strah pred zavrnitvijo, ki vodi v psihološko stisko in vedenjske vzorce, ki spodkopavajo dobro počutje in blagostanje. Pri tem je zelo pomembno spoznanje sodobne socialne nevroznanosti, da socialna bolečina aktivira številna ista nevronska vezja kot fizična bolečina, kar poudarja biološki pomen socialne povezanosti ali dobrih medsebojnih odnosov. To podpira idejo, da je določena stopnja zaskrbljenosti zaradi zavrnitve vgrajena v našo nevronsko arhitekturo.

V globalnem neoliberalnem svetu smo priča globokemu in obsežnemu paradoksu, ki ga lahko imenujemo atomiziranje ljudi sredi potreb po povezanosti. Kaj se dogaja?

Krepi se razkorak med zunanjo pozitivnostjo in notranjo stisko ljudi, povečuje se družbeni pritisk k vzdrževanju »pozitivne podobe« ne glede na okoliščine, nastaja kultura samopomoči, ki prodaja individualne rešitve za strukturne družbene probleme, po globalnih medijskih mrežah se rolajo podobe »podjetnika samega sebe«, ki prevzema vso odgovornost za svoj (ne)uspeh, podob toksične pozitivnosti, ki preusmerja pozornost od dejanskih strukturnih ovir, pa ni nikjer.

Ljudje vztrajajo pri neučinkovitih metodah pop psihologije kljub dokazu, da ne delujejo, družbeni kontekst neoliberalizma pa to dinamiko vsak dan znova še malo okrepi.

Študije kažejo na naraščajočo stopnjo osamljenosti kljub vse večji povezanosti, saj se ljudje trudijo uskladiti individualistične vrednote z globokimi družbenimi potrebami, ki pa so pogosto potrebe kapitala, ne družbe. Paradoksno je, da raziskave kažejo tudi to, da individualistične družbe pogosto ustvarjajo močnejše konformistične pritiske, vendar ti delujejo bolj implicitno, kar je razvidno iz načinov delovanja sodobne pop psihologije, o čemer sem obširno spregovoril v prejšnjih dnevniških zapisih.

Ljudje tako čutijo, da morajo »izstopati« na predpisane načine, da bi postali Nekdo in bili uspešni, to pa ustvarja »prisilni individualizem«. K vsesplošni privatizaciji moramo tako prišteti še privatizacijo notranjega čustvenega boja, kajti neoliberalizem psihološko stisko običajno uokvirja kot osebni neuspeh, ne pa kot normalni odziv na družbene razmere. To povečuje pri ljudeh sram zaradi občutljivosti na zavrnitev in ustvarja še eno plast stiske. In slabe medsebojne odnose.

Tradicionalne družbene strukture, ki so nekoč blažile zavrnitev, imajo zdaj manj moči, zaradi česar so posamezniki bolj ranljivi in teže prenašajo psihološke vplive zavrnitve. Medkulturne študije dokazujejo, da kolektivistične družbe kljub močnejšim konformističnim normam pogosto kažejo nižje stopnje socialne anksioznosti in depresije kot zelo individualistične.

To dokazuje, da jasna družbena pričakovanja, kljub omejevanju individualnega izražanja, včasih lahko zagotavljajo psihološko varnost, ki zmanjšuje strah pred zavrnitvijo. Raziskave kažejo, da se soočamo s temeljno človeško dilemo: potrebujemo tako pristno samoizražanje kot družbeno sprejemanje. Ko si te potrebe nasprotujejo in se izključujejo, zlasti v družbah, ki poudarjajo individualne dosežke, hkrati pa zagotavljajo manj podpore skupnosti, pogosto nastanejo velike psihološke obremenitve.

Zaradi vsega tega me močno zanima, zakaj so ljudje še naprej pripravljeni verjeti pop psihologiji in njenim nasvetom, kako postati Nekdo in kako uspeti v družbi, čeprav sproti doživljajo, da največkrat ne delujejo. Zakaj jim še naprej verjamejo in zakaj vztrajajo, da morajo uspeti, verjeti vase in imeti močno voljo?

 

Sodobne raziskave kažejo, da naš odnos do pop psihologije in samopomoči temelji na več trdovratnih kognitivnih in čustvenih procesih. 

 

Eden ključnih je »preživetvena pristranskost« – vidimo in slišimo predvsem zgodbe o uspehu, ne pa o številih neuspelih poskusih. Ko beremo o uspešnih podjetnikih, ki so »sledili svojim sanjam«, ne vidimo tisoč drugih, ki so podobno ravnali in propadli.

 

Poleg tega deluje močan psihološki mehanizem, ki ga raziskovalci imenujejo »sunk cost fallacy« (zmota potopljenih stroškov). Ko smo že vložili čas in energijo ter čustveno investirali v določen način razmišljanja, vedenja in delovanja, postane psihološko zelo težko priznati, da ta pristop morda ne deluje. Strategija, v katero smo veliko vložili, tako ne bomo opustili niti tedaj, ko nam je sicer zelo jasno, da bi bila opustitev za nas koristnejša. Namesto tega pogosto podvojimo svoje prizadevanje, češ da se moramo bolj potruditi – natanko to pa nam svetuje pop psihologija.

 

Klasične študije o kognitivni disonanci (Festinger) in novejše študije (Aronson in Tavris) kažejo, da ko se naša prepričanja in izkušnje ne ujemajo, pogosto spremenimo interpretacijo izkušenj namesto prepričanj. Tako neuspeh pri uporabi tehnike pop psihologije razlagamo kot »nisem se dovolj potrudil«, namesto da bi priznali, da »ta tehnika ne deluje«.

 

V neoliberalnem družbenem okviru je prepričanje o individualni odgovornosti za uspeh postalo skoraj dogma, ki deluje v družbene polju tako, da je tako rekoč nesprejemljivo priznati, da morda vsi ne morejo uspeti kljub največjim naporom, močni volji in zaupanju vase oziroma v svoje sanje.

 

Najnovejše študije o »toksični pozitivnosti« (pritisk, da ljudje izražajo le »pozitivna« čustva, pri čemer potlačijo in tajijo vsa »negativna« čustva, vse »negativne« občutke, reakcije ali izkušnje) kažejo, da družbeni pritisk k optimizmu in »pozitivnemu razmišljanju« dejansko povečuje psihološko stisko pri ljudeh, ki se soočajo z realnimi strukturnimi ovirami. Namesto da bi jih prepoznali, se morajo osredotočati na spreminjanje lastnega razmišljanja, čustvovanja, doživljanja in vedenja – prav to pa tudi množično delajo – na enake ali zelo podobne načine. Po priročniku.