Ljubi nas, trpi za nas, vse to dela za nas, da bi nam omogočil lepo svobodno življenje. Zveni znano? Seveda. Take izjave lahko slišite v Cerkvi, lahko pa tudi na političnih srečanjih, na katerih ljudje prisegajo zvestobo ljubljenemu voditelju. Sklep? Je sorazmerno preprost: pravi vodja vedno krvavi za nas in se žrtvuje – ni res, da nam vsiljuje nekaj, nas tepe, kaznuje, preganja ali nam nalaga občutke krivde.
Freud nam je dal v roke nekaj močnih orodij za razumevanje sveta okoli sebe. Tako lahko pojasnimo, kako in zakaj posamezniki v skupinah tvorijo čustvene vezi z vodjo in med seboj.
Zaradi vezi čutijo močno pripadnost, identificirajo se med seboj, čutijo skupno ljubezen do vodje in ga idealizirajo. Počutijo se dobro in enako se želijo počutiti tudi vnaprej.
Ni nenavadno, pravzaprav je pričakovano, da ob priložnosti rečejo, da ljubijo vodjo in da ta ljubi njih – njihov medsebojni odnos je harmoničen. Lahko pa rečejo tudi kaj takega: vodja nam želi zagotoviti svobodo, želi, da v miru živimo svoje sanje, zato nas poziva, da se skupaj borimo zoper nasprotnike, ki nam hočejo nekaj vzeti. V resnici to rečejo skoraj vedno.
Ali kot zapiše Freud v »Massenpsychologie und Ich-Analyse« (1921): Tem idejam in njihovim voditeljem pripisuje (Le Bon, op. cit.) tudi skrivnostno, neustavljivo moč, ki jo imenuje »prestiž«. Prestiž je nekakšna moč, ki jo posameznik, delo ali ideja izvaja nad nami. Ohromi vso našo sposobnost kritiziranja in nas napolni z občudovanjem in s spoštovanjem. Lahko vzbudi občutek, podoben tistemu, ki nas prevzame v hipnozi. Ni naključje, da ima osmo poglavje Freudovega dela naslov
»Zaljubljenost in hipnoza« (Verliebtheit und Hypnose).
Pravi vodja zato ni ne nor, ne zmešan, ne pokvarjen, ne zloben. Ljubi svoje poslanstvo in podanike, brez katerih je poslanstvo kajpak zgolj mrtva črka na papirju. Ker jih potrebuje, jih noče uničiti, saj jih še izgubiti ne želi. Želi, da so vedno ob njem. In ljudje želijo, da je vodja večno ob njih, saj mu pripisujejo opisano skrivnostno moč in verjamejo, da je kot kompas, ki vedno kaže v pravo smer, zato ga pogosto označijo kot »neverjetnega«, »fantastičnega« in so »navdušeni« nad njegovim vodenjem.
Pravi vodja je zato ljubljen, spoštovan in občudovan. Zvestim podložnikom ne narekuje ali diktira, kako naj živijo, kam lahko potujejo ali kako naj se prehranjujejo. Ne, obljublja in zagotavlja jim »zgolj« svobodo, ki jo povsem razume, zato imajo občutek, da je subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve. Da ve kaj?
Vodja ve, kaj jih bo končno odrešilo in kaj je svoboda, zlasti pa ve, kdo jo ogroža. Natanko ve, kdo so sovražniki svobode, in ve, kakšno je pravo, resnično, avtentično, pristno življenje v svobodni, odprti in zares demokratični družbi. Zavzema se za »malega človeka«, za katerega se domnevno ne zavzema nihče drug, ker ga hočejo vsi drugi samo izkoriščati. Vodja, prav nasprotno, čuti njegovo bolečino in vsakdanje trpljenje, kot čutita mama ali oče trpljenje svojih otrok, kar pomeni, da je tudi sočuten, ne le bister in inteligenten.
Vodja do »svojih« tako ni surov diktator, ni tiran, ni kaznovalni nadzornik ali izkoriščevalski pripadnik elite. Nasprotno, do njih se obnaša tako, da ga ti ljubijo. Ljubijo ga kot ideal jaza. In če je zelo spreten, ga ljubijo dolgo časa. »Slab diktator« je pravo nasprotje, saj nadzoruje vire, medtem ko sam kot »dober voditelj« obljublja, da bo zagotovil svobodo in razcvet.
To črno-belo razmišljanje je značilno za primitivne obrambne mehanizme, kot so projekcija (ljudje zaradi strahu pred izgubo svobode projicirajo v nasprotne politične sile vse, kar je slabega, medtem ko idealiziranemu voditelju pripisujejo pozitivne lastnosti), oblikovanje skupinske identitete (besede kot »mi« in poziv k »borbi za obnovo« ustvarjajo identiteto znotraj skupine, ki jo združujeta tako ljubezen do voditelja kot prepoznana zunanja grožnja), premestitev (tesnoba zaradi družbenih sprememb se preusmeri na skrbi zaradi grožnje, da bodo izgubili določene svoboščine). Znotraj teh koordinat ni težko vladati nad ljudmi in upravljati z njimi. Zopet: ne gre za diktiranje, kako naj kdo živi. Ljudje si to povedo ali narekujejo (diktirajo) sami.
Ključne so torej čustvene vezi z vodjo, ne racionalne ocene njegovih sposobnosti ali zmožnosti. Ni pomembno, kako inteligenten je vodja zares, objektivno, saj je pomembno le, da podaniki verjamejo, da je inteligenten. Bistveni so nezavedni procesi identifikacije, idealizacije in psihičnega ugodja, ki izhaja iz pripadnosti skupini, ki jo ščiti. Dokler jo varuje in ščiti, verjamejo, da je inteligenten, spreten in moder.
Zelo pomembno je tudi apokaliptično uokvirjanje, ki povečuje čustveno vlaganje v kohezijo skupine prek skupne tesnobe.
Omenjanje in napovedovanje apokalipse je zelo močan vzvod, ki najprej krepi čustvene naložbe podanikov. Vodja, ki jim zna vedno znova spretno sporočiti, da obstajajo v družbi problemi, ki jih morajo razumeti kot eksistencialno grožnjo, krepi njihove čustvene odzive, ki končno prevladajo nad racionalno presojo. To ustvarja tisto, kar bi Freud imenoval »libidinalna vez« – na logične protiargumente povsem odporna čustvena navezanost.
K apokaliptičnemu razmišljanju sodi tudi ustvarjanje časovne nujnosti. Ukrepati je treba hitro in odločno, kajti »ko nekaj enkrat izgubimo«, je prepozno. »Tistega« nikoli več ne bomo dobili nazaj.
Bistveno je nezavedno prepričanje, da nam »oni hočejo nekaj vzeti«. Ali pa »so nam že vzeli«, zato moramo to »dobiti nazaj«. Nihče v resnici ne ve, kaj naj bi »to« sploh bilo, a to ni pomembno, saj podaniki intuitivno vedo, kaj »to« je. Kaj si o »tem« mislijo drugi, pa itak nikogar ne zanima, ker ni pomembno.
Skupno pričakovanje katastrofe krepi vezi, zato ni presenetljivo, kako lahko zunanje grožnje združijo ljudi v skupni tesnobi. Ta kajpak takoj utemelji izredne ukrepe – denimo, v obliki izvršilnih ukazov, ki začnejo veljati takoj. Kar bi bilo sicer ekstremno, preganjanje nasprotnikov, izganjanje tujcev etc., je nenadoma ne le legitimno, temveč je tudi nujno potrebno in odobreno. Razumno omejevanje vsakdanjega življenja, vedenja in delovanja ljudi je zato smiselno nemudoma odpraviti, in sicer v službi preživetja, svobode in napredka.
Zgodovinska ironija pa je, da aktualna podnebna kriza uvaja novo fascinantno psihološko kompleksnost naših življenj, saj predstavlja dejansko, znanstveno dokumentirano, eksistencialno grožnjo, ki ustvarja nekakšne konkurenčne apokaliptične pripovedi.
Medtem ko znanstveni konsenz opozarja na potencialno katastrofalne posledice nenadzorovanih in abruptnih podnebnih sprememb, kar ustvarja pri nekaterih tesnobo in globoke nezavedne strahove zaradi možnega uničenja ne le samega sebe, temveč tudi civilizacije, se avtoritarni politični voditelji upirajo podnebnim ukrepom ter celo zanikajo podnebne spremembe.
Zgodovinski ironiji se tako pridružuje psihološki paradoks.
Podnebne spremembe so resnične in ustvarjajo nezavedni konflikt: grožnja je hkrati dovolj oddaljena, da aktivira zanikanje, a hkrati dovolj dokumentirana, da povzroča tesnobo. Priča smo prenosu tesnobe zaradi podnebnih sprememb na strahove glede eksistencialne, ekonomske in politične svobode, kar je voda na mlin sodobnih avtoritarnih voditeljev. Pretvarjanje tesnobe zaradi uničenja okolja v sovražnost do znanstvenikov, ki sprožajo alarm, se povezuje z ljubeznijo do voditeljev, ki obljubljajo svobodo, napredek in izobilje.
Apokaliptično uokvirjanje svobode in »ameriških sanj« deluje kot psihološka obramba, ki ljudem omogoča, da se izognejo soočanju s težavnejšo eksistencialno tesnobo glede otipljivih podnebnih katastrof. Oblikuje se kompleksen psihološki teren, kjer se najbolj objektivno grozeč scenarij (podnebna katastrofa) kosa z bolj neposrednimi, čustveno odmevnimi strahovi glede osebne svobode, identitete in pripadnosti.
Avtoritarni voditelji danes spretno strateško uporabljajo »premik« – preusmerjajo družbene tesnobe k bolj oprijemljivim, poosebljenim grožnjam, kot so geji, lezbijke, tujci, imigranti, teroristi vseh vrst. Vedo, da ljudje nimajo radi kognitivno zahtevnih kompleksnih, sistemskih analiz vsakdanjega življenja. Ta mehanizem vodjem omogoča, da legitimne strahove pred negotovo prihodnostjo usmerijo v sovražnost do zunanjih skupin (priseljencev, manjšin, političnih nasprotnikov), ki si jih je preprosto lažje predstavljati in jih nekaznovano obrekovati.
Podnebne spremembe so še posebej težaven psihološki izziv, ker so abstraktne in postopne, ne pa takojšnje.
Ko avtoritarni voditelji zanikajo podnebno znanost ali zmanjšujejo pomen podnebnih groženj, svojim podpornikom ponujajo psihološko tolažilno alternativo soočanju z eksistencialno krizo, ki se zdi nepremagljiva. To zanikanje služi tako čustvenim kot političnim namenom – zmanjšuje tesnobo, hkrati pa krepi nasprotovanje podnebnim ukrepom in odpor proti elitam, ki domnevno nadzorujejo njihova življenja.
Še posebej zaskrbljujoče pa je, da so lahko umetno ustvarjene grožnje politično koristne za utrjevanje oblasti, medtem ko dejanske podnebne katastrofe ne razlikujejo po politični pripadnosti. Psihološko udobje zanikanja bo sčasoma sicer premagala empirična realnost, ko se bodo podnebni vplivi stopnjevali, toda takrat bo že zelo pozno.
Žalostna ironija je, da obravnavanje podnebnih sprememb resnično zahteva kolektivno ukrepanje in družbeno kohezijo, za katero pa avtoritarni voditelji že zatrjujejo, da jo ponujajo in krepijo. Saj zares jo, le da delujejo v službi namišljenih groženj naši skupni prihodnosti, namesto da bi se lotili obravnavanja resničnih groženj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar