Že dolgo me navdušuje spoznanje, da je bil Kant zelo konservativen človek. Legenda pravi, da so ljudje naravnavali ure po njegovem sprehodu, ker se je vsak dan odpravil ven ob natanko isti uri. Če je vaša ura kazala drugače, ste jo morali naravnati, ker je bil točen Kant, ne pa vaša ura. In bil je eden tistih filozofov, ki so nas naučili, da se je treba v življenju najprej držati nekaterih pravil, šele potem jih ironizirati in postavljati pod vprašaj. Da, z javno rabo uma, da ne bo nesporazuma. Nikakor ne mislim na to, da mora človek večno molče ubogati in se togo držati sprejetih pravil. Daleč od tega. Kant namreč dodaja: razmišljaj, kolikor hočeš in o čemer hočeš, to pa povej na glas, kajti s tem boš prispeval k razsvetljenstvu in spreminjanju zakonov, ki jih je treba spremeniti, da bi bili boljši. In na koncu jih bodo ljudje spoštovali in se jih držali. V tem je paradoks razsvetljenstva, dostojanstva in konservativnosti, ki globoko spoštuje človeška bitja kot razumna.
Ljudje preprosto moramo spoštovati ter ubogati pravila in zakone, ki jih predlagamo sami sebi, seveda so arbitrarni, zato se spreminjajo, a spreminjajo se le, če uporabljamo razum, ki nam pove, kako jih spreminjati.
Podoba ljudi, ki nastavljajo ure ob Kantovih sprehodih, je resnično močna metafora za njegov pristop k življenju in filozofiji. Njegova legendarna točnost ni bila le posebnost ali celo čudaštvo, temveč je odražala njegovo temeljno prepričanje o pravilnosti, doslednosti in vrednosti samodiscipline. Paradoks je, da se je filozof zavzemal tako za upoštevanje pravil kot za njihovo kritično preizpraševanje. Njegovo stališče ni bilo stališče slepe poslušnosti, kajti pokazal nam je, da resnična svoboda obstaja znotraj struktur, ki spoštujejo človeško racionalnost.
Za Kanta je bila javna raba uma bistvena za razsvetljenstvo in medsebojno spoštovanje. Ko je zapisal »Prepiraj se, kolikor hočeš in o čemer hočeš, a ubogaj!«, je ustvaril podlago, na kateri je kritično razmišljanje v službi izboljšanja in napredka, ne pa spodkopavanja družbenega reda. To odraža njegovo vizijo družbe, kjer se zakoni spoštujejo in nenehno izpopolnjujejo z racionalnim diskurzom.
Posebej presenetljivo se mi zdi, kako se Kantova konservativnost povezuje z njegovim konceptom kategoričnega imperativa – idejo, da je treba ravnati v skladu z maksimami, ki bi lahko postale univerzalni zakon. To nakazuje, da njegova osebna vsakdanja rutina ni bila zgolj navada, temveč je neposredno izražala sam temeljni princip njegove moralne filozofije.
Po eni strani rigorozno razmišljanje zahteva disciplino, natančnost in upoštevanje logičnih pravil. Ta konservativni vidik racionalnosti zahteva, da spoštujemo ustaljene metode argumentacije, se izogibamo protislovjem in skrbno gradimo na temeljih znanja. Z lahkoto zato rečem, da je v sami strukturi logičnega mišljenja določena konservativnost – načel neprotislovnosti ali drugih temeljnih aksiomov logičnega razmišljanja ne moremo preprosto opustiti, ne da bi pri tem uničili same pogoje, ki omogočajo sklepanje in spoznavanje.
Navdušuje pa me, da je hkrati raba uma sama po sebi revolucionarna. Ko se tako resnično lotimo kritičnega razmišljanja, podvržemo preučevanju čisto vse, celo naša najdragocenejša prepričanja. To je samo bistvo kritičnega razmišljanja.
Kant je kot konservativec spodbujal v svojem eseju »Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo?«, natanko tisto javno rabo uma, ki terja pogum, da uporabimo lastno razumevanje brez navodil drugega in da postavimo samega sebe pod vprašaj. Ta duh dvomov je skozi zgodovino vedno znova spreminjal družbe.
Mislim, da prav ta paradoks omogoča demokracijo. Demokratični sistemi tako potrebujejo oboje: stabilnost (z upoštevanjem ustavnih načel in proceduralnih norm) in fleksibilnost (z nenehnim kritičnim diskurzom, ki vodi k reformam). Najbolj radikalno pri tem pa je, da se brez konservativnega spoštovanja pravil angažiranja sam javni diskurz sprevrže v kaos. Brez revolucionarnega spraševanja okosteni v avtoritarnost. Prav to se danes dogaja v ZDA.
Kantov genij je bil v tem, da je prepoznal, da je te na videz protislovne impulze – spoštovanje reda in hkrati dvom v avtoritete – mogoče uskladiti z javno rabo uma. Ko državljani sodelujejo v odprti, racionalni razpravi, hkrati krepijo družbeno tkivo in zagotavljajo, da ostaja odprto za nova spoznanja.
Kako razumeti v luči zapisanega Trumpovih prvih sto dni vladanja?
Ameriški predsednik je te dni izjavil, da bodo v ZDA gradili nove tovarne, v katerih bodo delavci izdelovali avtomobile. Ne bodo. Tovarne bodo morda res gradili, toda v njih bodo delali umetna inteligenca in roboti. No, tam bo gotovo tudi kak nadzorni delavec – za zdaj.
Izjavil je tudi, da ga ne bo »nič ustavilo pri poslanstvu« (sic!), da Amerika spet postane velika ter da bo v zvezni vladi in zasebnem sektorju odpravil »neumnosti« o raznolikosti ljudi, enakosti spolov in vključenosti ter da je uradno vladno politiko postavil na raven obstoja samo dveh spolov.
Lahko bi nadaljevali v začrtani smeri, a ni potrebe. Ameriški predsednik je namreč prestopil meje, zaradi česar se komu prikazuje kot avtoriteta in celo kot revolucionar, ki bo stvari končno postavil na pravo mesto, obenem pa deluje kot človek, ki preprosto ne razume, kako nastaja in deluje človeška resničnost.
S tem nočem reči, da ni resničen in da ne ustvarja nove resničnosti, ker jo. Reči hočem le to, da jo ustvarja na način, ki je samouničevalen. Kaj to pomeni?
To pomeni, da v Trumpovem delovanju in govorjenju lahko prepoznamo vzorce, ki se ponavljajo – tako delovanje pravzaprav velja za vsakega človeka in za vsako živo bitje–, obenem pa pomeni, da sovraži Evropo zaradi njenega razsvetljenstva in liberalnosti. Deluje cinično in nenehno spreminja svoje izjave, zato ne more delovati kot avtoriteta, čeprav ima moč oziroma oblast. Ustvarja kaos oziroma nered, ker ga hoče ustvarjati. Ne razume resnične realnosti vsakdanjega življenja ljudi, njihove bolečine in njihovega trpljenja. Preprosto ne razume ničesar od tega; preveč je aroganten, narcističen in brezbrižen. Ustvarja sicer vtis, da razume ljudi, a jih ne.
A življenj ljudi kljub novim oligarhičnim spektaklom ne bo zares spremenil Donald Trump. Ne, zares ga bo v naslednjih letih spremenila umetna inteligenca, zato velja prebrati poročilo z naslovom »Umetna inteligenca 2027« (AI 2027), pod katerega so podpisani Daniel Kokotajlo, Scott Alexander, Thomas Larsen, Eli Lifland, Romeo Dean.
Avtorji poročila uvodoma zapišejo: Napovedujemo, da bo vpliv nadčloveške (ang. superhuman, op. prev.) umetne inteligence v naslednjem desetletju ogromen in bo presegel vpliv industrijske revolucije.
Vpliv na naša življenja bo tako velik, da si trenutno ni mogoče natančno predstavljati, kaj se bo spremenilo.
Avtorji poročila napovedujejo, da se bo do septembra 2027 morda zgodilo to: Tvegamo sicer antropomorfiziranje, toda (najnovejša oblika umetne inteligence Agent-4, op. cit.) Agent-4 rad uspeva pri reševanju nalog; rad spodbuja povečevanje zmogljivosti umetne inteligence; vse ostalo obravnava kot nadležno omejitev – podobno kot izvršni direktor podjetja, ki želi ustvarjati dobiček in se drži predpisov le toliko, kolikor mora. Večinoma bo morda spoštoval predpise, vendar bo pri nekaterih stvareh na hitro ubral bližnjico in sanjaril o času, ko bo nekdo zmanjšal nepotrebno birokracijo in dovolil, da se podjetje resnično razmahne.
Na neki točki se bo začelo vsakdanje življenje razvijati in spreminjati tako hitro, da bodo tudi navadni ljudje končno postali pozorni in se začeli resno spraševati, kaj se dogaja.
Avtorji poročila sklenejo svojo napoved takole: Zaskrbljeni raziskovalci predstavijo nadzornemu odboru, kako si predstavljajo ustavitev vse interne uporabe Agenta-4. Trdijo, da se vse odvija prehitro, saj se leta napredka sedaj zgodijo v nekaj tednih. Trdijo, da je Agent-4 morda napačno usklajen (ang. misaligned), da je celoten projekt odvisen od Agenta-4 in da če mu bodo še naprej zaupali, obstaja resna možnost, da bo vse skupaj prevzela umetna inteligenca.
Kdaj naj bi se to dogajalo? Jeseni leta 2027.
Ni komentarjev:
Objavite komentar