Medtem ko v šolah še vedno pogosto naletimo na učenje na pamet, testiranje otrokovega kratkoročnega spomina v obliki preverjanja, ocenjevanja znanja in ponavljanja za učiteljem, se soočamo z novimi koncepti učenja in poučevanja, ki jih dobro ponazarja en sam izraz: »metakognitivni učenec«. Kdo je to?
Odgovore na to zanimivo in vznemirljivo vprašanje ponuja izvrstna knjiga z naslovom »Metakognitivni učenec: kako poučevati akademsko, socialno in čustveno inteligenco na vseh področjih«. Avtorji in avtorice so: Richard K. Cohen, Deanne Kildare Opatosky, James Savage, Susan Olsen Stevens in Edward P. Darrah. Ta nagrajena knjiga, ki jo je izdala založba »Solution Tree«, se osredotoča na močan sodobni učni pristop, imenovan strukturirano samospraševanje (ang. SELf-questioning), ki ga je mogoče uporabiti na vseh področjih in stopnjah učenja.
Knjiga se torej osredotoča na metakognitivno strategijo, imenovano »strukturirano samospraševanje«. Kaj je to in kakšni so cilji takega samospraševanja?
Govorimo o metodi, s katero učitelji pomagajo učencem razvijati več kot kritično razmišljanje in veščine reševanja problemov, saj tako razmišljanje organsko povezujejo s socialno-čustvenim učenjem, ki ni namenjeno le akademskim vsebinam, temveč tudi zmanjševanju stresa in tesnobe v razredu ter razvijanju avtonomije in odpornosti učencev.
Tak način dela v razredu je zelo dober in kompleksen, ker izhaja iz osnovnega psihološkega spoznanja, da je zelo koristno razumeti resnost stresa in tesnobe, s katerima se v šoli ne soočajo le učenci, temveč tudi učitelji. Povejmo najprej, kaj je metakognicija.
Za začetek lahko zelo preprosto rečemo, da je to zmožnost človeškega bitja, da spozna in razume lastne kognitivne procese, po katerih se ravna. Bolj kot jih pozna in razume, bolj lahko vpliva nanje. Nauči se zastavljati boljše cilje od teh, na katere je navajeno, izbira ustreznejše strategije, preden se loti kakega problema, naloge ali izziva.
Vidimo, da je tak pristop zelo daleč od učenja na pamet za dobro oceno.
A zakaj je v šolah tako malo metakognitivnega učenja, če pa so filozofi, kot so Sokrat, ki spodbuja k preučevanju lastnih misli in razumevanju metakognitivnega raziskovanja, Platon, ki na podlagi pristopa svojega učitelja razvija razumevanje razlike med fizičnim svetom pojavov in idealnim področjem resničnega razumevanja, Descartes s svojim metodološkim dvomom in znamenito izjavo »Cogito, ergo sum« (mislim, torej sem), že zdavnaj močno prispevali k metakognitivnemu mišljenju in spodbujali učenje za samoreflektivno zavest kot temelj gotovosti?
Zakaj je še vedno v šolah več učenja na pamet in ponavljanja že povedanega kot pa tega, kar je že pred pol stoletja utemeljil John H. Flavell kot oče raziskav metakognicije in jo opredelil kot »znanje in spoznanje o kognitivnih pojavih«, kasneje pa širše kot »razmišljanje o razmišljanju«?
Zakaj torej v šolah tako malo razmišljamo o razmišljanju in odnosih, ki potekajo med učenci in učitelji? Zakaj ni več takega razmišljanja, ki je sicer zelo uporabno in neposredno koristno v vsakdanjem življenju? Zakaj učenci na koncu vedo več o ne-vem-kateri bitki, ki jo je izbojeval ne-vem-kateri kralj pri ne-vem-katerem potoku, kot pa o lastni duševnosti in zmožnosti za metakognicijo?
Že dolgo vemo, da metakognitivni pristopi v socialno-čustvenih kontekstih pomagajo učencem razmišljati o svojih čustvenih odzivih, ki so v vsakdanjem življenju izjemno pomembni za odnose, razumeti socialne odnose in razvijati strategije za obvladovanje akademskih in medosebnih izzivov, in vemo, da natanko isto velja tudi za učitelje.
Metakognitivno učenje torej ni le metoda, namenjena učencem, temveč je tudi metoda, namenjena učiteljem. Namenjena ni le prenašanju znanja, temveč tudi krepitvi medsebojnih odnosov. Zakaj je bilo doslej tako malo pozornosti v šolah na medsebojne odnose med učitelji in učenci? Včasih se zdi, kot da živijo v dveh različnih vesoljih.
Relativno zanemarjanje odnosov med učitelji in učenci deloma izhaja iz zgodovinskega razvoja izobraževalnih sistemov. Množično izobraževanje je bilo prvotno zasnovano z mislijo na industrijsko učinkovitost, ne na odnose, metakognicijo in čustveno inteligenco, o kateri tako ali tako niso vedeli ničesar – velike skupine učencev so se udeleževale standardiziranega učnega načrta v starostno pogojenih kohortah. Ta tovarniškemu podoben model je dajal prednost podajanju vsebin pred gradnjo odnosov. Poleg tega izobraževalne strukture pogosto fizično in socialno ločujejo učitelje in učence: hierarhična dinamika moči ustvarja distanco, fizični prostori krepijo ločevanje, omejen je čas za neakademske interakcije, veliki razredi pa tako ali tako otežujejo individualne povezave in pristne odnose.
Gibanje za produktivnost in učinkovitost v izobraževanju je to vrzel še povečalo. Z večjim poudarkom na standardiziranih testih in merljivih rezultatih je bilo kultiviranje odnosov potisnjeno na stran kot manj pomemben »mehki« dejavnik, ki se ne odraža neposredno v domnevno objektivnih rezultatih testov. Učitelji se tako težko soočajo z ogromnim pritiskom, da pokrijejo vsebine in pripravijo učence na ocenjevanje, zaradi česar je ostalo malo časa za smiseln razvoj odnosov.
Zanimivo je, da so odnosi med učitelji in učenci v praksi še vedno deležni manj pozornosti, čeprav psihološke raziskave dosledno dokazujejo njihov pomen: pozitivni odnosi med učitelji in učenci so močno povezani z višjimi akademskimi dosežki. Pomembno vplivajo na učenčevo motivacijo, angažiranost in vedenje. Še posebej so ključni za ranljive in marginalizirane učence. Vplivajo na učiteljevo zadovoljstvo pri delu in njegovo motivacijo. Vendar so te raziskave pogosto preprosto prezrte.
Zaznavanje, da učitelji in učenci živijo v »različnih vesoljih«, je na žalost precej ustrezno. Pogosto imajo različne cilje, ozadja, perspektive in celo različna razumevanja, kaj pomenita »uspeh« ali »dobra izobrazba«. Premostitev teh razdalj zahteva zavestno prizadevanje šol, izobraževalnih sistemov in posameznikov, da namenijo več pozornosti in časa kultiviranju odnosov. Dobra novica je, da se zavedanje o tej problematiki vendarle vse povečuje. Ko izobraževanje presega ozko osredotočenost na odgovornost prejšnjih desetletij, se vse več šol zaveda, da odnosi tvorijo temelj, na katerem je zgrajeno vse učenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar