Nasveti ljudem, naj uporabljajo voljo in jo krepijo, naj se potrudijo malo bolj, take nasvete pogosto dajejo starši ali učitelji otrokom, ker so prepričani, da je prav volja ključna za motiviranje ljudi, da kaj dosežejo ali naredijo, denimo, sami s seboj, niso vedno najboljši in ne delujejo vselej, čeprav se zdi, da so koristni oziroma uporabni in jih vsakdo razume. Razlog je v tem, da se spodbujanje motivacije osredotoča na posameznika tako, kot se osredotoča sklicevanje na moč, da človek potegne samega sebe za lase in se izvleče iz živega peska, v katerem se je znašel.
Psihološko naivni model volje namreč zmotno predpostavlja, da je sprememba predvsem stvar individualnega truda, napora ter odločnosti in odločenosti – človek se preprosto odloči, da bo kaj storil, potem pa isto tudi naredi – potrudi se. V resnici pa prav tu nastane problem. Imenuje se »problem samoobvladovanja«. Problem pa ni le praktičen; je tudi logičen. Zakaj?
Ko se nekdo bori z lastno motivacijo ali spremembo vedenja, nekaj bi rad spremenil na sebi, rad bi se začel vesti drugače, rad bi dosegel nekaj novega, je prav tista sposobnost, ki jo je treba uporabiti (volja), pogosto ta, ki je že ogrožena. To je tako, kot če bi nekomu z zlomljeno nogo svetovali, naj gre peš v bolnišnico – rešitev zahteva prav tisto, kar je oslabljeno. Če nekoga, ki domnevno nima motivacije, prosimo, naj »preprosto uporabi voljo«, predpostavljamo, da že ima dostop do vira, ki ga v resnici šele išče.
Nekateri raziskovalci, kot je Roy Baumeister, so podrobno raziskali idejo o »izčrpanosti ega« in ugotovili, da je razmišljanje o pravi naravi človeške motivacije še veliko zapletenejše od prvotne zamisli, da deluje volja kot mišica, ki jo je mogoče izčrpati ali okrepiti. Čeprav je ta model pojasnil nekatere pojave, so poznejše raziskave pokazale, da je vse skupaj bolj zapleteno, kot se je sprva zdelo. Težava ni le v naivnem prepričanju, da je volja nekaj, kar se lahko utrudi, se izčrpa ali pa je preprosto zmanjka – gre za to, da celoten okvir »prisiljevanja samega sebe« k dejavnosti ustvarja notranji konflikt, ki spodkopava to, kar naj bi se okrepilo – volja namreč.
Izkazalo se je, da uspešna, učinkovita samokontrola sploh ni povezana z močnejšo voljo, ki je ima lahko posameznik več, manj ali premalo, temveč s strukturiranjem in preoblikovanjem okolja, v katerem živi in ki podpira želeno – drugačno – vedenje. Ključno je torej preusmerjanje pozornosti, ne pa stiskanje zob in prizadevanje.
Moč volje je tako omejena, kajti naš avtomatski, intuitivni sistem, ki ga poznamo kot Sistem 1, deluje nenehno in brez napora, medtem ko naš premišljevalni Sistem 2 (ki vključuje moč volje) zahteva veliko energije in pozornosti. Zanašanje izključno na Sistem 2 za spremembo vedenja je kot poskušati ročno nadzorovati dihanje 24 ur na dan, 7 dni v tednu – to je izčrpavajoče in na koncu nevzdržno.
Zares učinkovita motivacija tako sploh ni neposredno povezana z močjo volje. Možna je šele, ko so izpolnjeni trije pogoji, zato je velikokrat spodbujanje osebe, naj okrepi lastno voljo, povsem jalovo. Pogoji, ki morajo bit izpolnjeni, da bi imela oseba »močno voljo«, so: avtonomija (občutek, da so naše odločitve zares naše, da »prihajajo od nas samih«, ne pa od zunaj), kompetentnost ali doživljanje učinkovitosti in rasti, povezanost (ta je morda najpomembnejši, pomeni pa občutek povezanosti z drugimi).
Človek se bo torej vedel, kot da ima veliko bolje, takrat, ko bo čutil, da ne potrebuje zunanjih spodbud in nasvetov glede krepitve lastne volje, ker bo preprosto želel nekaj narediti zaradi sebe, ko bo spremljal sebe in razumel, da je učinkovit, da mu uspeva nekaj narediti, in ko bo doživljal močno, smiselno povezanost z ljudmi okoli sebe.
Ko se prizadevanja za spremembe, večjo učinkovitost ali osebnostno rast osredotočajo izključno na moč volje, preprosto spregledajo pomen posameznikove neodvisnosti ali avtonomije (ustvarjajo zgolj zunanjo prisilo), zaobidejo pa tudi pomen povezanosti (izolirajo posameznika, da je samo on odgovoren za moč svoje volje), zaradi česar je trajnostna sprememba malo verjetna ali pa je celo nemogoča.
Kljub konceptu »volje do moči« je bil Nietzsche zelo skeptičen do opisanega splošnega pojmovanja volje, čeprav bi človek najprej pomislil, da govori prav o močni ali šibki volji. Idejo o enotni »volji,« s katero bi se oseba preprosto odločila za spremembo, če bi le hotela, je prepoznal kot fikcijo. Namesto tega je trdil, da je v nas več različnih gonil in sil, ki so pogosto v medsebojnem sporu ali konfliktu. Sprememba ne izvira iz prevlade enega dela nad drugimi, temveč iz njihove ustvarjalne reorganizacije, kot je kasneje pokazal Freud.
Globoko kritiko pristopov, ki temeljijo na posameznikovi volji, ponuja tudi budistična filozofija, ki je razvila zelo zanimiv in na prvi pogled težko razumljiv koncept »neprizadevanja«. Budistična misel ponuja s konceptom »neprizadevanja« ali »brezciljnosti« (apranihita), ki pa ne pomeni, da je človek brez želje, len ali nezainteresiran, zelo dobro izhodišče za boljše razumevanje volje. Pomeni tole.
Bolj kot se oklepamo spremembe in cilja, ki ga hočemo doseči, bolj ustvarjamo napetost, ki pot do cilja ovira, včasih pa tudi prepreči. To ni pasivnost, kot bi spontano pomislili, temveč dejavnost, ki izvira iz spoznanja, da trajnostna preobrazba izhaja iz zavedanja in sprejemanja, ne pa iz sile.
Pristna človekova sprememba tako ne izhaja iz prizadevanja, ki ga podpirata »močna volja« in kalkuliranje, katere korake narediti na poti do cilja, temveč izhaja iz odpiranja novim možnostim bivanja. To zahteva tisto, kar je imenoval Heidegger »sprostitev« (nemšk. Gelassenheit) – opuščanje nečesa, kar omogoča nastanek novih vzorcev. Filozof to razlaga kot zmožnost, da pustimo stvari preprosto biti, pa naj bodo še tako negotove in skrivnostne. To pa je skoraj nemogoče, če smo zaskrbljeni, hočemo nadzor ali smo tesnobni, češ da iz otroka »nič ne bo«, če ne okrepi svoje volje – krog siljenja k dejavnosti se tako sklene.
Zakaj torej volja sama po sebi ustvarja odpor? Ko se zanašamo izključno na voljo, že ustvarimo notranji razkol med delom, ki se želi spremeniti, in delom, ki se spremembi upira. Ta razkol ustvarja več težav.
Prva se imenuje paradoks nadzora. Bolj kot se poskušamo nadzorovati zgolj s svojo voljo, bolj krepimo občutek, da je z nami nekaj »narobe« – če se moramo siliti ali nas morajo siliti drugi, z nami nekaj ni v redu. To ustvarja občutek sramu in odpor, kar pa paradoksno krepi prav tiste vzorce, ki jih poskušamo spremeniti.
Druga težava, ki si jo ustvarjamo, je izčrpavanje energije. Nenehno samonadzorovanje in samokontrola zahtevata ogromno psihične energije, zato imamo na voljo manj energije za dejansko razvijanje novih vzorcev oziroma za spremembo.
Tretja težava je izguba notranje motivacije. Zunanji pritisk, tudi če prihaja od nas samih, je še vedno zunanji, po navadi spodkopava notranjo motivacijo. Kar bi lahko bilo prijetno ali smiselno, postane dolžnost ali obveznost, to pa močno zmanjša našo naravno angažiranost.
Morda je najgloblji psihološki in filozofski vpogled v nas same ta, da resnična, trajnostna sprememba pogosto zahteva nekakšno opustitev – ne želje po spremembi, temveč močnega prijema, ki ga prinaša nadzor, ki temelji na moči volje. V resnici šele opustitev takega nadzora ustvarja prostor za organski nastanek novih vzorcev.
Stara paradoksna budistična modrost tako pravi: »Spremenim se lahko šele, ko se sprejmem takšnega, kot sem.« To ni resignacija ali odpoved, ni obup, temveč spoznanje, da sila ustvarja protisilo, medtem ko sprejemanje ustvarja prostor za gibanje in spremembo. To spoznanje je v resnici nenavadno preprosto. Človek ne potrebuje zunanje sile, da bi bil to, kar je, da bi postal, kar v odprtosti lahko postane.
Omejitev moči volje torej ni v tem, da smo šibki ali leni, da se nam nečesa ne da narediti – gre za to, da sama struktura volje ustvarja odpor. Prava preobrazba zato ne izvira iz tega, da se sami potegnemo za naramnice in se dvignemo z lastnimi nogami, temveč iz razumevanja globljih naravnih tokov motivacije, zlasti pa iz ustvarjanja podpornih pogojev za spremembe, ki terjajo potrpežljivost, sočutje do sebe in podporo drugih. Vse to pa so elementi, ki jih model moči volje običajno spregleda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar