Kljub vsem strahovom, tesnobi in ne-varnosti, ki jo doživljam vsak dan, se mi utrne misel na vas. Misel, ki sproži občutek, da pogovor z vami ustvarja nevidno mrežo, v katero padem vsakokrat, ko sem pri vas. Mreža, ki me drži, da ne padem globoko v brezno, po katerega robu stopam ves čas. Ta privilegij, ki mi ga nudite s tem, ko si vsak teden vzamete čas zame, je tisto, kar me ohranja v borbi za živost vsak dan znova. Pojavi se občutek, da v pogovoru z vami delim tudi vso moč, ki jo imajo strahovi nad menoj. Ko vse to delim z vami, je teža le-teh na meni manjša, ker del prevzamete vi. Še vedno so v vsej moči prisotni v meni, a ko jih delim z vami, jih skupaj drživa v zraku. Z vami jih lahko opazujem, brez da bi me poškodovali, kot me takrat, ko sem sama s seboj. Vsako težo, ki jo nosim v sebi, imam v srečanjih priložnost deliti z vami, da jo drživa skupaj. Ta občutek je res neverjeten.
Resnično, pristno srečanje z drugim človekom je čisto nekaj drugega kot vseprisotno spreminjanje selfijev za pogled nekoga drugega: »Svojim fotografijam v samo nekaj minutah pričarajte resnično lepotno preobrazbo!« Aplikacije za spreminjanje selfijev so sicer res priročen pripomoček za spreminjanje zunanje podobe, toda kaj je to v primerjavi s srečanjem z drugim človekom, kot je opisano v pismu, ki ga navajam uvodoma? Tako srečanje nikoli ne potrebuje filtrov, za katere večina mladih žensk trdi, da jih uporablja za popravljanje avtoportretov, in v njem ni prostora za podobe, na katerih je človek videti »najbolje«.
Za koga torej želi človek ustvariti avtoportret, na katerem je videti »najbolje«, in zakaj, čemu? Za kateri pogled so tako popravljeni avtoportreti? Zakaj jih je sploh treba popravljati, da bi bili optimalni ali celo čim bolj popolni? Ali človek ni več zadovoljen s tem, kakršen zares je?
»Pedagogika popolnosti« je izraz za množico navodil za tehnike, kako izboljšati zunanji videz. Oglasi jo ponujajo odjemalcem, kot da so človek: »vaš osebni lepotni svetovalec, mentor, strokovnjak in najboljši prijatelj«. A zunanji videz je navsezadnje resnično zgolj – enodimenzionalni videz brez globine.
Zdi se, da je zelo pomemben, pomenljiv, da ima skrb zanj veliko smisla. Digitalno ga lahko kadarkoli spremenite, spreminjate lahko tudi samo spreminjanje. A spreminjanje se ne konča pri digitalnem popravljanju zunanje podobe, saj se nadaljuje s preoblikovanjem samega telesa, kajti brez njega ni zunanje podobe. Izboljšanje fotografij na socialnih omrežjih je namreč le uvod v preobrazbo, ker človek prej ali slej odide v resnično socialno okolje, kjer drugi ljudje ne presojajo le njegove digitalne podobe, temveč tudi njegovo empirično telesno obliko. Oblačila zato niso več dovolj, spremeniti je treba samo telo.
Kakšen je torej človek, če spremeni obliko obraza ali katerega drugega telesnega dela? Ustvari novo podobo, toda ta je vselej le ena izmed množice možnih podob. Naj človek spreminja svoje telo vsak dan, da bo zadel tisto podobo, ki je trenutno nekomu všeč? Vse to lahko vodi v delirij.
Nadzor nad samim seboj, aplikacije, s katerimi nenehno nadzorujemo sebe in se popravljamo, da bi razvili najboljšo različico sebe, so več kot le simboli obvladovanja sebe, uravnavanja čustev in oblikovanja spoštljivega odnosa do drugih ljudi. So znaki estetskega primerjalnega testiranja, ki se ne konča v domači sobi. Ima socialne razsežnosti, ki šele zares razgalijo grozljivo logiko samouničevalnosti, kajti prav o njej moramo spregovoriti. Oseba se namreč ves čas boji, da je grda, obenem pa tesnobno domneva, da ji prijatelji tega preprosto ne povedo. O kakšnih prijateljih potemtakem govorimo? Kaj se dogaja z našimi odnosi v časih, ko je videti, da so pomembne zgolj podobe? Je mogoče z njimi napolniti eksistencialno praznino?
Kdo je torej grd in kdo je lep? Kdo določa eno in kdo določa drugo? In kakšen je končni cilj takega določanja?
Nagovarjanje ljudi, naj digitalno spreminjajo svojo zunanjo podobo in naj se lotijo še telesne preobrazbe, organsko dopolnjuje ideološko neoliberalno »dokazovanje«, katere vrste podjetniške subjektivnosti bodo najbolj nagrajene in katere ne bodo. Dokazuje dobičkonosnost, saj ves čas govorimo o človeku kot kapitalu in o naložbah v prihodnost. Dejansko se predstavlja kot vir sodobne avtoritete, ki ljudem pove, kaj je »kul«, kaj je super in kako uresničiti svoje sanje. Potrošnikom se predstavlja kot dober »prijatelj«, svoja sporočila pa interpretira kot verodostojne oblike najnovejših znanstvenih spoznanj, na katera se velja nasloniti.
Torej ne drži, da avtoritete nič več ne obstajajo, ne delujejo in da so mladi brez kompasa. Res je prav nasprotno. Avtoritet, gurujev, svetovalcev, pridigarjev, dušebrižnikov in drugih, kar jih ima interes, da bi postali avtoritete, je tamle zunaj, kolikor hočete. V resnici jih je toliko, da se drenjajo in med seboj silovito tekmujejo za pozornost. Ne moreš namreč biti avtoriteta brez subjektov ali podložnikov, ki te sprejemajo kot avtoriteto in ti sledijo.
Oglasi in propaganda, nosilci politične retorike, žargona in novoreka se nenehno sklicujejo na dejstva, podatke in kvantitativne objektivne resnice o ljudeh in o tem, kar imajo med seboj, ne da bi sploh vedeli. To so resnice vsakdanjega življenja, ki jih prijatelji in družina niti ne poznajo. Vaš najboljši prijatelj zato ni več oseba iz krvi in mesa, temveč je digitalna aplikacija, algoritem ali pa anonimni spletni nagovor.
Opisana avtoriteta vam tako pove, česar vam ne povedo ne družinski člani ne prijatelji. Ponuja vam objektivna dejstva o vas samih, o vaši telesni podobi, telesnem zdravju in duševnem stanju. Sporoča vam, da so ljudje okoli vas preveč subjektivni in pristranski, da bi jih poslušali, saj to spodkopava njihovo veljavnost in zanesljivost, medtem ko vam sama ponuja brutalno resnico in samo resnico. Če ste torej grdi na pogled, ste pač grdi, tu ni kaj slepomišiti. A to ni vzrok za paniko, saj je mogoče z eno samo potezo grdoto digitalno spremeniti v lepoto!
Domnevno nevtralni metrični sistemi ocenjevanja in nadzora, ki jih ponujajo aplikacije, so tako v orisani perspektivi dobrodošla novost na svobodnem kapitalističnem trgu, ki naj bi jo ljudje sprejeli kot prijaznejšo avtoriteto in »pravega prijatelja«. Izhaja iz nevtralnih, znanstveno utemeljenih ocen, njen namen pa je »pomoč« ljudem pri lepotnih in drugih projektih, s katerimi lahko spreminjajo ne le podobo, temveč tudi telo.
Na delu je torej maksimiranje vizualnega kapitala, ki pomaga ljudem, da so vse bolj podobni drug drugemu, saj uporabljajo iste aplikacije, ta podobnost pa deluje tudi kot »udomačevanje«, saj se obnašajo tako, da so usklajeni z lastnimi podobami, te pa s pričakovanji. Na svetu je zato vse manj nevarnega in neznanega, ljudje se obnašajo vse bolj predvidljivo.
Sodobno spreminjanje politik videza in ponudba tehnologij za telesne preobrazbe podpirata in krepita posameznikov digitalni nadzor nad seboj, spremljanje sebe na vsakem koraku in sledenje trendom, ki jih oblikuje in proizvaja neoliberalna morala. Cilj vsega tega je en sam: okrepljeni nadzorni in regulativni pogled na telo, zlasti žensko, ki dopolnjuje staromodno »delo na sebi«.
Vstopamo v svet, v katerem bodo naša življenja vse bolj avtomatizirana in nadzorovana, bojim pa se, da prav zaradi tega tudi manj smiselna. Vlaganje v maksimiranje lepotnega kapitala namreč prej ali slej izgubi ves smisel, saj ta ni vreden cilj. Še vedno bo zares vredno, da je človek to, kar je, ob drugem človeku, ki je to, kar je, da bi se srečevala – a ne zato, da bi postajala vse bolj optimalna ali celo popolna.
Ko razumemo vrednost pristnega doživetja, ki ga omogoča srečanje z drugim človekom, nam je jasno, zakaj je optimizacijska paradigma prazna.
Ko se osredotočamo na maksimiranje lepotnega kapitala, metrik produktivnosti ali katerihkoli drugih merljivih lastnosti, se obravnavamo kot predmeti, ki jih je treba izboljšati, ne pa kot bitja, ki se lahko izražajo. Razmislite zato o razliki med srečanjem z nekom, ki je skrbno optimiziral svoj videz, pogovor in predstavitev, in srečanjem z nekom, ki se preprosto pokaže takšen, kot v resnici je. Optimizirana oseba nam ponuja predvidljivo predstavo, produkt svojega lastnega dela, ki ga v resnici omogočajo algoritmi, medtem ko nam pristna oseba ponuja nekaj nenadomestljivega: svoj edinstveni način bivanja v svetu.
Zašli smo v svet, v katerem optimizacijska miselnost predpostavlja, da je človeška vrednost v približevanju nekakšni optimalni ali idealni obliki. V resnici ustvarja past popolnosti, kajti če je naša vrednost odvisna od približevanja popolnosti, potem smo v vsakem trenutnem stanju nepopolni in torej neustrezni – znajdemo se v trajnem stanju nezadostnosti in manjvrednosti.
Vsak človek je v svojem jedru edinstveni odziv na vprašanje, kako obstajati. Vsakdo brez izjeme se sooča s temeljnim izzivom, kako osmisliti lastni obstoj, kako se znajti v odnosih z drugimi, kako najti smisel, kako se spopasti s smrtnostjo in z negotovostjo. In čisto vsak človek razvija svoj edinstveni pristop k tem univerzalnim izzivom. Lahko tudi popusti, kot sem opisal v tem dnevniškem zapisu, da bi postal s pomočjo mašin drugačen od sebe – svoja najboljša različica.
Ko pa se pristno srečamo z drugo osebo, ne srečamo le posameznika ali njegove dodelane podobe – srečamo se z njegovim posebnim načinom soočanja s samim obstojem, z eksistenco. Zato se pristna srečanja zdijo tako pomembna in polna smisla: širijo naše razumevanje, kaj pomeni biti človek. Pokažejo nam možnosti bivanja, ki jih prej nismo upoštevali ali do katerih nismo mogli dostopati sami. Te edinstvenosti ni mogoče optimizirati ali izpopolniti, ker ne cilja na noben zunanji standard. Naš način bivanja zato ni boljši ali slabši od »njihovega« – je nenadomestljivo drugačen.
Srečanje dveh ljudi tako ni razkazovanje zunanje podobe, dokazovanje samoaktualizacije, ni združitev in ni medsebojno prepoznavanje dveh fiksnih bolj ali manj optimalnih identitet. Srečanje je namreč dogodek, ki ustvari nekaj povsem novega, saj odpre novo polje.
Deleuze zato vztraja pri spoznanju, da ko resnično srečamo drugo osebo, ne le prepoznamo, kdo je, in potrdimo, kdo smo mi. Zgodi se nekaj boljšega – zgodi se nekaj drugega, transformativnega.
Osebi se zaradi srečanja spremenita – postaneta drugačni, kot sta bili pred srečanjem. In to ni niti približno primerljivo z digitalnim optimiziranjem svoje podobe ali kirurškim preoblikovanjem »grdega« telesa.
Srečanje ustvarja nove eksistencialne možnosti bivanja, ki za nobeno od oseb ne obstajajo samostojno, zato je tako dragoceno. Pomislite na pogovor, ki vas je resnično ganil. Verjetno niste le izvedeli objektivnih informacij o drugi osebi – ugotovili ste, da nenadoma razmišljate o nečem, o čemer niste do tedaj še nikoli niti pomislili, ali pa ste odkrili, da se v vas prebujajo sposobnosti, ki so prej dremale nekje v vaših globinah. To imenuje Deleuze »postajanje«.
Srečanje je smiselno samo po sebi – ustvarja pomen in smisel skozi nove realnosti, ki jih omogoča. To ne pomeni, da želimo doseči vnaprej določeni izid, ki bi ga lahko še digitalno dodelali, da bi postal bolj optimalen. Ne, srečanje je sodelovanje v tem, kar imenuje Deleuze »čista imanenca« – ustvarjalna sila življenja, ki se izraža skozi srečanje razlik. Vsako pristno srečanje je tako majhna kreacija novega v vesolju.
Deleuze poudarja, da smiselna srečanja delujejo preko afektov in intenzivnosti, ne pa preko podob, reprezentacij ali simbolov. Ko nekoga srečate pristno, zato niso toliko pomembne ideje, ki si jih izmenjate, ali informacije, ki si jih delite – pomembna je kakovost živosti, intenzivnost čustev, pomembni so afekti, ki se prenašajo med vama. Zato se optimizirana srečanja zdijo prazna. Delujejo predvsem na ravni reprezentacij – izbrana in dodelana podoba, strateški pogovor, upravljani in nadzorovani vtis. Toda pristna srečanja se zgodijo na ravni afekta, kjer način bivanja ene osebe neposredno vpliva na sposobnost čutenja in mišljenja druge.
V našem vse bolj avtomatiziranem in nadzorovanem svetu so zato pristna srečanja dejanja upora. Ko algoritmi napovedujejo naše preference, ko družbeni mediji izbirajo in organizirajo naše interakcije in odnose z drugimi, ko logika optimizacije upravlja načine, kako se predstavljamo drug drugemu, postane pristno srečanje med dvema način uveljavljanja nerazrešljive kompleksnosti človeškega bitja.
Vsako pristno srečanje med ljudmi uhaja nadzornim sistemom, ki poskušajo napovedati in upravljati človeško vedenje. Ta srečanja nas zato spominjajo, da smo več kot le vsota naših podatkovnih točk, bolj kompleksni kot naši optimizacijski projekti, bolj ustvarjalni, kot jih lahko v celoti zajame katerikoli sistem. Poleg tega ta srečanja ustvarjajo nove konfiguracije možnosti, ki spontano nastanejo, ko se srečajo različni načini bivanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar