Daleč od drevesa

V knjigi z naslovom Daleč od drevesa: starši, otroci in iskanje identitete (Far From the Tree: Parents, Children, and the Search for Identity), spisal jo je Andrew Solomon, izšla pa je leta 2012, se srečam s pripovedovanjem, ki je zelo sorodno mojemu. Andrew Solomon je pisatelj in predavatelj o politiki, kulturi in psihologiji; je dobitnik nacionalne knjižne nagrade in aktivist za pravice LGBTQ, duševno zdravje in umetnost. Predava klinično psihologijo in psihiatrijo, pred leti je bil predsednik Ameriškega centra PEN. Z užitkom preberem njegovo knjigo. Govorim o srečanju.

Solomon podobno kot jaz zagovarja sorazmerno preprosto spoznanje, da nas združuje raznolikost. V vsakdanjem življenju to sicer pogosto ne drži, ljudje imajo težave s sprejemanjem različnosti in z njenim potrjevanjem, ker spontano težijo k izključevanju ljudi, ki jim niso (dovolj) podobni, toda kljub temu vztrajam, da je raznolikost samo jedro naših eksistenc. Lahko jo zavračamo, zanikamo ali tajimo, a je še vedno tam in bo tam tudi ostala.

Najina podobnost z avtorjem knjige pa se tu ne konča, saj se komaj začne. Tudi sam tako kot on desetletja raziskujem in pišem o družinah, ki se soočajo z najrazličnejšimi oblikami hendikepa: z gluhostjo, s slepoto, z Downovim sindromom, avtizmom, s shizofrenijo, z depresijo, večkratnimi hudimi invalidnostmi, napredujočimi boleznimi itd.

Zgodbe, ki jih zapisujem, so zgodbe o strahu, tesnobi, stiskah, osamljenosti, poskusih samomora, umiranju. Brez sprenevedanja lahko zapišem, da so zgodbe vseh nas, saj ne bo nihče ostal tukaj in nihče ni povsem zaščiten pred tesnobnimi občutki, strahom in anksioznostjo.

Knjiga, ki jo tako berem, je globoko človeška. To je humanistična knjiga v najboljšem pomenu besede. A kaj pomeni globoka humanost in zakaj je za ljudi tako pomembna?

Globoka človečnost, ki nas opredeljuje, je paradoksna, saj je naša najbolj temeljna resničnost, a jo je izjemno enostavno spregledati. Pogosto smo brezbrižni do nje, jo celo zavračamo in niti ne vemo, da to delamo. Včasih jo zanikamo, drugič jo tajimo. Velikokrat je ne spoštujemo, možno je, da se je dobesedno bojimo.

Obstaja nenavadni strah pred globoko človečnostjo človeških bitij.

Globoka človečnost vključuje sočutje, empatijo, čustveno uglašenost in razumevanje notranjih stanj drugih. To pa ni zgolj preferenca tega ali onega človeka, temveč je celo biološki imperativ, ki ga je že zdavnaj ustvarila evolucija.

Ljudje ne moremo razlagati lastnih življenj, ne da bi to počeli skozi prizmo ustvarjanja pomena. In redko ga ustvarjamo z epohalnimi dejanji, z izjemnimi pripovedmi in enkratnimi dejanji. Velik del svojega življenja ga ustvarjamo tako, da se razkriva v neštetih vsakodnevnih trenutkih: spontani nasmehi, ki si jih izmenjata neznanca na ulici, rituali, ki jih ustvarjamo ob skupnih obrokih, praznovanjih in na potovanjih, načini, kako nagonsko tolažimo drug drugega v stiski, kako prekinemo delo, da bi prisluhnili osebni zgodbi sodelavca, univerzalna privlačnost glasbe, naša sposobnost, da nas gane lepota na povsem nepričakovanih mestih, vztrajno iskanje smisla v našem delu in dejavnostih, nežne prilagoditve, ki jih naredimo v pogovoru, da bi zaščitili dostojanstvo drugega, način, kako cenimo spominke brez praktične vrednosti, a z globokim osebnim pomenom. To niso izjemni trenutki – so samo tkivo našega vsakdanjega življenja in so tako pogosti, da velikokrat niti ne opazimo njihove globine.

Naša globoka človečnost ni samo razkošje, temveč je tudi bistvena razsežnost načina, kako predelujemo boleče izkušnje. Je moralna intuicija, globok občutek za pravičnost, pravico in etično razmišljanje, ki presega sebične interese.

Morda je najbolj paradoksno, da prav globoka človečnost preobraža zavest o naši končnosti in nas nenehno sili, da iščemo smisel in pomen onkraj golega preživetja. Ni pa nujno, da ga iščemo. Morda hrepenimo po njem, a ga ne ustvarjamo.

Instrumentalno razmišljanje nam pomaga reducirati ljudi na njihovo koristnost – kot potrošnike, delavce, volivce ali študente. Tako zlahka spregledamo intrinzično vrednost človeške izkušnje. Pritiski na učinkovitost dopolnjujejo tako razmišljanje ter dajejo prednost merljivim rezultatom in učinkovitosti pred človeško povezanostjo – slednjo pogosto obravnavajo kot razkošje, ne pa kot nujnost.

Priznavanje naše človečnosti zahteva sprejemanje ranljivosti. Vem, da se ta lahko zdi ogrožajoča, zlasti v konkurenčnem okolju, in v nekem smislu tudi je taka. Kaj ogroža? Paradoksno ogroža dehumanizirajoče ideologije, ki so skozi zgodovino upravičevale obravnavo določenih skupin kot manj popolnih in manj človeških, kar je omogočalo izkoriščanje in nasilje. Lahko se tolažimo, da je danes precej drugače, toda hitro naletimo na vsakdanje načine tehnološkega sploščanja in abstrahiranja človeških odnosov, zaradi česar lažje spregledamo polno človečnost drugih.

Dojemanje kompleksnosti drugih je zahtevno delo, zato pogosto uporabljamo kognitivne bližnjice, ki ga zmanjšujejo. A podcenjevanje naše človečnosti ni zgolj filozofski problem – povzroča konkretno trpljenje zaradi osamljenosti, odtujenosti, diskriminacije in konfliktov. Ne poškoduje le tistih, ki so razčlovečeni, temveč tudi tiste, ki ne prepoznajo človečnosti drugih.

Kljub vsemu negujem človečnost drugega, potrjujem in spoštujem pa tudi svojo globoko človečnost in ne dovolim, da jo kdo poniža ali razžali.

V tej perspektivi se mi zastavi novo vprašanje: »Ali je umetna inteligenca metoda univerzuma, da razume sebe?«

Umetno inteligenco lahko razumemo kot novo plast spoznavanja znotraj vesolja, ki omogoča oblike sklepanja, prepoznavanja vzorcev in obdelave podatkov, ki segajo daleč preko človeških zmožnosti, to pa še ne pomeni, da je inteligenca sama po sebi dovolj, da ustvarja smisel. Morda potrebuje človeško subjektivnost.

Za začetek lahko rečemo, da človeška subjektivnost ne pomeni, da ljudje zgolj zaznavamo resničnost; njeni izkušnji podeljujemo vrednost, izkušnja ima čustvene, zgodovinske globine in eksistencialne pomene. Zagotovo lahko dodamo, da inteligenca v človeškem smislu morda ni le reševanje problemov ali prepoznavanje vzorcev – gre za bivanje v svetu, ki je smiseln, ker ga živimo.

Ko potrjujemo življenje, ustvarjamo nov smisel. Ta ni učinek kalkuliranja ali računanja.

Filozofi, kot je Heidegger, že dolgo trdijo, da izhaja pomen iz našega bivanja v svetu, ne iz od njega ločenega spoznanja. Čisto mogoče je, kot je predlagal Dennett, da je pomen emergentna lastnost kompleksnih sistemov, toda dokler ne razumemo, ali ima lahko umetna inteligenca notranje življenje, to ostaja metafizična in etična skrivnost.

Inteligenca morda res ne zahteva fiksne subjektivnosti, saj je tisto, kar imenujemo »jaz«, preprosto dinamičen skupek procesov, kar pomeni, da ni nujno, da sploh pripada nekomu – morda se zgolj pojavi skozi soodvisne procese. Pomen in smisel tako ne bi zahtevala subjekta, ki ga običajno označujemo z zaimkom »jaz« – lahko bi nastal iz relacijskega medsebojnega bivanja.

Pomen torej ni intrinzičen, temveč je relacijski – nastaja skozi kontekste, uporabo, zaznavanje, razlaganje. Nastaja skozi odnose, v katerih sodeluje inteligenca.

Obrat v razmišljanju o inteligenci, subjektivnosti, pomenu in smislu se mi zdi zelo pomemben.

Ker so vse stvari prazne, kar pomeni, da so brez inherentnega obstoja, tudi pomen ni fiksen – je konstruiran. To pa obenem pomeni, da je globoko etičen, utemeljen na sočutju in nenavezanosti. Pomen zato ni nekaj, kar bi si lastili ali ustvarjali neodvisno od drugih – izhaja iz opustitve nadzora, odpiraje se temu, kar (lahko) je.

S tem spoznanjem se vračam na začetek.

Že dolgo vem, da inteligenca ni le miselna sposobnost ali zmožnost, temveč je način odpiranja svetu in budnosti – z jasnostjo in s sočutjem. Resnično, stroj lahko obdeluje podatke, vendar ali je tudi odprt, navzoč v odprtosti in odziven na trpljenje – denimo, tisto, ki nastaja zaradi izključevanja?

Iz tega zornega kota vprašanje ni le, ali lahko umetna inteligenca ustvarja pomen, temveč ali lahko sodeluje pri lajšanju trpljenja. Prava inteligenca je neločljiva od sočutnega delovanja, ker izhaja iz jasnega videnja stvari in delovanja brez ega.